Naša država je najbolj kraška med vsemi na Zemlji

S skoraj polovico kraškega površja je Slovenija v svetu znana kot ena najbolj kraških držav, kjer so bili kraški pojavi tudi prvič znanstveno opisani. Da bi svoj sloves še utrdila, se s sosedami pripravlja na kandidaturo za vpis Dinarskega krasa na seznam svetovne Unesco dediščine.

Odpri galerijo

Pojem kras ima v slovenščini več pomenov. Izvorno pomeni kamnito, golo in brezvodno pokrajino, s tem pomenom lahko nastopa tudi kot naselbinsko ali ledinsko ime. Pisan z veliko začetnico pomeni Kras planoto, vpeto med morje, Vipavsko dolino in Brkine. Ker se je na tem območju začelo preučevanje kraških pojavov, govorimo tudi o Matičnem krasu. Prek nemške besede Karst je ravno to območje dalo poimenovanje za vsa ostala kraška območja po svetu, ki zavzemajo približno 20 odstotkov kopnega. V Sloveniji kraško površje predstavlja najbolj razširjen pokrajinski tip, saj ga je kar 43 odstotkov, od tega je 35 odstotkov površja na apnencu in osem odstotkov na dolomitu, kar našo državo dela za najbolj kraško med vsemi na Zemlji. Z bogatimi zalogami podzemne vode predstavlja kras pri nas tudi vir več kot polovice pitne vode.

Ena največjih na svetu

Ozemlja s kraškim značajem v Sloveniji sestavljajo tri večje zaključene enote: Alpski kras, Dinarski kras ter Predalpski vmesni in osamljeni kras. Dinarski kras leži na južnem delu Slovenije. Na njem sta dva tipa reliefa: Visoki dinarski kras, kamor sodijo visoke planote Javorniki, Hrušica, Nanos, Trnovski gozd, Banjšice in Snežnik, ter Nizki dinarski kras s krasom v nižjih predelih, kamor umeščamo Notranjsko podolje, Pivško kotlino, Matarsko podolje, Čičarijo in Kras. To površje je v svetu znano tudi kot območje Klasičnega krasa. Dinarski kras pa se s Slovenijo ne zaključi, saj se neprekinjeno razteza med reko Sočo in Alpami na severu do Skadarskega jezera in Prokletij na jugu v dolžini 650 kilometrov ter med Panonsko nižino in Jadranskim morjem in njegovimi otoki v širini okoli 150 kilometrov. “Dinarski kras je obširna, več kot 60.000 kvadratnih kilometrov velika kraška regija v jugovzhodni Evropi in je poglaviten pokrajinski tip Dinarskega gorovja. Poimenovan je kot naravni pojav po planoti Kras nad Tržaškim zalivom in po Dinari, impresivnem in izjemnem kraškem gorskem grebenu na meji med Bosno in Hercegovino in Hrvaško. Dinarski kras je značilen tip krasa zmernih geografskih širin, je največja strnjena kraška površina v Evropi in spada med največje kraške površine na svetu,” pravi dr. Andrej Mihevc z Inštituta za raziskovanje krasa Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije za znanost in umetnost (ZRC SAZU) v Postojni ter predavatelj krasoslovja na Univerzi v Novi Gorici.

