Nacionalizem je paranoja

Danilo Kiš, srbski pisatelj in esejist, nedvomno eden največjih sodobnih literatov, bi bil danes star osemdeset let: rodil se je 22. februarja 1935 v Subotici, zgodnje otroštvo je preživel v Novem Sadu. Oče je bil madžarski Jud - leta 1942 so ga z množico Judov in Srbov deportirali v Auschwitz - mati pa pravoslavna Črnogorka. “Bi bil ...” sem prejle zapisal; Kiš je umrl proti koncu leta 1989 v Parizu, v deželi, v kateri je kot univerzitetni lektor srbskohrvaškega jezika in izrazito polemičen esejist v zdaj krajših zdaj daljših presledkih preživel dobršen del življenja.

Danilo Kiš: “Svojo judovsko komponento sem v  leposlovju prikrival. Ker sem se bal za 
literaturo nevarne teže grožnje, da bi postal ali pa da bi me razglasili za pisca manjšin.”
Danilo Kiš: “Svojo judovsko komponento sem v leposlovju prikrival. Ker sem se bal za literaturo nevarne teže grožnje, da bi postal ali pa da bi me razglasili za pisca manjšin.”  

Nekaj suhoparnih bio-bibliografskih drobcev: po očetovi deportaciji v uničevalno taborišče si je družina Kiševih zavetje poiskala na podeželju na Madžarskem, od tam pa se je po vojni preselila v Črno goro.

Kiš v gimnazijskih letih začne iz madžarščine in francoščine prevajati poezijo. Po srednji šoli v Beogradu študira primerjalno književnost, še naprej prevaja in ureja literarno revijo. Leta 1959 prvič obišče Pariz, tri leta pozneje nastopi kot lektor na univerzi v Strasbourgu; takrat objavi drugi roman Psalam 44 (Psalm 44) - prvega, Mansardo, napiše leta 1960. Leta 1965 izide roman Bašta, pepeo (Vrt, pepel), ki spričo samosvojega sloga pritegne nemalo pozornosti; vročično prevaja francoske in ruske pesnike, malo pozneje začne sodelovati z avantgardnim gledališče Atelje 212; na Madžarskem, Poljskem in v Nemčiji Kiša že prevajajo.

Leta 1969 izda kratki roman Rani jadi (Zgodnje žalosti), tri leta pozneje izide roman Peščanik (Peščena ura, leta 2014 tudi slovenski prevod Sete Knop), zanj prejme slovito NIN-ovo nagrado, ki jo pozneje zaradi strupenih očitkov, prežetih tudi z antisionizmom, vrne.

Naslednja tri leta je Kiš lektor srbskohrvaškega jezika na univerzi v Bordeauxu, prevaja, piše polemične eseje o literaturi v sodobnem svetu. Leta 1976 izda sloviti “roman” Grobnica za Borisa Davidoviča, 1977 pa Čas anatomije (Ura anatomije), v katerem izčrpno razčleni pritlehnost kritikastrov, zagovornikov “realizma”, ki mu očitajo predvsem plagiatorstvo. Za Kiša se zavzame književnik Predrag Matvejević, naklonjen mu je tudi Miroslav Krleža; srdite polemike in prikrite grožnje se poležejo šele čez čas. Po Evropi in ZDA ga vse pogosteje prevajajo; svetovni sloves si utrdi z zbirko zgodb Enciklopedija mrtvih (1983). Mednarodne nagrade kar dežujejo. Leta 1989, takrat se Titova Jugoslavija - kot je Kiš zaslutil že veliko prej - pospešeno razkraja, umre v Parizu.

Osrednja osebnost festivala Vilenica leta 1988 je bil poleg nagrajencev Fulvia Tomizze, Petra Handkeja in Pétra Esterházyja gotovo Danilo Kiš, je 13. septembra 1988 v Primorskih novicah poročala Cveta Guzej Sabadin. Velikega pisatelja, ki je živel v Parizu, so že spomladi pričakovali na portoroškem Srečanju pisateljev ob meji, a zaman. Jeseni je, že hudo bolan, vendarle obiskal Slovenijo. Najprej je gostoval v Ljubljani, zatem pa je pripotoval še v Štanjel, kjer je naša novinarka opazila, da je “skromen, prijazen, duhovit, dobre volje”, tudi voljan za pogovor, vendar samo neuradno. “Našim novinarjem že dolgo ne dajem intervjujev,” ji je pojasnil. “V Portorož iz zdravstvenih razlogov žal nisem mogel priti, čeprav so me povabili in sem tudi obljubil,” je dejal. “Zato pa sem presrečen, da sem lahko danes tukaj, da sem se ponovno srečal s slovenskimi pisatelji, ki jih nisem videl že trideset let. Delali smo isto kot pred tridesetimi leti. Najbrž ni težko uganiti, kaj. Pili smo. In se seveda pogovarjali. Zapijali smo staro prijateljstvo. Kar pa se tiče formule Vilenice, za katero sem zvedel v Parizu, seveda iz naših, ne iz francoskih časopisov, pa moram povedati, da se mi zdi izredno zanimiva, kajti ta koncept Srednje Evrope je po moje zelo koristen. Ne bom se zdaj spuščal v to, ali je to samo meteorološka koncepcija, mislim, da je tudi kulturna.” Poudaril je, da ta koncept živo podpira, kajti “tudi majhni narodi in njihove majhne kulture imajo veliko povedati”. Povedal je tudi, kako nanj vpliva aktualno dogajanje v Jugoslaviji: “Žalosten sem in strah me je.” Leto zatem je umrl. Usoda ga je obvarovala pred krvavimi prizori razpada države. AG

