Na openskem tramvaju

Kraševcem ni treba gledati proti vrhu Nanosa, da bi videli sneg. Snežinke so pobelile tudi Kras. Vse do njegovega roba nad Trstom. Vse do tračnic. Da, meja sneženja so bile pred dnevi tračnice tramvaja.

Openski tramvaj je bil nekoč rumen. Foto: Andraž Gombač
Openski tramvaj je bil nekoč rumen. Foto: Andraž Gombač

Saj se gotovo ni zgodilo prvič, je pa svojevrsten pojav. Zdi se, kot da je tramvaj potegnil črto in strmo pobočje med Krasom in mestom razdelil na bleščečo belino in zeleni del. Tu je približno tristo metrov nadmorske višine. Kraška planota se tu konča in svet se strmo prevesi, kot bi hotel čimprej pasti v Tržaški zaliv.

Strmo dviganje

Tu ni bilo izrazitih potresov, usadov ali velikih tektonskih premikov. Tako strmo je bilo že takrat, ko so se odločili, da bodo Trst in Kras povezali s tramvajsko progo. Kar se je potem uresničilo leta 1902.

“Oče mi je pokazal tisto kolesje pod zemljo,” se spomni Marko Sosič. Gledališki režiser in pisatelj, ki se v svojih romanih z nežnim peresom prebija v človeško psiho in čustva, se ob nepoučenem sogovorniku mora nenadoma preleviti v strokovnjaka za tehniko. “Meni se je takrat kot otroku zdelo očarljivo in zastrašujoče,” začne kratko razlago o vzpenjanju tramvaja.

Sosič se je pred mrazom zaščitil s težkim plaščem in klobukom. Na Opčinah pač zebe. A da razumeš, kako se tramvaj dvigne na Kras, moraš v Trst. Na Trg Oberdan. Tam je začetna postaja - no, s kraškega gledišča je to končna postaja. Velik napis Trieste Opicina obvešča, da se tu začne proga, ki potnike iz Trsta pripelje do Opčin.

Prvih nekaj sto metrov je položnih. Tramvaj, ki svoj odhod naznani s piskom, mirno pelje mimo palače Arrigoni, ki jo je pred skoraj 30 leti kupila Tržaška kreditna banka. V tej impozantni stavbi je slovenska banka že vse pripravila za svojo vselitev. Pri oblikovanju interierja niso varčevali, a noben direktor si tam ni umil rok pri pozlačenih pipah. Jugoslavija je pač razpadla in tudi zamejsko gospodarsko kolesje se je pokvarilo. Banka je propadla in stavbo so čez leta prodali na dražbi. Marsikateremu Slovencu se zato ob pogledu na to palačo še zdaj dvignejo kocine, saj je postala simbol gospodarskega propada Slovencev v Italiji.

A to je druga zgodba. Po položnem začetku poti se tramvaj začne blago dvigati pri konservatoriju, tržaški šoli za glasbeno umetnost. Od tam je le še ovinek v levo do vznožja strme rebri.

Škorklja

“Tako se odtod vzpenja vse skupaj v strmino proti Kolonji in Opčinam,” opisuje Boris Pahor v svoji avtobiografiji Moje suhote. Starosta tržaških - in slovenskih - pisateljev je kratko obdobje v otroštvu stanoval v hiši v neposredni bližini te prve postaje, ki je za tramvaj ključna.

Tu se namreč vozilo s kratkim vzvratnim manevrom preseli na sosednji tir in se priključi na pomožni voz. Nekoč je bil rumen, otroci so mu pravili lokomotiva. Danes v njej ni več voznika. Je le plav in bel stroj brez strehe.

In zdi se, da ta stroj sam poriva tramvaj navzgor. A žica, ki teče med dvema tračnicama, razkriva, da ni tako preprosto. V brošuri, ki jo je ob stoletnici tramvaja leta 2002 izdalo Slovensko kulturno društvo Tabor z Opčin, je tehnična razlaga: “Novi sistem, ki je začel delovati 26. aprila 1928, je posodobljen v rabi še danes, in sicer deluje tako: tramvaj, ki se oprt na pomožni voz (nosilnost 6 ton) spušča navzdol, vleče s pomočjo vitla tramvaj in njegov pomožni voz navzgor proti Škorklji. Pomožna voza sta povezana z 42-milimetrskim jeklenim kablom.”

