Namesto v zastave zrejo v cunje, a to nikomur ni mar

Del Idrijčanov že leta vsak dan zre v vsepovsod izobešene cunje, zmašene okrog različnih drogov in objektov. Šlo naj bi za zastavo Republike Slovenije, ki jo razumejo kot izraz najglobljega spoštovanja do države in so zato užaljeni. Čeprav vedo, da po zakonu ob objektih, ob katerih mahedrajo skozi vse dni leta, nimajo kaj iskati, si želijo le to, da bi lahko zrli v spoštljivo obešen državni simbol. A množica poti, ki so jih doslej ubrali v vrsti (ne)pristojnih inštitucij, ni obrodila sadu.

Zgodba o zastavi Republike Slovenije, o simbolu države ob grbu in himni in nespoštovanju do nje in Slovenije, se dogaja v Idriji. Ker je tu vse dni v letu protizakonito in protiustavno izobešena večina zastav RS in to del Idrijčanov moti. Na las podobna bi bila zgodba v katerem koli slovenskem kraju, saj strokovnjaki na svojem portalu Slovenska heraldika ugotavljajo, da je protiustavno, protizakonito ali vsaj nespoštljivo izobešena velika večina zastav po Sloveniji. Tudi sami smo se prepričali, da zakon in ustava, ki uporabo simbolov urejata, pomenita le kup sicer skrbno ubesedenih mrtvih črk na papirju. Za nadzor zakona, ob množici drugih pomanjkljivosti, ni pristojen nihče.

Zmašene, protiustavno izobešene zastave, motijo le redke

Slovenska tribarvnica sodi v narodno preporodno leto 1848. Pod njo, 46 let z rdečo zvezdo, ko smo jo še imenovali trobojnica, se je na naših tleh odvilo nič koliko prelomnih, krvavih dogodkov in vojn, da smo dobili svojo državo. Ta pa je v letu 1993 sprejeti ustavi v 6. členu uredila tudi uporabo svojih simbolov. Natančneje, a nedosledno, je to storil leto pozneje sprejet zakon o zastavi, grbu in himni (ZGHS) ter slovenski narodni zastavi.

Res je, da s simboli, še najmanj z grbom, mnogi niso zadovoljni. Tudi strokovno prvi poklicani - heraldiki - zlasti v grbu vidijo navaden znak, v narodni zastavi, ki je brez grba in je povsem enaka ruski, pa nerazpoznaven in zato neuporaben simbol Slovencev po svetu. Kljub temu so heraldiki, ki pomen in uporabo simbolov podrobno obravnavajo na imenitnem spletnem portalu Slovenska heraldika, ob peščici državljanov edini, ki se zavzemajo za dosledno spoštovanje zakona in ustave.

Ustava v 6. členu določa: “Zastava Slovenije je belo-modra-rdeča slovenska narodna zastava z grbom Slovenije. Razmerje med širino in dolžino zastave je ena proti dve. Barve zastave gredo po vrstnem redu bela, modra, rdeča ...” Na prste nekaj rok lahko preštejemo v Slovenji izobešene zastave v ustavnem razmerju širine in dolžine. Herladiki sicer pravijo, da omejevanje velikosti zastave ni po meri zastavoslovja, a pomen spoštovanja zakona postavljajo pred svoje strokovno mnenje.

V Idriji pred podjetji, javnimi zavodi, na trgih in drugod mahedrajo dolge zastavne cunje, ki so prav zaradi pretirane dolžine največkrat zmašene okrog drogov. Kot državni simbol so nerazpoznavne. “To je resnično nespoštljivo do simbola države in Slovenije same,” meni skupina Idrijčanov, ki vsakodnevno že vrsto let zre v v malomarno obešeno cunjo, ki visi na izpostavljenem robu razglednega Rožnega hriba nad mestom, tik ob cerkvi sv. Antona. Čeprav so lokalni odbor SDS, ki je zastavno cunjo tam namestil, skušali večkrat opozoriti, da to vetrovno mesto za to ni primerno, cunja še kar ovija drog. “Nič kolikokrat sem opozoril člane SDS in gasilce, ki zastavo občasno naravnavajo, na njeno preperelost in predlagal način, kako naj zastavo obesijo, da ji veter ne bo mogel do živega, a vse ostaja pri nespoštljivosti, “ je povedal prvi sosed cerkve Franc Dajčman.

