Naftni emirat Slovenija

Ko človek misli, da je v Sloveniji doživel že vse, kar omogoča domišljija, se nekaj dni pred volitvami zgodi afera nafta. Kako nizko je padla država, v kateri najvišji politiki sploh razmišljajo o tako trivialnih rešitvah in - kar je še huje - so zanje pripravljeni sklepati gnile kompromise z obsojenimi pedofili?

 Foto: Maja Pertič Gombač
Foto: Maja Pertič Gombač

Namesto da bi se koalicija zakopala v strukturne reforme na področju zdravstva in trga dela, namesto da bi se zakopala v obljubljeno privatizacijo 15 podjetij, v proučevanje tujih zgledov za privabljanje tujega kapitala, odpiranje novih delovnih mest in uravnoteženje proračuna, bi na neki parceli v Republiki srbski zakopala lopato in začela iskati - nafto. Če bi bil prvi april, ne bi dvomili, da gre za šalo, ker je čas predvolilne kampanje, pa smo pahnjeni v resničnost, v kateri se moramo na hitro sami odločiti, komu bomo verjeli. To je tudi glavni cilj afer - resničnih, izmišljenih, naključnih ali pa načrtno umeščenih v določen trenutek. Na volitvah odločajo čustva, ne razum.

Pred tremi leti, ko so potekale prve predčasne volitve, je imela velik učinek na volilno telo afera, povezana z zaslužki Gregorja Viranta, takrat svežega politika, ki je stavil na poštenost in moralo. Na podoben način bi lahko prišlo do majanja zaupanja v Mira Cerarja, na katerega so zadnje dni leteli mnogi očitki, da je pohlepen in da bajno služi s pravnimi mnenji za različne naročnike, med katerimi je tudi odvetniška pisarna Mira Senice. Morda je razlika med Virantom in Cerarjem v prizanesljivosti večine medijev, ki je je deležen Cerar, morda pa volilci tokrat preprosto čustvujejo drugače in si ga ne pustijo vzeti, ker se jim zdi, da nimajo druge izbire.

Medtem so se v SDS z afero Patria, ki jih - ne da bi sami hoteli - spremlja že več volitev, navadili živeti. Še več: afero so spremenili v svojo zaveznico. Glavnina kampanje te stranke, potem ko je šel Janez Janša v zapor, temelji na podžiganju čustev volilcev, ki prižigajo sveče, zborujejo pred zaporom in sodiščem ter Janšo primerjajo z največjimi človekoljubi svetovnega formata. Z malo cinizma bi lahko napisali, da SDS in sodna veja oblasti delujeta z roko v roki; takšno s komunikacijskega vidika vseh pohval vredno kampanjo je Janši omogočilo prav sodišče, ki v sodbi ni navedlo jasnih in vsem razumljivih dokazov o njegovi krivdi. Drugače kot čustveno se do te sodbe ni mogoče opredeliti.

Afera, škandal ali vsaj velika nespodobnost, ki se pred volitvami dogaja na desnici, pa je ravnanje nekaterih cerkvenih dostojanstvenikov, ki so se odkrito postavili na stran Janeza Janše. Z neke prižnice naj bi prišli celo napotki, naj kristjani na volilnih lističih volijo za njegovo stranko. Je z NSi in SLS kaj narobe, da jima Cerkev ne zaupa, ali je z njima prav zaradi tega vse prav? Časa, da bi obe mali stranki med desnimi volilci spodbudili ta razumski premislek, ni več.

Metanje polen pod noge ni nič, kar se v času volilnih kampanj ne bi dogajalo tudi v drugih demokratičnih državah. Specifika Slovenije je, da ima proporcionalni volilni sistem z nizkim pragom za vstop v parlament, kar z drugimi besedami pomeni, da po volitvah v parlament vstopi razmeroma veliko strank, ki se morajo med seboj uskladiti o sestavi koalicije. Brezobzirni tekmeci, ki pred volitvami drug drugemu porivajo nož v hrbet, bodo postali v nedeljo zvečer prijatelji, ki se bodo pripravljeni pogovarjati z vsemi in ne bodo videli ovir za sodelovanje. Začelo se bo seštevanje do 46.

Kaj se zgodi v glavah izvoljenih politikov, ko se vloge spremenijo? Postanejo zavezniki ali ostanejo zvesti vsak svojim elitam in v medsebojnih bojih še naprej ne izbirajo sredstev? Slovenska zgodovina nas ne uči le tega, da koalicijske kombinacije lahko presenetijo, pač pa tudi to, da koalicijski partnerji po volitvah lahko stopijo skupaj le za namene fotografiranja. Zadnje tri vlade, pod katerimi smo živeli, so padle zaradi notranjih nesoglasij, razdrobljenost in razglašenost, ki smo jima priča v političnem prostoru, pa tudi za četrto vlado nista dober obet.

Kako prav je imel pokojni Janez Drnovšek, ko je političnim strankam napovedal, da se bodo pobile za njegovo nasledstvo. V Sloveniji se dogaja prav to: elite so šle v boju za oblast čez vse dopustne meje, ozki strankarski in osebni interesi pa so delo za skupno dobro potisnili na stranski tir. Ko se pojavi težava, je cilj koalicijskih partnerjev, da čim prej odidejo iz vlade in se v očeh svojih volilcev pokažejo kot tisti, ki pri vodenju zgrešene politike ne bodo sodelovali. Morda bo tokrat koalicija že v startu stabilnejša; če se namreč uspe v parlament uvrstiti te dni nekoliko popadljivi Alenki Bratušek, levosredinska vlada za trdno večino morda sploh ne bi potrebovala nezanesljivega Karla Erjavca. A to še ne pomeni, da bodo elite, ki skušajo iz ozadja vplivati na vse stranke, mirno gledale, če se bo vlada reševanja težav lotila na način, ki bi ogrozil njihove interese.

Pred nami so velike težave, za reševanje katerih koalicija - kdorkoli jo bo sestavljal - sploh ne bo imela na izbiro orodij, ki bi bila všeč lakomnim elitam in naivnim volilcem. Zmanjkalo nam je časa in denarja, možnosti za razumno sodelovanje, sklepanje kompromisov in prevzemanje odgovornosti za nepriljubljene ukrepe pa bodo tudi v prihodnji vladi močno omejene. V okoliščinah, ki bodo morda že čez leto spet pripeljale do predčasnih volitev, se zato iskanje nafte zdi še najenostavnejša rešitev.

JANA KREBELJ


Najbolj brano