Na kaj pritiska kolesar? Na pedale ali na pedala?

Seveda na pedale, rečejo pa tudi na pedala (nepravilno). Kako do te napake pride? Iz materialistične filozofije, iz katere se je porodila eksperimentalna znanost, ki verjame le dokaznim poizkusom in kontrolnim preizkusom, nam je znano logično pravilo o tem, kdaj se količina spremeni v kakovost. Pravilo o prehodu kvantitete v kvaliteto. V raziskovalnih vedah mu rečejo zakon o kvalitativnem skoku.

Povedano v statističnem jeziku: kadar se število sprememb v predmetu namnoži nad običajno mero, se predmetu kvaliteta skokovito spremeni in postane takšna, kakršno zahtevajo spremembe. Bolj zgovorno bo, če ponazorimo to s primerom: ko se v vreli vodi 51 ali več odstotkov delcev toliko shladi, da niso vroči, voda v posodi ni več vrela, ampak topla, mlačna, kmalu tudi hladna, mrzla. Sami si lahko izračunate, spoštovane bralke in dragi bralci, koliko tatov sme imeti država, da še velja za netatinsko, in koliko jih mora biti, da je že kradljivska.

Zakon o kvalitativnem skoku velja za vse stvari, reči, predmete in pojave v otipljivi stvarnosti, a tudi za vse misli, pojme, smisle in drugo v nematerialnem, neotipljivem svetu. Srečamo ga tudi v slehernem jeziku, tako v narečnem kot v knjižnem. Toda v knjižnem tak preskok lahko povzroča zmedo, motnje in celo napake. Knjižni jezik namreč ima v slovnici zapisana pravila, ki jih ni mogoče kar poljubno menjati kot mlada vlada stare zakone. Na take motnje in napake je pokazal v svojih vprašanjih Aleš Berger (o sebi skromno pravi le, da je penzionist, jaz dodajam: prevajalec, publicist, nekdanji urednik pri Mladinski knjigi). Zapisal je:

“Spoštovani profesor Hočevar, pišem vam, ker me zanima vaše mnenje o dveh rečeh, seveda jezikovnih. A najprej naj povem, da vašo rubriko z zanimanjem (in tudi pridom!) skorajda redno berem. Čast, komur čast: Primorske novice in v ste, kolikor vem, edini, ki še ohranjate to obliko, svoj čas dosti bolj pogosto v našem časopisju ... Želim, da vztrajate. Zdaj pa k stvari.

1. Celjska Mohorjeva družba je pred kratkim ponatisnila morda pri nas najbolj znani roman Fulvia Tomizze, tokrat pod naslovom 'Mladoporočenca z ulice Rossetti' (prva slovenska izdaja 1987). Spet me je zbodlo, kar me pri tem (slovenskem) naslovu vedno ujezi: zakaj ne - 'z Rossettijeve ulice', kar se mi zdi, glede na to, da gre za osebno lastno ime, edino primerno slovensko. Saj ima tudi nekdo, ki živi na dvojezičnem ozemlju v Italiji, naslova: Via Alojz Gradnik in Gradnikova ulica, in najbrž bi debelo pogledal, ko bi kdo rekel, da prebiva na 'ulici Gradnik'. Zanima me vaše mnenje o tem.

2. Druga reč najbrž zmoti edino še starosvetno uho, namreč: izginjanje srednjega spola. Oblike: 'Okno, skoz katerega ...', 'vprašanje, na katerega' itn. postajajo tako rekoč norma in izrinjajo starejšo, po mojem pravilno obliko. Ko sem na to opozoril mlajši lektorici, sta mi samozavestno zatrdili, da nimam prav, pa bi rad vedel, kako sodite vi.

Hvala za odgovor. Z radovednostjo pričakujem petkove Primorske. Želim vse dobro - Aleš Berger.”

Ne pri prvem ne pri drugem vprašanju ne gre za tako množične spremembe, da bi prešle v kvalitativni skok, povzročajo pa motnje in prehajajo v napake.

1. Rossettijeva ulica ali ulica Rossetti? Ta jezikovni gol smo si po osvoboditvi leta 1945 zabili sami. Čeprav nas je od Zahoda ločevala Churchillova železna zavesa in smo uradno gledali samo na Vzhod, smo si, morda nezavedno, iz zahodnih jezikov sposodili napačen način poimenovanja nove ustanove. Zgledujoč se, na primer, pri nemškem zavodu z imenom Institut Max Planck (Inštitut Maxa Plancka, Planckov inštitut), smo v Ljubljani ustanovili Inštitut Jožef Stefan, v Piranu pa Pomorski muzej Sergej Mašera. Po zakonih našega jezika bi se zavoda pravilno imenovala samo: Stefanov inštitut ali Inštitut Jožefa Stefana ter Pomorski muzej Sergeja Mašere.

In kako je danes? Vsa vrata in okna smo na stežaj odprli takim vplivom iz romansko-germanskih jezikov, in pišemo: Pevski zbor Vinko Vodopivec (prav: Vinka Vodopivca), Palača Apollonio (prav: Apollonijeva palača). Itd., itd.

Vse naše slovnice in pravopisi pa zahtevajo, da govorimo in pišemo: Cankarjev dom ali Dom Ivana Cankarja, ne pa Dom Ivan Cankar ali kar Dom Cankar. In tega se moramo držati. Torej Aleš Berger pravilno ugotavlja: Rossetijeva ulica, ne ulica Rossetti.

2. Pri izginjanju srednjega spola gre za drugačen pojav. Ne povzročajo ga tuji zgledi, temveč je udomačen v nekaterih naših narečjih. Vendar tudi te spremembe niso še tako številne, da bi povzročile kvalitativni skok, motijo pa knjižni jezik. Gorenjci rečejo tist okn (moški spol), knjižni jezik pa zapiše tisto okno (srednji spol). Takih zgledov je precej v gorenjščini in ljubljanščini, ki močno vplivata na knjižni pogovorni jezik v osrednji Sloveniji. Zato spričo stanja slovenskega duha ni nič čudnega v zatrdilu dveh mlajših lektoric, da v besedni zvezi okno, skoz katerega ni ničesar takega, kar bi bilo narobe. Vendar nekaj le ni prav: okno je srednjega spola, zaimek “skoz katerega” pa moškega; pravilno je seveda le: “okno, skoz katero” (srednji spol).

Jezikovna vprašanja pošljite na joze.hocevar@primorske.si. Uredništvo 7. vala (7val@primorske.si)

Prehajanje srednjega spola v moškega po narečjih za zdaj še ni tako množično, da bi povzročilo kvalitativni skok in bi morali to upoštevati tudi v knjižnem jeziku.

Za konec presenečenje: nekateri tuji samostalniki (pedal, finale, magistrale) se v pogovornem jeziku selijo v nasprotno smer, iz moškega v srednji spol. Športniki in športni poročevalci govorijo: “Taka so pač vsa finala” (po slovnici je prav: taki so finali). Ali: “Biciklist le z muko še pritiska na pedala” (prav: na pedale). “Biciklist” v politiki ne kolesari, le obnaša se tako: z glavo se uslužno klanja vsem na obe strani, tujini, Bruslju, z nogami pa pritiska na ljudstvo pod seboj, da joj ... Nadaljevati znate sami, dragi bralci. Lepo vas pozdravljam.

JOŽE HOČEVAR

---