Zamisli zorijo že od leta 2010

“Celotni Dinarski kras je izjemno in posebno območje v svetovnem merilu. Znotraj njega je potrebno poiskati tiste dele, kjer se da najlepše in najboljše pojasniti značilnosti, zaradi katerih je tako poseben, da bi ustrezal strogim merilom Unesco za svetovno kulturno in naravno dediščino,” prve korake za mednarodno prijavo niza Marjutka Hafner, direktorica Urada za Unesco v Sloveniji. Konvencijo o svetovni dediščini je sprejela generalna skupščina Unesco leta 1972 in do danes je število držav pogodbenic naraslo na 162. Kot izjemna univerzalna vrednost, pomembna za dediščino vsega človeštva, je do letos globalno prepoznanih 1007 območij, od tega je kulturnih 779, naravnih 197, mešanih pa je 31. Na območju Slovenije, ki je konvencijo ratificirala v letu 1992, so tri območja že na seznamu: Škocjanske jame od leta 1986, prazgodovinska kolišča okoli Alp z sedmimi kolišči na ljubljanskem barju od leta 2011 ter dediščina živega srebra v Idriji in španskem Almadenu, ki ima ta status od leta 2012. Slovenija ima v pripravi poleg Dinarskega krasa še nominacijo skupaj s Čehi na temo Plečnika ter območje bukovih gozdov. Na območju Dinarskega krasa so zaradi izjemne narave na seznam svetovne dediščine že uvrščena območja Škocjanskih jam, Durmitorja v Črni gori in Plitvičkih jezer na Hrvaškem. “Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN) je že večkrat predlagala, da bi v seznam vpisali Dinarski kras v celoti in kot zaokroženo območje. Predstavniki Unescovega Centra za svetovno dediščino so tudi večkrat neformalno predlagali Sloveniji, da prevzame pobudo za pripravo skupne nominacije Dinarskega krasa. Zamisli o tem tako pri nas zorijo že od leta 2010, ko sta bila takratni slovenski minister za okolje in ministrica za kulturo pobudnika pisma o nameri, korak naprej je bil narejen v letu 2011, ko je bil Dinarski kras z izjemno mnogo udeleženimi državami, od Italije, Slovenije preko Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Črne gore do Albanije, potrjen kot eden od desetih pilotnih projektov,” še dodaja Hafnerjeva.

Štiri izbrana kraška območja v Sloveniji

V Sloveniji v projektu prijave sodelujejo ministrstvo za okolje in prostor, ministrstvo za kulturo ter ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport oziroma urad za Unesco pod njegovim okriljem. Resorni ministrstvi sta za koordinacijo projekta pooblastili Park Škocjanske jame. “Prvi korak k pričetku priprave skupne kandidature je vpis na poskusni seznam. V primeru Slovenije bo vpis nanj pomenil zgolj preimenovanje vpisa prijave Klasični kras, ki je na poskusnem seznamu že od leta 1994, v skupno prijavo za Dinarski kras. V nadaljevanju bo v soglasno nominacijo vanjo vključenih več reprezentativnih lokacij in pojavov s področja narave v državah s celotnega območja Dinarskega krasa. Pomembna kulturna dediščina, ki je neposredno vezana na kras, kot so raziskovanje jam in krasa, razvoj krasoslovja, arheološka najdišča ter arhitektura krasa, bo vključena kot pojasnjevalni element,” dolgotrajni postopek prijave in že opravljeno delo opisuje dr. Rosana Cerkvenik, koordinatorka projekta UNESCO Dinarski kras, zaposlena v Parku Škocjanske jame.

Delovno skupino, kjer je Cerkvenikova vodja, sestavljajo še akademik dr. Andrej Kranjc, prof. dr. Boris Sket, dr. Andrej Mihevc, predstavnica Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije Eda Belingar, predstavnica Zavoda za varstvo narave Republike Slovenije Martina Stupar in dr. Ladislav Placer. “Skupina, ki je bila ustanovljena za pripravo strokovnih gradiv, je že pripravila predlog štirih območij v Sloveniji. To so Matični kras s podzemnim tokom reke Reke, Matarsko podolje, Postojnski kras s postojnsko-planinskim in predjamskim jamskim sistemom ter notranjska kraška polja v sistemu idrijske prelomne cone z Rakovim Škocjanom,” je povedala Cerkvenikova.

