Ne Slovenec, ne-Slovenec, neSlovenec, Neslovenec?

Za ime gre, zato njegov pravilni zapis in pomen nista stranska reč. Dokazi, da je ime zelo pomembno, so številni. Poglejmo prvega, ki je morda za koga tudi praznoveren. Večinoma so v starih časih starši, botri, matičarji in krstitelji novorojenemu zemljanu izbrali tako ime, ki naj bi šibko bitje ne le poimenovalo, ampak tudi ščitilo. Taka so bila (so še) imena svetopisemskih oseb in vseh svetnikov, kakršnih je največ pri krščanskih narodih. Taka so tudi poganska imena po živalih, ki poženejo v kosti trepet in strah: Vuk, Wolfgang (beži, volk gre!), Leon, Lev itd.

Zdaj razumemo, zakaj že več kot dva tisoč dvesto let ponavljamo rek rimskega komediografa Plavta: Nomen est omen, ki pomeni, da ime označuje oziroma pove tisto, kar kdo v resnici jè. Da Plavtov rek zares drži, se lahko prepričamo sami: recimo, da Črtomirja v Prešernovem Krstu pri Savici preimenujemo v Frtajčkovega Pepčka. Zelo neusklajeno bi zazvenelo tako ime, kajti ime literarnega junaka mora zmerom čim bolj ustrezati njegovemu značaju in delovanju.

Še en dokaz, ki priča, da je ime zelo pomembno: zavojevalci tujih narodov se zavedajo, kako velika samoobrambna moč se skriva v imenih, s katerimi se pokorjeno ljudstvo kliče med sabo ter z njimi označuje svoja mesta, kraje, reke, gore, pokrajine in drugo. Zato okupator najprej udari po jeziku podrejenega naroda in ga skuša ukloniti tudi tako, da mu prepove njegova imena in vsili svoja, potujčena, okupatorska. Zgodovina pravi, da gre zavojevalec preganjana imena izklesat tudi mrtvim na nagrobnem kamnu. Dobro se namreč zaveda, da je treba dati smrtni udarec jeziku in imenom podrejenih, pa bodo tavali okoli kot izgubljenci, ki ne vejo več ne kod ne kam.

Najmočnejše potrdilo, da je ime nadvse pomembno, pa najdemo v starosti in trajnosti besede “ime”. Spada namreč med besede, kot so mati, hči, brat, sestra itd., ki so najstarejše v indoevropščini, ker poimenujejo osebe, s katerimi se je človek na začetni stopnji svojega razvoja najprej srečeval. Izvira iz korena, ki je imel dve obliki: *HnoHmen in *HnHmen. Iz prve (HnoHmen), ki ima močan prvi zlog s samoglasnikom o, so se razvile zahodnoevropske besede: lat. nomen, it. il nome, fr. le nom, šp. el nombre, angl. name, nem. der Name itd., ki vse pomenijo “ime”. Iz druge oblike (HnHmen), ki je imela prvi zlog bolj šibek, pa je izšla splošno slovanska beseda ime (drugi sklon: imena, kjer se pokaže n, ki ga v prvem sklonu ne vidimo). Ta je v slovanskih jezikih še danes skorajda povsem enaka.

Kot vidimo, imajo romanske, germanske in slovanske besede za samostalnik “ime” še zmerom nekaj skupnega: zlog men. Čudež je, da se je ta podobnost ohranila skozi dolga štiri tisočletja. Pravi čudež, če pomislimo, kako zelo se razlikuje naš velelnik “delaj” po narečjih: delej, deli, dajlej, djelej, djeli, dili itd. Če bi te besede zapisali, ne bi na primer vedeli, kaj pomeni “deli”: delaj, dêli (na več kosov), trije deli in morda še kaj. Tako velika spremenljivost velelnika “delaj” kaže, kako zelo pomembna in trajna je na drugi strani beseda ime.

Bralec Dušan Škrlep izpod Blegoša je vprašal: “Športni novinar pravi: 'Moram dejati, da je igralec storil prekršek.' Ali ni raba glagola dejati tu vprašljiva? Zakaj novinar ni uporabil glagola reči? Dejati namesto reči se mi ne zdi dobro.”