Pet let zaman od vrat do vrat

Mirko Tratnik, ki z niže ležeče hiše že leta užaljen zre v to predolgo cunjo, zavozlano okrog droga, si že pet let prizadeva, da bi bila zastava izobešena pravilno. Čeprav ve, da po zakonu ob cerkvi sploh ne bi smela viseti, ga ta kraj ne moti. “Spoštujem državo. Slovenijo. Njeni simboli so znak spoštovanja do nje, do preteklosti, do vseh, ki so k njej pripomogli. Seveda samo, če so obešeni pravilno. Zato si želim, če že moram dan za dnem, gledati v spoštljivo obešeno zastavo. Sam jo tako ob praznikih tudi obešam in to občutim kot primeren odnos do države in sebe,” je povedal.

Z nečakom sta izdelala drog in zastavo v ustavnem razmerju ene širine proti dvema dolžinama na spodnjem robu vpela v obroč na potezni jeklenici, da ji veter ne more do živega. Tratnik pa se je nato podal od vrat do vrat, da bi podobno zavarovali tudi zastavo pri cerkvi sv. Antona. V SDS so mu kar z zakonom dokazovali, kako zelo se moti in da je z zastavo vse v najlepšem redu. V zakonu v 12. členu črno na belem piše samo, da so zastave lahko stalno izobešene na poslopjih najvišjih organov državnih oblasti, na območjih mejnih prehodov, predstavništev RS v tujini, na ladjah in drugih plovilih. 13. člen našteje državne praznike, ob katerih naj bi zastave izobešali vsi in v 14. členu mednarodna srečanja oziroma prireditve, ki naj bi jih z zastavo obeleleževali. Možnost izobešanja daje še lokalnim skupnostim in vsem prilikam, ki niso v nasprotju z zakonom. Prav zaradi te ohlapne določbe je, tudi po mnenju dela pravnih strokovnjakov, po zakonu dovoljeno vse.

Zakon nadzor nalaga le tržni inšpekciji, seveda le v primeru zlorabe simbolov države v komercialne namene. Sicer pa za nadzor ne pooblašča nikogar. Kazni, kakopak v tolarjih, pretiranega strahu vsemogočim kršiteljem ne naganjajo v kosti. Ko je Tratnik uvidel, da lokalna SDS iz njega brije norca, se je odpravil k županu Bojanu Severju in nato še k vsem v občini razpoložljivim inšpektorjem. Izvedel je le to, da za nadzor izobešanja zastav, kaj šele za odstranitev žaljivo izobešenih, ni pristojen nihče.

Pet mesecev tudi mi zaman od vrat do vrat

Mirka Tratnika, očeta idrijskega gospodarstva, ustanovitelja in direktorja Komunale, iz nje zraslega Kolektorja in Simpleksa, poznejšega IMP, je bivša država trdo preizkušala. “Na Dobu sem molzel krave, ko nas je večino nekoliko bolj daljnovidnih gospodarstvenikov od tedanjih oblasti koncem šestdesetih let končala po zaporih. A vera v državo, v Slovenijo, ni nikoli usahnila,” je povedal Tratnik. Ne le on in skupina sosedov, tudi sami smo pri lokalni SDS zaman poskušali izvedeti, kaj tako hudega jim je storila Slovenija, da se že leta norčuje iz nje.

Brez odgovora smo se podali po Tratnikovi poti od vrat do vrat in se najprej ustavili pri županu Severju. “Vem, da zastava po zakonu pred cerkvijo ne bi smela viseti, a ukrepati ne morem. To lahko stori samo lastnica zemljišča - Župnija Idrija. Si lahko predstavljate škandal, da bi odredil odstranitev zastave in bi me župnija tožila,” je vprašal Sever. Na las podoben odgovor: “Za izobešanje zastav nismo pristojni!” smo dobili pri občinskem redarju Ristu Verbiču.

V Protokolu Slovenije pravijo, da drugače kot z zgledom in navodili za pravilno izobešanje zastav na to ne morejo vplivati. Med poslanci pa se, niti na pobudo heraldikov, še ni našel junak, ki bi ugriznil v spremembo zakona tako, da bi vzpostavil red pri uporabi državnih simbolov. Pred leti je v državnem zboru sicer padla pobuda, da bi nadzor določili vsaj v zakonu o javnem redu in miru, a je gladko propadla.

