Ne poka več le tam nekje. Poka na našem pragu.

Ko je pokalo v New Yorku, v Londonu ali v Madridu, je bil pretresen svet. Takratne islamistične napade na zahodne cilje je sčasoma prekril čas, začeli smo se ukvarjati z drugimi stvarmi, med posameznimi napadi pa je minilo ravno prav časa, da nismo imeli občutka, da smo pod stalnim pritiskom.

Dogodki zadnjih let na Bližnjem vzhodu se slovenskega javnega mnenja niso dotaknili prav zelo, na tistem koncu sveta Slovenija nikdar ni imela pomembnih interesov, za Slovenijo pa tam po drugi plati komaj da vedo. Kdor ne verjame, naj si v spomin prikliče izjave migrantov na slovenski vzhodni meji, ki niso niti vedeli, da nekaj z imenom Slovenija sploh obstaja.

Ko je razneslo rusko letalo na poti iz Egipta, javnost tega ni dojemala kot velik problem, ker, seveda, mi smo v EU in Natu, z Rusi pa se ti dve mednarodni organizaciji zadnja leta ne gledata ravno prijazno. Pa tudi če bi bili prijatelji, koga pa Slovenija pravzaprav zanima, se je tolažilo najširše javno mnenje, tisto javno mnenje, ki navadno ve vse o vsem. Nekakšna varljiva samoslepitev nas je utrjevala v prepričanju, da se bomo vedno bolj globalnemu spopadu zahodne civilizacije in teroristov, nastopajočih pod blagovno znamko islama, nekako izognili oziroma nas bo obšel.

Potem je počilo v Parizu. In čez pet dni še v Sarajevu. Počilo nam je, oprostite, pod ritjo. Ti dve mesti imamo pač precej za svoji, ležita nam na pragu. V katero koli turistično agencijo boste šli vprašat, kam Slovenci najraje potujemo med temi ali onimi prazniki, vam bodo povedali približno tole: med prvomajskimi prazniki gremo radi v Pariz, ki je priljubljen tudi med božičnimi prazniki, za pričakovanje novega leta pa je Sarajevo med najpogostejšimi cilji. Skoraj vsakdo ima kakšno svojo anekdoto z Elizejskih poljan, veliko jih ima spominke z Montmartra ali selfije iz Eurodisneyja. Še več je tistih, ki s(m)o v Sarajevu preživeli kakšen dan ali vikend, mnogi imajo tam sorodnike ... Mesti sta torej nekako “naši”. In naša je tudi vojna, ki se kuha in v kateri Slovenija - hotela ali ne - je.

Kajti kljub temu, da nas hočejo izpostavljeni politiki prepričati, da Slovenija ni v vojni (Borut Pahor) ali da se njen varnostni položaj ni poslabšal (obrambna ministrica Andreja Katič), poznavanje mednarodnih odnosov vodi k sklepu, da je Slovenija udeleženka oboroženih spopadov, torej vojne. Omilitev in razvrednotenje pomena vstopa v vojno na strani Francije je sicer pričakovana reakcija odgovornih politikov, saj želijo umiriti državljane in jih prepričati, da ne gre za pravo vojno. Drugo vprašanje je, v kolikšnem obsegu bo Slovenija sodelovala v tej vojni: moderne vojaške tehnologije tako ali tako ne premoremo, vojakov prav tako nimamo za izvoz, tako da bo naš prispevek bolj na simbolni ravni v smislu podpore v logistiki ali v kakšnem zalednem vojaškem ali analitičnem centru ...

A nekaj moramo kljub temu vedeti: Slovenija, njeni državljani in njihovo premoženje bodo legitimni vojaški cilj privržencev Islamske države, saj nas bodo imeli za vojaškega nasprotnika. Kar se je na primer Hrvaški (primer Tomislava Salopeka) že zgodilo.

Je pa res, da Francija, EU in z njima Slovenija na nasprotni strani nimajo mednarodnopravno priznanega subjekta. Islamska država ali Daeš, kot ga poznajo v nekaterih državah, sicer ima neko državno strukturo, ima tudi teritorij, ki se razprostira v puščavah Sirije in Iraka, a z zavzetjem tega prostora zavezniki še ne bi izničili njene moči. Obstoj Islamske države kot mednarodnega subjekta je resnici na ljubo še najmanjši problem. Bistveno večji je, da gre za dobro organiziran sistem band, ki ga ne zavezujejo nikakršne konvencije ali še tako ohlapna pravila mednarodnega prava. Vodilo kalifata je pač le eno: svoj način življenja in vrednot razširiti na čim večji del sveta in ga ukrojiti po svoji podobi. Teroristična dejanja, ki so izrojena oblika gverilskega boja, se bodo žal precej verjetno nadaljevala. Isis je namreč kot mitološka lernejska Hidra: ko ji je Heraklej odsekal eno glavo, sta ji zrasli dve novi. Za vsako razbito teroristično celico rasteta dve novi, ki bosta čutili poklicanost, da jo maščujeta. Boju ni videti konca. In boj se hkrati ne sme končati. Vprašati se je treba, kako ga dobiti. Če nas je 14 let in kakšen teden, kolikor je minilo od ameriške invazije na Afganistan, kaj naučilo, je to, da le s tanki, topovi in granatami ne gre.

ANTIŠA KORLJAN

---