Moteči majhni spodrsljaji

Seveda ta trditev velja samo, če velik spodrsljaj vsakdo opazi sam in se mu izogne, a majhnega ne vidi in ob njem pogrne, kot je širok in dolg. O tem so dosti vedeli stari Rimljani. Vsako dobro izkušnjo in nasvet za pametno ravnanje in varno življenje so si zapisali in izpilili v pregovor, ki velja v vsakem času in slehernem prostoru. Eden izmed takih, ki poudarjajo, da se je potrebno varovati drobnih spodrsljajev, je naslednji: Majhna iskra zaneti velik požar. Latinsko: Parva scintilla magnam flammam excitat.

V preteklih časih, ko je bilo življenje manj zamotano, kot je današnje, so ljudje spoštovali pametne pregovore in modre reke ter so se po njih ravnali, ker so v njih našli splošno družbeno etiko. Takratno ljudstvo ni imelo na dosegu učenih leksikonov, računalnikov, facebookov, twitterjev in podobnih pripomočkov - kjer moderni zapleteni človek zve domala vse, le datum smrti mu je skrit -, a je kljub temu znalo usmerjati življenje v srečne tirnice po nasvetih bistrih rekov in pregovorov.

V modernih časih za enak namen - to je za uravnoteženo življenje - sprejemamo neštete zakone, uredbe in predpise, ki ne trajajo tako dolgo kot pregovori in reki. A čeprav dan za dnem pišemo nove zakone, nam prave sreče ne prinesejo, ker v njih ni na prvem mestu etika. V njih so le pregrade, omejitve in prepovedi: to smeš, a tega ne. Več zakonov, večja zmeda. Zato vsaka nova vlada piše nove zakone, prejšnje pa kot da pozablja. Izogiba se velikim spodrsljajem, a pri majhnih pada.

V jeziku ne bi prišli daleč po tej poti, to je, da bi kar naprej pisali nova napotila in pravila za lepo govorjenje in pravilno pisanje. Jezik namreč nosi v sebi trajna navodila, po katerih se ravna. Slovničarji so jih odkrili in zapisali, a jezik bi se po njih ravnal, tudi če ne bi bila zapisana. V tem mojstrstvu je jezik enak naravnim pojavom: voda teče navzdol, tudi če ne poznamo zakona o težnosti in prostem padu. Zmerom teče tja, kamor reče zakon težnosti, navzdol.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske. si

Uredništvo 7. vala (7val@primorske. si).

Prijazne bralke in dragi bralci, s temi mislimi smo našli že pol odgovora na vprašanje, ki ga je zapisal Mario iz Gorice:

“Spoštovani profesor, oglašam se z druge strani slovenske meje. Iz Gorice. Ne zgodi se, da ne bi prebral vsakega vašega članka v Primorskih novicah, ki jih dobim pri prijateljih v Novi Gorici. Pri vsakem sem zadovoljen, ker v njem izvem kaj novega o slovenskem jeziku. Slovenci v Gorici na svoj jezik dobro pazimo, da je najbolj pravilen. Ker so mi vaši članki všeč, sem se opogumil, da vam tudi jaz zastavim vprašanje. Da bi se pri nas v Gorici še bolj trudili za lep jezik, bi rad vedel, kaj moramo narediti, da se izognemo drobnim napakam, ki se nam najhitreje vrinejo. Velikim se izognemo, ker so nas profesorji v šoli dosti učili slovnico. Napišite nekaj zgledov, kako napake odpravimo. Lepo vas pozdravlja Mario iz Gorice.”

Najbolje je poslušati svoj jezikovni čut, pa bo manj napak. Z jezikom je tako kot s pešcem: če noče pasti, mora gledati na vsak korak, ker si pri vsakem lahko zlomi nogo. Enako tudi jeziku v vsakem stavku ali besedi lahko zdrsne, pa izrečemo neumnost. Poglejmo nekaj popravkov drobcenih napak, ker če se znebimo majhnih napak, ne bomo delali velikih:

> Ljubljana ima satelitsko naselje Fužine, ki so mu ljudje rekli “U Fužinama”, ker je tam bivalo največ priseljenih iz jugoslovanskih republik. Novinar je v njihovo obrambo zapisal: “Fužine so soseska, v kateri živi 90 odstotkov državljanov Slovenije.” Fužine bi morale biti velike kot tri četrt Slovenije, da bi v njih živelo 90 odstotkov (skoraj dva milijona) “državljanov Slovenije”. Novinar je hotel povedati, da ima 90 odstotkov prebivalcev Fužin slovensko državljanstvo, a zareklo se mu je vse kaj drugega.

