Namesto na rusko fronto v Neapelj, Tunis in San Francisco

Preden je Jože Brecelj iz Šturij pri Ajdovščini odšel v italijansko vojsko, mu je oče v branje priporočil knjigo o slovenskem vojaku, ki je med 1. svetovno vojno služil v avstrijski vojski in pristal v ujetništvu v Rusiji: “Ko sem pri devetnajstih letih prebral to zanimivo odisejado, me je ta avantura tako navdušila, da sem sklenil pri vojakih uporabiti prvo priložnost, ki bi se mi nudila za odhod na rusko fronto.”

Jože je med vojno spoznal, da je imel veliko srečo, ker ni bil poslan na rusko fronto, pač pa pristal v ujetništvu v ZDA. Zajete Slovence v italijanski vojski so anglo-ameriške sile pošiljale v ujetniška taborišča, razkropljena po vsem svetu: po Afriki, v Indijo, Avstralijo, Veliko Britanijo in tudi v Združene države Amerike. Ujetniki, ki so bili poslani v ZDA, so se domov vrnili šele po 2. svetovni vojni. Nekateri so se imeli priložnost povezati s slovenskimi izseljenci, slovenski časnikarji pa so med vojno objavljali razne sezname in pisma zajetih Slovencev.

Vulkan, pomaranče in podgane

Jože Brecelj iz Žapuž pri Ajdovščini se je rodil leta 1921 v številčni družini v Šturjah. Ko je bil decembra 1940 vpoklican v italijansko vojsko in dodeljen pehotni enoti v Neapelj, ga je to silno razočaralo. V Neaplju je bilo med vojaki največ “Sicilijanov in Napolitanov, ki so nas imeli za Nemce.” Slovenci so trdno držali skupaj, dobro pa so se razumeli tudi s Furlani: “To je južnjake jezilo in so nas začeli zasmehljivo nazivati 'polentoni' - jedci polente, kar Furlani in mi Slovenci dejansko smo.” Najmanj stikov pa so imeli s tržaškimi Italijani, za katere Jože meni, da so bili prevzetni in ošabni in dobri za kaj izmakniti. Z Neapeljčani so se komaj kaj lahko pogovorili, saj so govorili težko razumljiv dialekt. “Omeniti moram razne navade teh južnjakov, ki nam severnjakom nikakor niso bile sprejemljive. Na primer pred gručo vojakov se srečata zjutraj dva oficirja in se pozdravita: 'Ti pljunem v usta, ti pljunem v obraz, ti pljunem v oko. Kako je kaj s teboj? Dobro jutro!'” Dvakrat na teden so opravili 60 kilometrov dolg marš. “Vstati smo morali od drugi uri, dali so nam dva hlebčka kruha, malo črne kave in košček mesa in takoj na pot. Po vsaki uri hoda smo počivali pet minut.” Med maršem se je vojak, ki je bil z njim, pritoževal, da ga tišči v čevlju: “Ko se je sezul, je ugotovil, da je v njem miška, ki jo je zmečkal s prsti. Pa to še ni vse! V tistem času nismo poznali ne menze ne mize ne stolice ne krožnikov. Imeli smo samo gaveto, žlico in arliče, vse aluminijasto. Jesti smo morali zunaj na dvorišču in stoje. Tam se je delila hrana iz kotlov - to so bili sodi od bencina, prerezani na pol in grobo obdelani. V vrsti, kjer sem stal jaz, je eden rekel kuharju, naj zajame od spodaj, kjer je bilo kaj pašte in fižola. In res, kuhar zajame na globoko in kaj prinese na vrh? Razkuhano podgano!” Nastala je prava zmešnjava, nekateri so bruhali, drugi hrano metali v kuharja. Kuharju je na pomoč priskočil častnik, ker so ga nekateri od razburjenja, kot se spominja Jože, hoteli kar ubiti. Jože se je kmalu sprijaznil z vojaškim življenjem v Neaplju, kjer je spoznal številne vrste pomaranč, mandarin in limon, kjer je prvič videl bruhanje vulkana in kjer se je pri družini očetovih znancev v Pozuoli špagete naučil jesti z žlico in vilicami. Tam je tudi prvič videl pico, v operi San Carlo pa si je ogledal Verdijevo Aido. Dvakrat so Jožeta in druge vojake kot redarje poslali na neapeljski nogometni stadion, da so vzdrževali red med nogometno tekmo in krotili prenapete navijače, ki v besu niso metali samo steklenic, ampak tudi jajca in paradižnike.

