Nekaj gnilega je v … zdravstvu

Že leta hromi naše zdravstvo gora problemov in očitno tudi anomalij. Dogodki, ki se nizajo, pritrjujejo slutnjam, da je veliko zadev zgrešenih, celo nedopustnih, za kar je odgovorna tudi zdravstvena politika. V dejavnost vpleteni si prizadevajo pridobiti prave zveze, znanstva, naklonjenost odločevalcev in koristna prijateljstva - bližnjice do želenega vodilnega položaja. Le ko na dan pricurlja kaj neprijetnega in trešči pod žaromet javnosti, se jim zatrese stolček ali vsaj omaje ugled. Tedaj postane javnost njihov najhujši sovražnik. Zato bi jo najraje kar ukinili in ji pred nosom zapirajo vrata.

Zdravstvo vse bolj spominja na le navzven zloščen balon, ki na več mestih že pošteno pušča. Zato iz njega tu in tam uide smrdljiv dim. Za razliko od morebitnih anomalij v preteklosti, ko so te bile skrbno skrite v zaprtem ustroju in so jih prijateljsko razreševali ali pa nekateri odgovorni celo obračali glavo vstran, zdaj luknje v balonu tega več ne uspejo prikriti.

Letos je neprijetnih dogodkov, povezanih z ljubljanskim kliničnim centrom (UKC), res veliko: primer Radan, anomalije iz afere z otroško srčno kirurgijo, naprezanje zdravstvene ministrice Kolar Celarčeve (in vlade) spoditi Simona Vrhunca s stolčka generalnega direktorja UKC in hkratno ustoličenje novega v.d.-ja Andreja Baričiča. Z njegovim cinizmom, prikrivanjem podatkov o sebi in prezirom do medijev vred. Krona vsega je odločna ministričina podpora Baričiču in skoraj istočasna njena nepodpora Remškarju že takoj, ko se je zgodila Remškarjeva odstavitev s položaja direktorja Onkološkega inštituta (OI). V tem primeru si ni vzela časa za premolk, kot si ga je ob ustoličenju Baričiča. A njega, sporoča, v celoti podpira, navkljub gori pomislekov, ki še kar dežujejo in kljub resnim opozorilom odbora za zdravstvo v DZ, ki svari, da so razmere v UKC zaskrbljujoče. Po Hamletovo torej - nekaj gnilega!

Če se je primer Radan zgodil po naključju, je - širše - sprožil vsaj snežno kepo, ki raste v goro, krepi pozornost in kritičnost splošne ter strokovne javnosti. Razgalil je nedopusten način dela z mračnimi skrajnostmi - samovoljo, samopašnostjo velikih in manjših šefov ter njihovih oprod, nagnite medsebojne odnose, ustrahovanje podrejenih, neprimerno vodenje ter celo nedopustno trpinčenja bolnikov, ki je kaznivo.

Javnost se zgrožena sprašuje, koliko podobnih ekscesov je še kje drugje. Večina zdravništva, rdeča od sramu, miri ljudi, da se kaj takega ne more nikjer več ponoviti. Kot tudi, da klinike in bolnišnice, kjer jemljejo zelo zares dobro zdravljenje bolnika in reševanje življenj, delujejo transparentno in zato vodilni ne trepetajo, da bi se znašli na sodišču, za rešetkami in bi si zaradi samopašnosti, nepoštenosti, klientelizma, mobinga ... umazali ime.

Slišati je tudi, da večja kot je ustanova, več je šefov s pomočniki in oprodami in večje so možnosti za izkrivljanje pristojnosti, slabši pa je tudi nadzor. Tudi zato so manjše bolnišnice bolnikom prijaznejše, nadzor boljši, delo bolj vidno in povezano, napake opaznejše. Že res, da povsod lahko pride do nepravilnosti, a o ekscesih in trpinčenju bolnikov od drugod ni podatkov. Ti bi se najbrž zdaj že pojavili, saj se je kolektivna zavest močno okrepila.

Pod izostreno povečavo javnosti je tudi zdravstvena politika z ministrstvom na čelu. A tudi tu so zadeve zapletene. Po vseh dogodkih, povezanih s funkcijo generalnega direktorja UKC, ministrica Kolar Celarčeva še naprej z vsemi štirimi brani v.d. direktorja Andreja Baričiča. Tistega Baričiča, nad katerega vedenjem se zgraža celotna država že od njegovega imenovanja dalje. Ministrica pa molči tudi ob podatku, da je Baričič, domala takoj po ustoličenju, Vrhunca postavil na visoko funkcijo, za enega svojih najožjih sodelavcev; pa prav ministrstvo je pred tem poskrbelo za Vrhunčevo odstavitev. Molči tudi ob dejstvu, da je Baričič na javni funkciji v javnem zavodu in je zato dolžan odgovoriti na vsa vprašanja, povezana z njegovimi posli, namerami in delom ...

Sicer je Baričič sam zdaj ploščo deloma zamenjal, a le zato, ker je najavil, da ga zanima mesto generalnega direktorja s polnim mandatom!

Povsem druga zgodba je Remškar z OI. Njegova odstavitev je bila pričakovana, ministrica pa sporoča le, da spoštuje odločitev sveta zavoda, ki ga je razrešil. Pustimo vnemar, kako je (ni) Remškar delal in kakšen (politični) sloves ima. Načelno bi ministrici lahko v zvezi z Baričičem in Remškarjem celo pritrdili, ko se pri obeh sklicuje na odločitev svetov zavodov. Vendar gre za majhno, a pomembno razliko: Remškarja ni ustoličila politična garnitura, ki ji sama pripada. Remškar je - z vsemi dosedanjimi funkcijami vred - sad bivših ministrov in vlad. Če je Remškar že prekaljen v politiki, je Baričič v njej novinec in nima izkušenj. A saj jih nima niti ministrica, ki prihaja - kot on sam - iz tržno-gospodarskih logov.

Pomembna pa je še ena podrobnost: v igri so tudi nove naložbe. Ljubljanski UKC čaka ureditev nove urgence, največjega urgentnega centra v državi, kjer gre res za veliko denarja. Z vsemi dobrimi poslovnimi običaji vred, ki veljajo v razvitem poslovnem svetu ... Zato bo zanimivo spremljati, kdo vse se bo prijavil na razpis za novega generalnega direktorja največjega zdravstvenega trusta in kdo bo nato tudi izbran.

JASNA ARKO

---