Ekskurzija od jam do jezer

V okviru priprave izhodišč in smernic za upravljanje potencialnih lokacij Svetovne dediščine Klasičnega krasa so prejšnji teden organizirali tudi strokovno ekskurzijo. Udeležili so se je predstavniki lokalnih skupnosti, upravljalci, mediji in drugi, zanjo pa je bila zaslužna Cerkvenikova, ki je podporo dobila pri nemških financerjih za projekt NatuRegio_Balkans. Za strokovno plat je poskrbel Mihevc, sicer tudi predavatelj predmeta Dinarski kras za podiplomske študente. Pot je vodila najprej do slepih dolin v Matarskem podolju, nato do vhoda v jamo Vilenico, kjer je pustil svoj nedavni pečat podzemni tok reke Reke in je z letnico 1633 najstarejša turistična jama na svetu, ter od tod do vhoda v Pivko in Črno jamo. Na koncu so si ogledali še Rakov Škocjan, Planinsko polje in Cerkniško jezero. “Izbrana območja vključujejo vse tipične, dobro ohranjene kraške pojave v zmernih geografskih širinah, skupaj z rastlinskimi in živalskimi vrstami, ki dosegajo tu v Evropi eno največjih pestrosti vrst ter habitatov. Še posebej pomembno je, da so bili nekateri kraški pojavi in procesi ter živalske vrste ravno tu, na Klasičnem krasu, po večstoletni zgodovini raziskav prvič prepoznani, opisani in strokovno utemeljeni. Dejstvo, da imata Matični kras in Klasični kras znotraj Dinarskega krasa univerzalni kulturnozgodovinski pomen, se pozna tudi v znanstvenem poimenovanju, saj so ravno od tukajšnjih besed nekatere prišle tudi v mednarodno rabo. Tako je nastal pojem krasa, ki je postal del mednarodnega znanstvenega slovarja. V mednarodno terminologijo so bili prevzeti še drugi pojmi z Dinarskega krasa: doline (vrtača), uvala (nepravilne zaprte depresije), polje (obširna ravna poplavna depresija), ponor, kamenitza in hum,” je Mihevc slikovito poučen.

Niz 17 slepih dolin

Matarsko podolje je 20 kilometrov dolgo in od dveh do pet kilometrov široko nadaljevanje planote Kras, njegov severni rob pa predstavlja območje kontaktnega krasa med karbonatno Čičarijo in flišnim gričevjem Brkinov, od koder pritekajo površinsko potoki. “Ob njegovem robu ponika 17 ponikalnic, ki so oblikovale lep niz slepih dolin, ki jim ni para na Dinarskem krasu. Odlaganje sedimentov, ki je bilo še posebej intenzivno v hladnih obdobjih kvartarja, je prispevalo k uravnavanju površja, danes primernega za kmetijstvo. S sledilnimi poskusi so pokazali, da se vode iz slepih dolin stekajo proti podmorskim izvirom v Kvarnerskem zalivu, proti izvirom v Istri na jugozahodu ter proti izvirom Rižane na zahodu, od koder se s pitno vodo oskrbuje obala,” je povedal Mihevc.

Ime je posodil vsem kraškim pojavom

Matični kras, poimenovan tudi zgolj Kras, mestoma tudi še Tržaški kras ali Tržaško-komenski kras, je planota, ki meri okrog 800 kvadratnih kilometrov, od tega je večina v Sloveniji, del pa v Italiji. “Najpogostejša tukajšnja reliefna oblika je vrtača, ki jih je celo do 40 na kvadratni kilometer oziroma zavzemajo do 30 odstotkov površja. Medtem ko so ostali deli površja kamniti, je za druge značilna oblika velike udorne doline, predvsem nad podzemnim tokom Reke. Volumen teh dolin dosega do 10 milijonov kubičnih metrov,” pojasnjuje Mihevc in dodaja: “Matični kras izstopa tudi z izjemno veliko gostoto jam - znanih jih je že okrog 1500. V povprečju sta tako dve jami na kvadratni kilometer, na območju med Lipico, Orlekom in Sežano ter v okolici Divače pa jih je kar do 40. Najdaljši je jamski splet Škocjanskih jam in Kačne jame, ki meri 20 kilometrov, najgloblje pa so jame z globino približno 330 metrov, po katerih vodi mestoma na šestih mestih že odkrita povezava do podzemne reke Reke. Ta je največja slovenska ponikalnica in tipičen hudournik, ki teče pod zemljo do izvirov v Štivanu, ki so v zračni razdalji oddaljeni 35 kilometrov.”