In res. Ko se tramvaj od nekdanje Pahorjeve hiše začne strmo vzpenjati, se tira podvojita. Ta strmi predel, kjer spuščajoči se tramvaj poganja vzpenjajoče se vozilo, se imenuje Škorklja. V slovensko književnost se je zapisala - kako drugače - po Pahorjevi zaslugi. Ta se pri naštevanju svojih domovališč spominja svojega otroštva na tem strmem predelu: “Škorklja. Razgledna točka. In najbrž je bila tista izbira najbolj posrečena od vseh, tudi kasnejših, je pa svetovno dogajanje poseglo vmes ter lepoto obrobilo s črnim robom. O tistem bivanju mi je ostalo nekaj podob, ki so kot nekak simbol dvajsetega stoletja.”

S Škorklje se pač lepo vidi mesto in tam za palačo Arrigoni tudi nekdanji Narodni dom, ki je zgorel v fašističnih plamenih 13. julija 1920. Pahor je požar opazoval s sestrico, tako kot opisuje v Grmadi v pristanu: “Požar je bil nad strehami kakor od sonca, ki bi se raztapljalo in krvavelo v mraku. Openski tramvaj je stal, drevje v Ralijevem vrtu pa je bilo negibno v rdečem ozračju. In onadva sta tekla in se držala za roko in nad njima so letele po zraku iskre, ki so prihajale z Oberdankovega trga.”

Tramvajska (m)učilnica

A tako kot je Škorklja strma in zaradi Pahorjevega pričevanja tudi nekoliko žalostna, se na njenem vrhu svet nenadoma poleže. Tramvaj se izvleče iz objema hiš in se prepusti zelenju. Odklopi se od pomožnega vozila.

“Da, tam je delal moj oče,” prikima Marko Sosič. Tam je vrh Škorklje, ob tračnicah sta dve mali hišici in v njiju vedno kdo dežura. Pisatelja, ki takrat to še ni bil, je oče Bruno nekajkrat vzel s sabo v službo. Pokazal mu je podzemlje, kjer je bilo tisto veliko kolesje, ki je pomagalo vrteti kabel med Trstom in vrhom Škorklje. “Ker je oče delal tam, sem se čutil varnejšega, ko se je tramvaj začel spuščati v mesto,” se spominja Sosič.

S tramvajem se je redno vozil v Trst zlasti v šolskih letih. In leseni sedeži so se večkrat po sili razmer spremenili v šolsko klop. “Obiskoval sem trgovsko šolo, nisem bil dober dijak. Spominjam se, da sem kar na tramvaju ob sedmih zjutraj pisal naloge. Ne, nisem jih pisal, prepisoval sem jih,” se pošali. “Vse se je treslo, tramvaj pa je bil poln. Bilo je morje ljudi iz Jugoslavije. Ob šestih zjutraj so prišli z vlakom na Opčine in potem s tramvajem šli še v Trst nakupovat.”

Te vožnje, ko je bil tramvaj poln nakupovalcev in dijakov, so bile posebej razburljive, ko je vozilo upravljal slavni tramvajar. “Pravili smo mu Zinzolo,” razlaga Sosič. “Zinzolar” je tržaški narečni izraz za zibanje. “Zinzolo je vozil zelo hitro. Na vsakem ovinku je s polic nad okni padla prtljaga. To je bilo za nas mulce zelo zabavno. Spomnim se, da je neka gospa imela vrečo pomaranč, ki so se raztresle po vsem tramvaju.”