Dušan ima prav, ker se mu zdi, da pri glagolu dejati v pomenu reči nekaj ni na mestu. Imamo namreč dva glagola: deti, denem in dejati, dejem (tudi dem). Oba iz istega korena *dheH-. Tudi oba pomenita isto: položiti, postaviti. Toda iz zveze “postaviti besedo” se je rodil dodatni pomen glagola dejati: reči, povedati. A se redko uporablja; običajno le kot nedoločnik in v zvezah: bi dejal, bom dejal, sem dejal itd.

Ta nekoliko ovinkasta razlaga besede ime in njenega pomena, spoštovane bralke in spoštovani bralci, je bila potrebna zato, da boste takoj dojeli, kje se skriva komaj vidna, a zato še bolj skeleča bolečina v dveh pismih o imenu Neslovenec, ki mi ju je poslala Nada Kostanjevic iz Doma upokojencev v Ajdovščini, po poklicu knjižničarka. Kulturno je delovala po več krajih v Sloveniji, največ pa v vipavski knjižnici. Takole piše:

“Na vas se obračam, ker me muči neko posebno jezikovno vprašanje. V roke mi je prišla knjiga Jurija Gustinčiča. V njej je zapisal, da je bila njegova soproga Neslovenka. Spomnim se, da je bil ta izraz v splošni rabi v devetdesetih letih. Neslovenec nismo rekli ne Romu, ne Italijanu, ne Čehu, Slovaku, Madžaru, ki je živel v Sloveniji in se morda celo potegoval za slovensko državljanstvo. Ta izraz se je uporabljal izključno za pripadnike 'bratskih' narodov, s katerimi smo živeli v skupni Jugoslaviji. Celo se ni uporabljal za pripadnike manjšin - italijanske v Istri in madžarske v Prekmurju. Imel je prizvok nečesa negativnega. Proti temu sem protestirala, a so mi odgovorili, da se za človeka, ki nekaj ni, uporablja tak izraz: na primer Neafričan.

Sem Neslovenka, rojena na Sušaku hčeri hrvaške pisateljice Ivane Brlić-Mažuranić, zato me je to bolelo. Vesela sem, da ta izraz odhaja na smetišče zgodovine, a vseeno vprašam, kaj s slovničnega vidika sodite o tako sestavljenih besedah, kot je Neslovenec.”

Beseda Neslovenec, ki jo je po osamosvojitvi kdo zapisal tudi ne-Slovenec ali neSlovenec, je sestavljenka iz dveh delov: iz nikalnice “ne” in iz “Slovenca”. Če jo ocenimo z jezikoslovnega vidika, je ne moremo uvrstiti med posrečene besedne novotvorbe. Že jezikovni čut se nam upre, da nagubamo čelo, ko jo slišimo. Nič posrečena pa ni niti z besedotvornega vidika. Politikom je bila najbrž potrebna in zato pravilna ter celo pravična. Vendar njim ne gre verjeti, saj vemo, da za belo radi rečejo, da je črno, a za črno, da je belo.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske. si

Uredništvo 7. vala (7val@primorske. si)

S predpono “ne” lahko zares pravilno sestavimo (in pišemo skupaj) samo besede, ki imajo nasprotni pomen od osnovnega. Na primer pridevnike: pravičen - nepravičen, samostojen - nesamostojen, zvest - nezvest (tovrstnih pridevniških tvorb je na pretek). Ali samostalnike: moč - nemoč, sreča - nesreča, znanec - neznanec (tudi teh imamo dosti). Niso pa posrečene sestavljenke z “ne”, če ne ustvarijo nasprotnega pomena. Če kdo ni pes, mu ne rečemo nepes (zapisano skupaj), ampak da ni pes.

Ime Slovenec nima nasprotja, le nasprotnike. Če kdo ni Slovenec, ni Slovenčevo nasprotje. Zato sestavljenka Neslovenec šepa na obe nogi, jezikovno in vsebinsko, kakor kak poslanec v parlamentu. Če ni tako, potem pa bodimo tudi mi Neitalijani, Nefrancozi in Nesrbi, če kdo noče vedeti, kdo in kaj smo.

JOŽE HOČEVAR

---