Mrtvi mojstri, srečni glasbeniki

Preden se kakšen vročekrvni ljubitelj bodisi prvega bodisi drugega raztogoti, češ kako si drznemo dva takšnale velikana svetovnega rocka tlačiti v en sam predalček, urno zapišimo: Clapton in Young sta resda vrstnika, ki tu pa tam stopata po vzporednih poteh in se bijeta s podobno usodo, sicer pa sta sila različna ustvarjalca.

Glasbenika, oba rojena leta 1945, prvi v Angliji, drugi v Kanadi, v studiu in na odru vztrajata že pol stoletja, v eno spletata rock, blues, country in še kaj, pesnita o intimnih bolečinah, s katerima nobenemu od njiju življenje ni prizaneslo, vplivata na nove in nove rodove glasbenikov, navdušujeta tudi mlajše generacije poslušalcev in se vse pogosteje poslavljata od starih tovarišev: pred nekaj tedni je umrl Claptonov nekdaj pomemben sodelavec Jake Bruce, pevec in basist troglavega benda Cream, še huje pa je samo nekaj dni pozneje Younga prizadel odhod prav tako basista Ricka Rosasa, s katerim si je še letos delil oder.

Vetrič, ne vihar

Zlasti pa Clapton in Young vseskozi pridno nizata koncerte - minulo poletje smo Slovenci tako prvemu kakor drugemu prisluhnili v ugledni dunajski dvorani Stadthalle - in izdajata plošče. No, Young jih že kar izstreljuje, brez predaha, tudi po več na leto, medtem ko je Clapton v letošnjem intervjuju za londonsko glasbeno revijo Uncut priznal, da so ga leta naposled dohitela. “Na tone je še stvari, ki bi se jih rad lotil, a veselim se tudi upokojitve. Naslednje leto jih bom dopolnil sedemdeset,” pravi pevec in kitarist, do grla sit utrudljivih potovanj in neprijetnih srečevanj z vsiljivimi oboževalci. Spominja se, da je v mladih letih rad hodil na turneje, med katerimi je spoznaval zanimive tuje dežele, danes pa v globaliziranem svetu vsepovsod vidi isto, eno samo žalost, ukrojeno po ameriškem zgledu in pogosto še slabšo od svojega vzora. Pa še njegovo telo ni več, kar je bilo.

Tudi piše in sklada vse manj. Nič več ne verjame, da mu bo uspelo skupaj spraviti še kako veliko uspešnico. Raje preigrava tuje pesmi, jih skuša osvojiti in posvojiti, kar nikakor ni lahkotno opravilo, poudarja.

Pred desetimi leti je objavil močan album s priredbami pesmi bluesovskega velikana Roberta Johnsona (1911-1938), pozneje je na dveh zbirkah brenkal akorde in prepeval stihe različnih avtorjev, letos pa je v studio povabil prijatelje in se z njimi poklonil manj znanemu, vendar pomembnemu glasbenemu kolegu. Kantavtor, kitarist in pevec JJ Cale (1938-2013) velja za utemeljitelja “zvoka Tulse”. Zadržani, že kar sramežljivi mož je bil mojster minimalistične, tihe, mehkobne, nežne, a skrbno izklesane pesmi, s katero je Claptona leta 1969 seznanil danes prav tako že pokojni Delaine Alvin Bramlett iz dua Delaney & Bonnie. In Clapton je že na svojem prvencu leta 1970 igral Calovo After midnight, še bolj pa se je med poslušalci prijela njegova silovita priredba pesmi Cocaine, ki jo ima večina kar za Claptonovo. Pa ni, je Calova.

Velika kitarista sta se spoprijateljila šele v tem tisočletju, družno posnela ploščo The Road to Escondido (2006) in z njo osvojila grammyja za najboljši album sodobnega bluesa. Kasneje sta tu pa tam še sodelovala, a Cale je bil zadržan glasbenik, ki ga prav nič ni privlačil blišč slave, obkoljen z boleznimi pa se je še bolj umaknil vase.

Po njegovi smrti se Clapton ni mogel - in hotel - otresti spominov na velikega glasbenega sopotnika. Tuhtal je, kako bi se mu poklonil, in v glavi že oblikoval seznam pesmi, ki bi jih posnel. Na pogrebu, kjer je srečal še druge Calove sodelavce in znance, pa je dokončno spoznal, da bi bil prehud sebičnež, če bi zbirko priredb posnel čisto sam. In že so v studio kapljali sami veliki: Tom Petty, Mark Knopfler, Willie Nelson, John Mayer in še kdo. Postopoma se je med njimi razrasel album The Breeze: an appreciation of JJ Cale (Bushbranch/Surfdog/Universal), prijetna, topla zbirka šestnajstih priredb, precej zvestih Calovim izvirnikom. Tovarišija noče preglasiti vzornika ali temeljito preobleči njegovih stvaritev, kar poslušalec upravičeno pričakuje od poštene priredbe, marveč se zgolj spoštljivo pokloniti velikemu kolegu.

Že res, mojstri svoje obrti bi v Calove pesmi lahko brez slabe vesti vdihnili več svojega duha, so se pa k sreči ognili laskanju za vsako ceno in ukrotili skomine po komercialnem uspehu. Na zbirki ni velikih hitov, ni omenjenih After midnight in Cocaine, pa niti Crazy mama - mimogrede, Clapton jo je zaigral na poletnem dunajskem koncertu - ali pa Travelin' light.

