Muzej primorske izgnance prosi za zgodbe in predmete

Primorci, ki so med 2. svetovno vojno doživeli usodo izgnancev, so vabljeni, da s pričevanji, fotografijami in predmeti, ki so jih po padcu nacizma morebiti prinesli domov, obogatijo stalno razstavo o izgonu Slovencev. “Zanimajo nas vsi predmeti in zgodbe,” pričevalce, ki so na svoji koži občutili nacistični načrt za uničenje Slovencev, k sodelovanju vabi Monika Kokalj Kočevar iz Muzeja novejše zgodovine.

“Zdaj je zadnji čas, da zberemo pričevanja tistih, ki so doživeli zgodbo izgnanstva. Nekje sem prebrala, da je povprečni izgnanec star že 78 let,” pravi muzejska svetovalka Monika Kokalj Kočevar, ki s sodelavko Ireno Fürst na brestaniškem gradu Rajhenburg pripravlja novo stalno razstavo izgonu Slovencev med 2. svetovno vojno.

Iščejo zgodbe

V Muzeju novejše zgodovine so zbrali že precej pričevanj in predmetov iz Obsotelja, krajev ob Savi, Koroške in Gorenjske, da bi bila razstava popolna, pa si želijo priti še do pričevalcev s Primorske. Iščejo jih s pomočjo območnih organizacij Društva izgnancev Slovenije, glas o pripravi nove, sodobne razstave, ki bo na rajhenburškem gradu - tam so imeli nacisti največje zbirno taborišče za izgnane Slovence - nasledila razstavo iz leta 1968, pa zdaj širimo še v našem časniku.

V Muzeju novejše zgodovine jih zanimajo zgodbe družin in posameznikov, njihovi spomini na to, kako so bili izgnani, fotografije iz izgnanstva in vračanja domov, če se le da, ta tudi predmeti, ki jih še hranijo iz tistega obdobja. “Predmeti so vendarle tisti, prek katerih si konkretno predstavljamo, kaj se je dogajalo,” pravi Monika Kokalj Kočevar. Iz tistega obdobja je ohranjenih le malo predmetov, saj so izgnanci s seboj vzeli le najnujnejše osebne stvari. Zaradi tega jim te pogosto pomenijo preveč, da bi se ločili od njih in jih zaupali muzeju, se zaveda zgodovinarka: “Velikokrat vidim, da se ljudje težko ločijo od nekega predmeta, zato bi se lahko dogovorili, da ga posodijo le za določen čas.”

V Muzeju pričevanja sicer zbirajo ves čas, glavnino gradiva za prihajajočo razstavo o izgnancih pa bi vendarle radi zbrali do 15. septembra, zato pričevalce prosijo, da se jim oglasijo čim prej.

Mag. Monika Kokalj Kočevar vabi vse, ki bi lahko prispevali zgodbo o izgnanstvu, da ji to sporočijo na telefonsko številko 01 300 96 19 ali na elektronski naslov monika@muzej-nz.si. Gradivo odprtih rok sprejemajo tudi na sedežu območne organizacije Društva izgnancev Slovenije v Novi Gorici.

Odseljeni Primorci izgnani med prvimi

Zgodovina izgona na Primorskem sega v poznejša leta okupacije, predvsem v leto 1944. Spomin na izgon zelo negujejo na primer v Braniku in Komnu, kjer se je okupator februarja 1944 po napadu partizanov na nacistične enote maščeval nad civilnim prebivalstvom. Podobne revanše s požigi vasi in izgonom civilistov so se dogajale tudi v drugih primorskih krajih.

Postavljalci razstave si poleg pričevalcev, ki jih je usoda izgnanstva doletela v primorskih krajih, želijo priti tudi do tistih Primorcev, ki so bili zaradi selitve v notranjost Slovenije v nemški načrt za izgon Slovencev vključeni že leta 1941. Druga od štirih faz izgona, ki jih je leta 1941 določil Heinrich Himmler, se je namreč nanašala na izgon večine ljudi, ki so se naselili na Gorenjsko in Spodnjo Štajersko po letu 1914. “V ta sklop so sodili predvsem primorski Slovenci, ki so se v času prve svetovne vojne in po njej množično naseljevali na ti dve področji. Nemci so našteli okrog 44.000 teh prišlekov,” pojasnjuje Kokalj Kočevarjeva.

JANA KREBELJ

---