Svoja najboljša dela je resda ustvaril kot delni dedič Jorgeja Luisa Borgesa, Jamesa Joycea, Jeana-Paula Sartra, francoskih simbolistov, ruskih strukturalistov, grozljivo razčlovečenih pričevalcev iz sibirskih taborišč in z Golega otoka, vendar pa je svoje pisanje tehtno in poglobljeno zaznamoval s povsem samosvojo, tudi v dejanskem ali “izmišljenem” dokumentarnem gradivu utemeljeno naracijo in z nepodkupljivo kritično presojo razmerja med razlagami ali celo prikritimi opravičevanji najhujših zločinov totalitarizma, zlasti stalinizma, ki je dolga leta in v zvečine malomarnih preoblekah pogubno krojil tudi jugoslovansko stvarnost. In bistvenega pomena zanj - “fabule” si ne zna izmišljati, v tem je zelo blizu Shakespearu, Stendhalu, Dostojevskemu, Sciasciu, ampak si jo najpogosteje “izposodi” iz svetovne literature, še pogosteje pa iz avtobiografije - ni “kaj”, temveč “kako”. V tem je Kiš srhljivo izviren in umetniško prepričljiv.

V literaturi, branju in predvsem v pisanju zre edino možnost pobega pred (individualno in kolektivno) norostjo, ki jo udejanja sleherna ideologija; literatura mu pomeni svobodo, za katero se mora pisec (tako Sartre) bojevati z vsemi sredstvi. Kiš odločno zavrača nacionalizem: “Nacionalizem je predvsem paranoja ... Je ideologija banalnega, je torej totalitarna ideologija ... Je kič ... Cilji nacionalizma so vedno dosegljivi cilji, ker so skromni, skromni so, ker so podli.” (Navedki so iz posmrtno izdane zbirke Kiševih intervjujev - Gorki talog iskustva (Grenka gošča izkustva, Beograd, 1991).

Dvom o vsem je Kiševo temeljno vodilo: “Moja misel je stkana iz dvoma. ... Pesnjenje je dvom. Ideologija je odsotnost dvoma.” In: “Moja judovska usoda povzroča določene težave bolj drugim kot meni.” Hude besede o samoupravni in socialistični stvarnosti SFRJ; besede se nanašajo zlasti na prikrite očitke in blatenje, ki jih je bil Kiš deležen po objavi Grobnice za Borisa Davidoviča - v nizkotnem obrekovanju so prednjačili številni kritikastri, ki sta jih pogromaško usmerjala in strupeno ščuvala zlasti tedanji podpredsednik jugoslovanskega Društva pisateljev Branimir Šćepanović in pisatelj Miodrag Bulatović. Ti ljudje zaslepljeno zagovarjajo edino “pravo” literaturo, torej tisto, ki epigonsko onemoglo posnema realizem 19. stoletja; Kiš pa ceni Iva Andrića, Miloša Crnjanskega, Miroslava Krležo, med sodobniki pa zlasti Dragoslava Mihailovića in Mirka Kovača.

In Kiš odgovarja namišljenim veličinam “jugoslovanske” literature, med njimi so tudi malomarno prikriti antisemiti: “Svojo judovsko komponento sem v leposlovju prikrival. Ker sem se bal za literaturo nevarne teže grožnje, da bi postal ali pa da bi me razglasili za pisca manjšin.” In malce pozneje: “... taborišče in, kar je še huje, ta ideološki koncept so povzdignili na raven institucije. Prav v tem tiči razloček med zločini, storjenimi v taborišču, in vsemi drugimi džingiskanovskimi in vojnimi zločini v zgodovini. Ta konceptualizacija, to osmišljanje je tisto, kar iz taboriščnih izkustev ustvarja najbolj strašno zgodovinsko izkustvo ...”

In za konec: “Človek ne postane pisatelj po naključju: potuhnjeno delovanje biografije je prva in največja pobuda ... Po moje mora literatura popravljati Zgodovino, ker Zgodovina posplošuje, književnost pa konkretizira. Zgodovina je množina, književnost pa individualno. Zgodovina je brez strasti, brez zločina in se ne ozira na številke: kaj pomeni šest milijonov mrtvih (!), če ne vidimo enega samega in edinega človeka, njegovega obraza, telesa, starosti, če ne poznamo njegove zgodbe.”

TOMO VIDIC


Najbolj brano