Takih anekdot se je v stodvanajstletni zgodovini openskega tramvaja nabralo na stotine. Še največ zgodb je povezanih z raznimi nezgodami. Nemalokrat je tramvaj iztiril, se celo prevrnil ali trčil v avto, ki je predrzno prečkal tračnice pri cestnih prehodih. Zaradi vseh teh nesreč je tramvaju tudi posvečena priljubljena ljudska pesem, ki ima tako italijansko kot slovensko različico.

“Spomnim se, ko je v tramvaj udarila strela,” se svoje nezgode spominja Sosič. “Nenadoma je zmanjkalo luči, začelo se je kaditi, jaz pa sem hotel zbežati skozi okno. A potem se je izkazalo, da ni bilo nič hudega. To se je zgodilo tam pri obelisku.”

Pri obelisku

To je razgledna točka, pod katero se zdi, da je tramvaj v teh dneh zarisal snežno mejo. Od vrha Škorklje do tja se tramvaj pripelje v blagem, rahlo vijugastem vzpenjanju mimo zaselkov Kolonja, Blagonja in Cesarji. Obelisk pa se tako imenuje po spomeniku, ki so ga tja postavili na koncu tridesetih let 19. stoletja v čast cesarju, ki je dal zgraditi cesto med Trstom in Krasom.

Pri obelisku se tre ljudi. Eni fotografirajo mesto in njegov zaliv, drugi pa tam pustijo avto, da bi se sprehodili ali tekli po makadamski stezi, imenovani Napoleonska. A medtem ko gre ta z Opčin proti severu do Proseka, se pot tramvaja nadaljuje proti vzhodu, do središča Opčin.

Tam je te dni strupen mraz. Opčine so pač med kraškim robom in Sežano. Hlad in vlaga pa često zavzameta opensko kotanjo, kjer je Marku Sosiču očitno prijetno. Opčine niso ne vas ne predmestje, so nekaj vmesnega. Poti v naravo ne manjka in tudi Sežanski kras je čisto blizu.

Tako blizu, da je Srečko Kosovel iz Tomaja do Opčin prihajal kar peš. In pogoste vožnje s tramvajem, da bi se peljal na predstavo ali predavanje v Narodni dom, so navdihnile enega najlepših opisov Trsta in njegove okolice: “Med dehtečimi akacijami je vozil tramvaj, ki vozi od Opčin do Trsta, od obeliska do mesta, od vrha do globine. Kako čudno! Kolik prepad med Trstom in okolico! In vendar: kako naraven prepad! Od obeliska vidiš Trst in morje; slika stoji pred očmi, samo slika, zastrta s pajčolanom tvorniškega dima. Morje vidiš, pa ne veš, kje neha, ladje vidiš, pa ne veš, kam gredo; vse je slika, gledaš jo s hriba, negibno, tiho, zastrto. A ko prideš v Trst med visoko strugo hiš; zvonjenje, kričanje, živahno razgovarjanje z okna na ulice, pogovor iz četrtih nadstropij, ki si stoje nasproti, prodajalci jutranjih listov, avtomobili, kočije, visoke hiše. Med ulicami se plazi trudno, belo sonce. Študente vidiš, uradnike, delavce, kmetice s Krasa; pred trgovinami stoje trgovci, pred brivnicami zaspani brivci, pred krčmami krčmarji. Življenje, živo, živahno, pozvanja - joče, veselo-veselo? Mogoče tudi veselo. Mogoče se zaradi tega spomnim najrajši vožnje s tramvajem z Opčin v Trst. Med zelenimi akacijami se prikaže sinje morje, veter zapiha ob tramvaju, tih pogovor čuješ, molčiš. A čim globlje se spušča tramvaj, tem bolj čutiš, kako so hiše poševne in kako si ti pokončen. Tramvajski zvonec resno zazvoni, z globokim glasom. Slika, ki si jo videl raz hrib, oživi; kar si objel z enim pogledom, oživi v tisočerih zvokih, med temi zvoki se sprehajaš ti.”

Openskemu tramvaju se je treba zahvaliti za ta opis. In nenazadnje tudi za to, da v divjem pihanju burje, ki zaostruje openski mraz, ponuja toplo in premikajoče se zatočišče.

PETER VERČ


Najbolj brano