>Ker gre pri nas narobe tudi tisto, kar po naravi zmerom gre pravilno, je novinar posvaril: “Slovenija je brez vizije glede velikih investicij, zato lahko ostane brez evropskih sredstev.” Stavek ima dva pomena, ker ima dva pomena prislov “lahko”. Ta namreč pomeni nevarnost, da se kaj hudega zgodi: Pazi, lahko padeš! Nakazuje pa tudi možnost, da je prav, če se nekaj slabega zgodi: Hudoba si, lahko (prav je, da) te išče policija. Zato zapis “lahko ostane brez” pomeni: je nevarno, da ostane brez; ali pa: naj ostane brez evropskih sredstev.

> Mladi so “posadili 150 dreves”. Drevesa je polomil žled, sadili so mlada drevesca ali drevesne sadike.

> “Policija v Hongkongu je slabo upravljala gnečo.” Gnečo policija slabo obvlada ali slabo z njo ravna, nikakor pa je ne upravlja.

> Še tajkunska na sodišču: “Ta denar jaz nisem ukradel.” Prav je: Tega denarja jaz nisem ukradel.

Tako, prijateljice bralke in spoštovani bralci, prihodnja Minuta bo zadnja v sedmem letu njenega nastajanja. Prva je izšla v sredini junija leta 2008 ob pobudah pesnika Toneta Pavčka, tedanjega urednika 7. vala Roberta Škrlja, novinarja Andraža Gombača in drugih. Naj mi kdo zapiše svojo željo, katero jezikovno vprašanje naj v njej postavim v ospredje. Prisrčno vas pozdravljam!

JOŽE HOČEVAR

Od kod ta “brez da bi”

Učiteljica iz Kopra, kot se je podpisala, mi je poslala kratko vprašanje: “Od kod ta čudni 'brez da bi', namesto 'ne da bi'?”

Res, od kod je vdrl ta tujek v naš jezik? Kljub temu da je zelo razširjen v vsakdanjem govoru in komu uide tudi v zapis, ni pravilen. Ni sestavljen v duhu našega jezika. Preverimo zakaj.

Slovenščina ima na voljo dve možnosti, ko hoče bralcu ali poslušalcu dopovedati, da nekaj manjka: prvo ji ponuja predlog brez, drugo pa nikalnica ne.

Predlog brez uporabimo takrat, ko hočemo opozoriti, da manjka kak samostalnik. Zato (dandanes celo upravičeno) rečemo in zapišemo, da so mnogi v Sloveniji brez dela. Torej manjka delo. Na to kaže predlog brez.

Nikalnico “ne” pa uporabimo, kadar hočemo povedati, da manjka dejanje, ki ga označuje glagol. Zato zapišemo in rečemo: ne da delam, ne da bi delal, ne da bom delal itd. Odsotno je dejanje glagola delati. To nam pove nikalnica ne.

Prav je samo: predlog brez uporabiti pri samostalniku: brez dela; nikalnico ne pa pri glagolu: ne da bi delal.

A Slovenci ne bi bili to, kar smo, če ne bi tudi tu zadeve zameštrali in pokvarili. Ker se po načelih modernega suženjstva radi klanjamo, uklanjamo in sklanjamo pred tujci, jih radi tudi posnemamo. Tako smo po njihovem zgledu predlog brez začeli uporabljati tudi pri glagolu. In se izgovarjamo: če oni rečejo “brez govoriti”, bomo pa še mi rekli: “brez da bi delal”, namesto “ne da bi delal”; ali kar “brez delati”. Da to ni prav, dokazuje star pregovor, da “brez dela ni jela”, saj nihče ne reče “brez delati ni jesti”.

JH

---