Dopisoval si je z Jankom Premrlom - Vojkom

Neko jutro so Jožeta klicali v pisarno komande, kjer ga je zaslišal moški v civilu. Zanimale so ga podrobnosti o tem, s kom si dopisuje. Ker ga Jožetov odgovor ni zadovoljil, mu je dejal: “Kaj je pa to?! In iz aktovke je povlekel moja pisma Ivanu Mohorčiču, ki je bil pri vojakih pri Genovi, Vojkotu Premrlu in Julki Fajdiga. Ko sem ta pisma zagledal, se mi je stemnilo pred očmi.” Od Jožeta je zahteval, naj mu izroči vsa pisma, ki sta mu jih pisala Mohorčič in Premrl, toda Jože se je izgovoril, da jih je uničil. To je pozneje res storil ob prvi priliki. Medtem ko so nekateri slovenski fantje lahko odhajali na dopust, Jože ni smel. Podčastnik mu je dejal, da je njegovo ime obkroženo z rdečo barvo, kar pomeni politično nevaren in sumljiv. Zavrnjen je bil tudi, ko se je prijavil za tolmača na slovenskem ozemlju, ki ga je aprila 1941 okupirala Italija. Moreči so postali dnevi, ko so anglo-ameriški bombniki napadali ladje v pristanišču, saj je bil Jože nastanjen v bližini pristanišča. Ob nedeljah je vojaški kaplan na dvorišču vojašnice daroval sv. mašo, med katero je z gramofonske plošče predvajal Ave Marijo.

Obilje pašt

Januarja 1941 je bil premeščen v Cervinaro v bližino Beneventa, kjer se je javil za delo v častniški menzi. Pomival je posodo, lupil krompir in čistil solato. “Po dveh mesecih v kuhinji sem se kar dobro priučil marsikaterega dela, ki ga nisem prej nikoli delal. Občudoval sem kuharja, ki je znal narediti toliko različnih pašt - najbolj značilna je bila pasta alla napolitana, pa pasta alla bolonese, pasta alla genovese, pasta al forno.” Za vse Jože ve, kako se jih pripravi. Pozneje je že začel v beli kuharski opravi in z belimi rokavicami streči gostom: “Najhuje je bilo nesti po tri krožnike juhe, da se ti nič ne polije, pet krožnikov prikuhe je bilo že lažje.” Jože poudarja, da so bili meseci, ki jih je preživel v oficirski menzi, najlepši, kar jih je preživel v italijanski vojski.

K radiotelegrafistom in v Severno Afriko

Ko se je dodobra vživel v delo, je nepričakovano prišla odobrena prošnja za vpis na tečaj za radiotelegrafiste, ki jo je vložil še v Neaplju. Tako je septembra 1941 zapustil pehotno enoto in se pričel uriti v radiotelegrafiji v kraju Santa Maria Capua Vetere. Ko je slišal, da nekateri fantje naročajo slovenske časopise, se je tudi sam naročil na Slovenca, ki ga je prejemal v bližnjo trgovino in se tako seznanjal z novicami v domovini. Julija 1942 je bil prek Rima, kjer si je kupil žepni turistični vodič in si ogledal znamenitosti Rima in Vatikana, poslan na Sicilijo, od tam pa decembra 1942 z letalom v Tunizijo: “Leteli smo s takimi letali, kot jih ima Pipistrel. Bila so iz platna. Kar naenkrat je zažvižgalo in začelo je streljati. Angleži so nas napadli. Nihče ni spregovoril niti ene besede. Kako smo bili v strahu! Kaj bo zdaj? Čez nekaj časa smo videli kopno, a smo bili spet na Siciliji. Kapetan je prišel k našemu pilotu in se razjezil, da zakaj smo se vrnili, da bi morali tudi mi napasti in sprejeti bitko.”

Drugi let je uspel. Jože je bil dva meseca v Tunisu del osebja radijske postaje, ki so jo sestavljali vodja, upravljalec agregata, trije radiotelegrafisti in Jože kot radioelektrikar. Nameščeni so bili v veliki Don Boscovi dvorani, kjer je bilo v spodnjih prostorih skladišče, zgoraj pa lože za radiotelegrafiste. To je bil že čas, ko se je bližala kapitulacija združenih italijansko-nemških sil na severnoafriški fronti, kar je Jože izvedel med poslušanjem Radia London. Ko je bil v skladišču, se je pred njim nenadoma prikazal ameriški vojak s strojnico uperjeno v Jožeta: “Roke se vzdignil in šel proti njemu. Tako sem pristal v ujetništvu.”

Srečen v ZDA, prizadet od revolucionarnega nasilja doma

Prek Alžirije in Maroka so ga odpeljali v ZDA. V Bostonu so se izkrcali, od tam nadaljevali pot proti Teksasu, Novi Mehiki in končno Kaliforniji. Večji del ujetništva je Jože preživel v San Franciscu, kjer je v delavnici previjal monofazne elektromotorje. Maja 1944 je tja dobil očetovo pismo, v katerem piše: “Ljubi Jožko! Dolgo se vleče ta vojna. Da bi nam kraljica tega meseca izprosila skorajšnji in dobri mir. Pri nas teče življenje kakor na robu prepada. Vsak dan Nemci streljajo partizane. Doma smo med moškimi samo še jaz in Martin. Pavleta so vzeli Nemci, Toneta pa domobranci. Bogomil je v Ljubljani v šolah. Še nikdar ni bil naš narod tako razcepljen, kakor je sedaj. Vse to je zasluga komunistov. Bog nam pomagaj! Prisrčne pozdrave vseh naših.” Poleti 1945, ko je bil Jože še vedno v ujetništvu, je prejel mamino sporočilo: “Živi smo samo jaz, Tone in Bogomil. Mama.” Revolucionarno nasilje je Jožetu vzelo očeta, dve sestri in brata. Zlomljen zaradi družinske tragedije se je iz ujetništva vrnil leta 1946. IRENA URŠIČ

---