Z vprašanjem, zakaj dovoljuje nespoštljivo protiustavno in protizakonito izobešenost cunje namesto simbola države pred svojo znamenito zgodovinsko cerkvijo sv. Antona, smo se obrnili na Župnijo Idrija. Odgovora nismo dobili, pač pa odtlej gasilci predolgo zastavo večkrat naravnajo. “Gasilce res pogosto videvam ob zastavi, a je njihovo početje na tem prepihu jalovo,” vidi Dajčman, kar vidijo vsi, ki zrejo na mašilo iz Idrije.

Kaj imajo z zastavo gasilci, smo vprašali Aleša Lapanjo iz občinske službe za civilno zaščito. “Kolikor vem, ima PGD Idrija za to delo naročilnico lokalnega odbora SDS. Torej je to za njih nekakšna tržna dejavnost,” je ocenil.

Tako so minili meseci poti brez učinka, ko smo se obrnili še na župnijski svet. “O tem smo se pogovorili, a smo ocenili, da sami, brez lokalne SDS, ne moremo ukrepati,” je povedala članica Jožica Lazar. Naposled so se oglasili še iz SDS, da bodo o zastavi razpravljali na izvršilnem odboru in nas nanj povabili.

Čemu zakon, ko pa ga krši celo vlada sama?

Odtlej je minilo več kot mesec dni, a se ni zgodilo nič. Le starosta SDS Rasto Reven nam je zagotovil, da ne gre za nespoštovanje zastave in Slovenije, pač pa za lenobnost lokalnega odbora SDS. “Ker tudi sam vem, da tako kot zastava visi sedaj, ni primerno, smo pred letom sprejeli sklep, da bomo zastavo ob drog vpeli tako, da ji veter ne bo mogel do živega. Obljubim, da bomo to storili, saj sam zastavo in Slovenijo zelo spoštujem. Kot vojak JLA sem nekoč napačno izobesil zastave in moral takoj na 'raport'. Odtlej vedno pazim, da zastavo doma izobešam pravilno,” je zagotovil Reven.

Zastava ob sv. Antonu je le ena v vrsti protizakonito, celoletno izobešenih zastav v Idriji. Med ostalim tudi pred osnovno šolo, kjer naj po zakonu sicer ne bi visela, a je po vladini uredbi obvezna. Janez Janša je leta 2008 kot predsednik vlade podpisal uredbo o izobešanju zastave RS v vzgojno - izobraževalnih zavodih. V vseh: od vrtcev do glasbenih šol. Večina jih je tedaj zastave izobesila, a pozneje odstranila.

Ravnateljica idrijske šole Ivica Vončina je bila jasna z odgovorom na vprašanje, zakaj pred hramom učenosti noč in dan, leto za letom visita zastavi RS in EU (gre za zastavi, saj sta v velikosti, ki jo predpisuje ustava RS): “Ravnamo dosledno po ustavi in uredbi. Ko nas je obiskala šolska inšpekcija, je posebej pozorno pregledala, ali imamo izobešeno zastavo.”

Nadzor, ki ga zakon ne določa za splošno izobešanje zastav, uredba šolam predpisuje. Ker zakon stalnega izobešanja zastav pred zavodi ne predvideva, je torej uredba kot podzakonski akt še povečala zmedo na tem področju. Vsem je pri roki ohlapen ZGHS, ki naj bi dovoljeval vse, kar ni v nasprotju s tem, kar pomanjkljivo predpisuje.

Občani in učenci stalno izobešenih zastav niti ne opazijo

Vlada je leta 2008 v obrazložitev uredbe za šolstvo zapisala, da bo “stalno izobešanje slovenske zastave in zastave EU pred zavodi povečalo občutek pripadnosti domovini oziroma EU in bo pomemben korak naprej pri spoštovanju državnih simbolov” in ocenila, da to ne more biti v nasprotju z zakonom.

Dvajseterico idrijskih osnovnošolcev smo zato vprašali, če vedo, kje imajo izobešeni zastavi in kateri. Vsi so vedeli za drogova z zastavama, ugibali o njuni vsebini in odkrito povedali, da jih prav nič ne zanimata. Uredba je očitno zgrešila namen. Idrijčani pa so v najboljšem primeru znali našteti tri od sicer znatno večjega števila mest s stalno napačno izobešenimi zastavami.