Na Krasu so se v tridesetih letih 19. stoletja pričele tudi sistematične speleološke raziskave. Povod zanje je bila ekonomska potreba po vodi za oskrbo Trsta.

V Postojnski jami je bilo že 35 milijonov obiskovalcev

Glavni vodotok in največja ponikalnica Postojnskega krasa je reka Pivka, ki ponika v Postojnski jami in pripada kraškemu porečju reke Ljubljanice. Raziskani jamski rovi v Postojnski jami, teh je več kot 20 kilometrov, se končajo s sifonom, stalno zaliti jamski rovi pa se nadaljujejo v Planinsko jamo, kjer je podzemno sotočje rek Pivke in Raka. Jamski sistem obeh jam je izjemen po veliki dolžini velikih vodnih in suhih rovov, velikih dvoranah, udornicah nad vodnimi rovi ter po zgodovini raziskovanja in obiskovanja, saj si je Postojnsko jamo do lani ogledalo že več kot 35 milijonov ljudi. Tu so bile od leta 1832, ko so odkrili prvega slepega jamskega hrošča, znanstveno prvič opisane številne najdene jamske živali, med njimi tudi človeška ribica, znana kot močeril ali proteus. Z lego na prehodu iz alpskega in panonskega v sredozemski prostor sodi ta jamski sistem, s sedaj poznanimi stotimi jamskimi vrstami živali, med favnistično najbogatejše na svetu. Razvoj turizma in pričetek speleobioloških raziskav sta vodila v razvoj tudi drugih krasoslovnih znanosti in ustanovitev Inštituta za raziskovanje krasa.

Magnet za turiste

V osrednjem najvišjem delu Dinarskega krasa v Sloveniji je ob idrijski prelomni coni nastal pas nižjega reliefa. Kjer je dosegel gladino kraške vode, so v nizu nastala kraška polja. Kot del hidrološke mreže kraške Ljubljanice so to Planinsko, Cerkniško in Loško v Sloveniji, polje na območju Prezida pa je na Hrvaškem. Babno polje leži deloma v Sloveniji, deloma na Hrvaškem. Poleg tega, da so presihajoča, se njihov kraški značaj kaže tudi v ostalih vodnih pojavih, kot so izviri, ponori, estavele, požiralniki, vodne jame ter občasni in stalni površinski vodni tok. Kraška polja so bogata z vegetacijo, značilno za kraška polja in prilagojena na različne vodostaje, v preteklosti je bil razvit tudi ribolov. Nenavadne hidrološke značilnosti Cerkniškega polja so zbujale zanimanje strokovnjakov že od 16. stoletja, posebno znano pa je postalo po Valvasorjevih opisih iz leta 1689. V preteklosti so bili izdelani številni načrti za izkoriščanje polja, od osuševanja do akumulacijskega jezera in stalne ojezeritve, a jezero je kljub temu ostalo v precej naravnem stanju. Rakov Škocjan je okrog poldrugi kilometer dolga in dvesto metrov široka zaprta dolina, ki leži med Planinskim in Cerkniškim poljem. Nastala je z razpadom večjega jamskega sistema, ki je potekal plitvo pod površjem. Od njega so ostali le še izvir na in ponorna jama reke Rak, ki teče po površju, ker ji to omogoča visoka gladina kraške vode.

Ob tako bogati dediščini, ki jo v Sloveniji premoremo s svojim delom Dinarskega krasa, se lahko le nadejamo, da bo skupna mednarodna kandidatura čim prej uspela. To bi bilo zaželeno tako zaradi narave same, saj se bomo tako bolje zavedali njenega pomena, po drugi strani pa tudi zaradi magneta za turiste, ki ga območje pridobi z uvrstitvijo na prestižni Unescov seznam svetovne dediščine.

BOGDAN MACAROL

---