Naš usodni odtis

Pred kratkim je Svetovni sklad za naravo (World Wide Found for Nature, WWF) ob pomoči še nekaterih organizacij in združenj, ki globalno delujejo na področju naravovarstva, trajnostnega razvoja ter ozaveščanja in izobraževanja, objavil svoje deseto poročilo Živi planet (Living Planet Report 2014). To vodilno svetovno znanstveno poročilo je osredotočeno predvsem na prikaz vplivov človeka na naš planet, posledice teh vplivov na našo družbo ter poudarjanje pomembnosti naših odločitev na prihodnjo Zemljino sposobnost vzdrževanja življenja na njej - tudi našega. Rezultat je, blago rečeno, zelo zaskrbljujoč.

Od leta 1970, torej v zadnjih štiridesetih letih, se je število vretenčarjev na Zemlji prepolovilo. Vretenčarji so višje razvite živali, ki so večinoma tudi dovolj velike, da jih je razmeroma preprosto opazovati. Nekoliko poenostavljeno v to skupino sodijo ribe, dvoživke, plazilci, ptiči in sesalci. Različni raziskovalci so po vsem svetu v tem času spremljali številčnost več kot 3000 vrst iz omenjenih skupin živali. Tudi človek je vretenčar, a naše število se je v istem času podvojilo. Ravno od leta 1970 izkoriščamo dobrine Zemlje s preveliko žlico - naš t. i. ekološki odtis je takrat prvič presegel Zemljino sposobnost samoobnove. Danes bi vsi zemljani skupaj potrebovali eno Zemljo in pol, da bi zadostili svojim nenasitnim potrebam.

Omenjeno 52-odstotno zmanjšanje številčnosti vretenčarjev je seveda posplošena ocena, ki naj bi veljala za pogled na celotno področje Zemlje in vse vretenčarske vrste z določeno mejo zaupanja. Če bi opazovali le določena območja ali ožje skupne živali oziroma vrste, bi bili rezultati lahko zelo različni. Tako je na primer v Evropi in Severni Ameriki ter med ptiči upad številčnosti nekoliko manjši, medtem ko je v Aziji, Afriki in Južni Ameriki ter med ribami, dvoživkami in plazilci zmanjševanje številčnosti dosti večje. Veliko večjo škodo od morskih in kopenskih vrst so utrpele vrste, odvisne od celinskih vod - po številčnosti je danes teh le še ena četrtina (!) glede na populacije z začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Skeptiki bi morda pomislili, da so bile spremljane le vrste in njihove populacije, ki so najbolj ogrožene, vendar žal ni tako. Med njimi je bilo celo več kot polovica populacij, ki so stabilne ali se povečujejo, a je kljub temu celotna številčnost doživela tako drastičen upad. Prav tako je problematičen podatek, da se hitrost zmanjševanja števila vretenčarjev ne umirja. Glavna vzroka za izginjanje življenja sta izguba naravnega življenjskega prostora oziroma divjine ter izkoriščanje, predvsem v obliki lova in ribolova.

Slovenija je glede ekološkega odtisa na prebivalca na 24. mestu med 91 državami, ki imajo ekološki odtis večji, kot dopušča Zemljina sposobnost samoobnove. Če bi vsi trošili tako kot Slovenci, bi za napajanje naših potreb potrebovali kar dve Zemlji in pol. Redko se zavedamo dejstva, da države, kot je naša, s svojo čezmerno potrošnjo naravnih dobrin močno vplivajo na izgubo biotske pestrosti v revnejših državah. Čeprav imajo revne države večinoma ekološki odtis, ki je še vedno trajnosten, globalna izkoriščevalska politika uničuje tamkajšnjo naravo. Če je narava marsikatere teh držav še pred kratkim veljala za neokrnjeno divjino, se je v zadnjih desetletjih stanje močno poslabšalo. Bogati ohranjajo in kopičijo na račun revnih - očitno človeštvo na vseh ravneh deluje enako. Zrak, ki ga dihamo (in porabljamo) Slovenci, prihaja ravno iz nekaterih od teh držav in seveda iz oceanov. Če bi dihali “svojega”, bi se v lastnih izpuhih že zdavnaj zadušili.

A čeprav glede narave v Sloveniji živimo na tuj račun (kar zadeva naravne dobrine, že dolgo nismo več samozadostni), nam tudi na domačem dvorišču ne uspeva ohranjati tistega, kar imamo. Če se omejim le na globalno najbolj prizadete ekosisteme, celinske vode, so te tudi pri nas pod močnim pritiskom. Upravljavci zavarovanih območij jim večinoma posvečajo manj pozornosti kot kopenskim ekosistemom ali pa celo sploh nobene - nekateri ne vedo niti, koliko jih imajo in kakšen je njihov živelj. Seveda imamo tudi upravljavce, ki temu posvečajo skorajda vso svojo pozornost, toda žal so v manjšini. Še posebno občutljiva so manjša vodna telesa, v katerih pa ravno zaradi drugačnih dejavnikov živijo vrste, ki jih v večjih rekah in jezerih ne najdemo. Takšna vodna telesa so veliko bolj občutljiva na onesnaženje, pa tudi na odvzemanje vode, na primer za potrebe namakanja, saj njena količina oziroma pretok hitro padeta pod mejo t. i. ekološkega minimuma, ko ne more več vzdrževati vrst, ki so v njih prisotne. Tudi neustrezno prostorsko načrtovanje je v preteklosti naredilo ogromno nepopravljive škode, saj je dopuščalo gradnjo na poplavnih območjih. Zaradi za to potrebnih regulacij in izsuševanja je danes uničenih veliko vodotokov in mokrišč. Celinske vode pa so tudi neposredno pomembne za naš obstoj. Danes že dobra tretjina zemljanov živi na območjih, kjer pride do resnega pomanjkanja pitne vode najmanj en mesec na leto. Sodeč po trenutni sliki razporeditve prebivalstva in dostopnosti do vode bodo imele predvidene podnebne spremembe močan vpliv tudi na cene hrane, kar se v letih z neobičajno razporeditvijo padavin kaže že danes. In če smo že pri naši porabi vode, je popolnoma nerazumljivo, da v današnjih časih še vedno, vsaj pri novogradnjah in temeljitih prenovah objektov, ne zahtevamo obveznega zbiranja deževnice in možnosti njenega priklopa na vodovodni sistem objektov. Se voda komu mogoče zdi predraga? Odgovora “da” ne morem in nočem sprejeti, dokler pitno vodo uporabljamo za splakovanje svojih kloak.

Johan Rockström, švedski mednarodno priznani strokovnjak na področju trajnostnega razvoja, je pred petimi leti s skupino uglednih mednarodnih izvedencev glede trajnosti začrtal devet planetarnih omejitev oziroma mej. Če katerokoli od njih prestopimo, sledijo drastične spremembe oziroma nastopi konec ugodnih razmer za človeštvo in seveda tudi mnogo drugih vrst. Tri od teh mej smo že prestopili: klimatske spremembe, izgubo biotske pestrosti in vnos dušikovih spojin v zemeljske ekosisteme. Rockström je na predavanju v sklopu konference TED izjavil: “Nevarnost za obstoj našega planeta je tako velika, da to predstavlja dobro novico - zato, ker naše trenutno vedenje ni več izbira.” Za korenite spremembe pa je seveda potrebna predvsem politična volja. Žal me predstavniki politike na vseh ravneh vedno znova prepričajo, da niso vredni zaupanja in s tem moči, ki so je deležni.

DEJAN PUTRLE, biolog

---