Vlada je v obrazložitvi uredbe pripisala še države, v katerih velja podobna uredba. Med drugim tudi Finsko. Pozabila pa je dodati, da je na Finskem, pa tudi na Danskem in še kje, izobešanje zastav urejeno tako zelo podrobno, da upošteva tudi nepredvidljivo moč noči. Da se ne bi, v teh državah spoštovanim simbolom države dogodilo kaj nepredvidljivega, jih morajo ponoči umikati na varna mesta in zjutraj ponovno izobesiti. Kot to pri nas počnejo, denimo, taborniki, vojaki ...

Zmedo rešuje omenjeni portal Slovenske heraldike, na katerem je mogoče najti množico vsebinskih člankov o simbolih naše in drugih držav skozi zgodovino in obilje praktičnih nasvetov, kako pravilno - ustavno in zakonito, izobesiti zastavo RS in narodno zastavo.

Ležeč grb v heraldiki pomeni poraz

Medtem ko ljudje na pročelja hiš in blokov zastave izobešajo vse redkeje, jih je ob javnih zavodih in zasebnih gospodarskih družbah skozi vse leto vse več. Največkrat so v protiustavni dolžini obešene vzdolžno ob drogovih. Takega, čeprav daleč najpogostejšega obešanja zastav v Sloveniji, zakon ne določa. Med poznavalci in pravniki pa se krešejo razprave, ali je takšno obešanje mogoče upravičiti z ustavo in zakonom. Strokovnjaki - heraldiki - pa v njem vidijo drug problem. “Slovenska zastava nosi grb, ki v vertikalnem položaju 'pade'. Če je grb obrnjen za 90 stopinj, je 'padel'. Ležeči položaj grba ali padec v heraldiki pomeni poraz, kapitulacijo ali smrt,” na spletnem portalu Slovenska heraldika piše Aleksander Hribovšek,večinski avtor več sto zanimivih heraldičnih zapisov.

Svojo “poraženost” bi Slovenija lahko spremenila s sprejemom in uzakonitvijo spremenjene vertikalne različice državne in narodne zastave. Heraldik in pravnik Ryan Hartner poudarja, da je to, denimo, v zgodovini že storila Francija, saj je tudi tribarvnica francoske revolucije najprej obstajala v vodoravni različici. Ker je, kot piše Hartner, Slovenija ena redkih, če ne edina država sveta, ki mednarodno ne more uporabljati svoje obstoječe narodne zastave, ki je povsem enaka ruski, s spremenjeno različico zastave Slovenija ne bi pridobila le ustrezne možnosti predstavljanja s stoječim grbom, zakonito in ustavno izobešanje zastav, pač pa tudi mednarodno razpoznavni simbol. “Identifikacija naroda z lastnimi zgodovinskimi barvami je temeljna in neodtujljiva pravica vsakega naroda,” poudarja Hartner.

Predlogi heraldikov so že leta preslišani. Hribovšek pa za popravo anarhije v nepravni državi vendarle predlaga vsaj spremembo obstoječega zakona tako, da bi v grafično prilogo zakona dodali še navpično, pri nas najpogostejše, a vendarle pravilno izobešanje zastave. “Izpustitev grafične priloge bi omogočila zastavoslovno pravilno navpično konstrukcijo zastave. To bi dodali v grafično prilogo ZGHS. Zakon pa spremenimo le toliko, da določimo kazensko odgovornost za izdelovalce in trgovce z zastavami, ki so nezakonito izdelane v protiustavnem razmerju med dolžino in širino. Dejansko izvajajmo obstoječ zakon in kaznujmo kršitelje v skladu s pravno državo.,” zaključuje Hribovšek.

Tratnik bo vztrajal pri spoštljivosti

Mi pa v skladu z izkušnjo Mirka Tratnika in lastno dodajamo, da mora zakon oziroma katerakoli podrejena uredba nekoga najprej pooblastiti za nadzor uporabe simbolov.

Tratnika smo obvestili, da je bilo naše trkanje od vrat do vrat podobno neuspešno kot njegovo. Del zavodov in družb je napačno obešene zastave sicer odstranil ali jih bolje vpel v drogove. Le lokalna SDS vztraja pri nespoštljivosti, čeprav je to dolžna omogočiti vsem, ki jim je do Slovenije in njenih simbolov še mar. “Zdi se, da v tej državi ni mogoče prav ničesar več urediti. Kljub temu bom svoje prizadevanje nadaljeval,” je zaključil Tratnik.

SAŠA DRAGOŠ

---