Še najbolj znani sta uvodna Call me the breeze, iz katere so Lynyrd Skynyrd pred štiridesetimi leti napravili uspešnico, tokrat pa jo prepeva Clapton, in pa Magnolia z Mayerjem za mikrofonom.

Adijo, Pegi, živijo, Daryl

Med prepevajočimi in brenkajočimi glasbeniki poslušalec zaman išče Neila Younga. Tudi on namreč zelo rešpektira pokojnega Cala. Debelo desetletje tega je v svoji biografiji Shakey avtorju Jimmyju McDonoughu pripovedoval: “Lahko rečete, da je Eric Clapton kitarski bog, a kaj za vraga naj bi to pomenilo?” Mnoge vrline, zaradi katerih častijo Claptona, je že prej premogel Cale, se jezi Young, ki kar ne more prehvaliti kitarista iz Oklahome: “Ne igra glasno - in to mi je pri njem zelo všeč. Je tako občutljiv. Med vsemi glasbeniki, ki sem jih slišal, sta Hendrix in JJ Cale gotovo največja mojstra električne kitare.”

Električne kitare, ki se je Young med snemanjem novega albuma ni dotaknil. Zbirko Storytone (Reprise/Nika), svoj petintrideseti studijski album - že drugi letos in četrti v minulih dveh letih! - je posnel s kar 93-članskim orkestrom, obdan z godali, pihali, trobili, klavirjem, orglami, kitarami in še marsičim. Na dodatnem cedeju v luksuzni različici albuma je istih deset pesmi objavil še v okleščenih različicah, skozi katere gre čisto sam, oborožen s klavirjem, akustično kitaro in ukulelo.

Mnogokdaj raje seže po jasnih, udarnih sporočilih kakor po skrivnostnih, vijugavih metaforah, in tudi na novi zbirki nič kaj ne skriva, da zdaj piše domala dnevniške pesmi. Njegovo življenje je zadnje čase sila burno: po 36 letih se je ločil od svoje druge žene Pegi Young, s katero ima dva otroka, tudi večkrat opevanega Bena s hudo cerebralno paralizo, pogosto pa si je z njo delil še oder, saj gospa tudi prepeva. Mimogrede, v svojem novem albumu Lonely in a crowded room si z drugega brega ogleduje isto reko kakor mož - tudi ona prepeva o njuni pretrgani ljubezni.

Young otožnost divje prepleta za radostjo in prepeva tudi o čisto svežih srčnih radostih - na stara leta se je zatrapal v igralko Daryl Hannah, hollywoodsko zvezdnico iz osemdesetih let, ki je kakor on vročekrvna naravovarstvenica.

Obe vodilni temi, ljubavno in okoljsko, pobrati že v uvodni, blagodejno melanholični pesmi Plastic flowers, eni krepkejših na albumu. Postreže z zanimivo metaforiko odcvetele ljubezni in skesanim priznanjem, da je plastične rože, nemarnež, nosil v dar materi Naravi. Mimogrede, z omembo matere Narave si je privoščil prikupen namig na vsaj dve svoji starejši pesmi, After the goldrush in Mother Nature, medtem ko drugje manj opazno citira prijatelja Boba Dylana, ko navrže, da slika svojo mojstrovino (“I paint my masterpiece”).

Res je, ne samo Dylan, tudi Young si dneve zaljša s slikanjem, s svojimi malarijami pa je okrasil tudi novi album. Vendar se s tem ne baha. Oglašuje ga zlasti z angažirano, tako prihuljeno zloveščo kakor bombastično himnično, vendar vse preveč tendenčno, didaktično, enoplastno Who's gonna stand up and save the Earth?, v kateri poslušalca sprašuje, kdo bo stopil korak naprej, v bran našemu ubogemu planetu, kdo bo zavpil, da je treba naravo obraniti pred pohlepom, pred tehnologijo, pred človekom. “Vse se začne pri tebi in meni!” prigovarja poslušalcu.

Zanimivejši in zabavnejši je okleščeni blues I want to drive my car, v katerem iz avtomobilske vožnje in iskanja goriva napravi pravo eksistencialno dramo. Pesem bolje zveni v akustični, asketski različici, kakor tudi nekatere druge pesmi na zbirki, denimo nežna Tumbleweed, v kateri Young človeka, vrženega v vrtince usode, primerja z naslovno rastlino, tisto kepasto rečjo, ki jo veter kotrlja po ameriških prostranstvih in skozi mračnejše hollywoodske filme.

Nekdanjo ženo morda še preočitno nagovarja v Like you used to do: “Nisem te mogel zadovoljiti, preprosto ti nisem mogel pokazati svoje ljubezni.” V refrenu pesmi Glimmer vzpostavi vez med staro in novo ljubeznijo, slednji pa se najbolj preda pod zgovornim naslovom I'm glad I found you (Vesel sem, da sem te našel). V uvodni kitici si privošči vanmorrisonovsko tožbo slavnega, a nerazumljenega umetnika, zatem ugotavlja, da njegovo življenje in ljubezen nista nič boljši ali slabši od življenj in ljubezni drugih, naposled pa silovito, da se mu že lomi glas, svoji dragi prepeva: “Vesel sem, da sem te našel v tem žalostnem svetu, kjer je šlo toliko stvari po zlu.”

Včasih je srečne glasbenike res težko poslušati.

ANDRAŽ GOMBAČ

---