Most bo odločal o hrvaški smeri

Po nedeljskih parlamentarnih volitvah razkol med desnico in levico na Hrvaškem ni nič manjši. O tem, katera politična opcija bo stopila v ospredje - desna Domoljubna koalicija s stranko HDZ in Tomislavom Karamarkom na čelu ali levosredinska koalicija Hrvaška raste z do sedaj vladajočo SDP in Zoranom Milanovićem - bo moral odločiti Most. Dobesedno. Politično čisto svežo koalicijo različnih gibanj pod vodstvom skoraj političnega debitanta Boža Petrova so namreč hrvaški volilci presenetljivo postavili na tretje mesto. Hrvaško tako - podobno kot Slovenijo pred štirimi leti - pred sestavo nove vlade čaka še veliko političnega kupčkanja.

Nekemu komentatorju se je ob robu hrvaških parlamentarnih volitev, osmih po neodvisnosti Hrvaške, zapisalo: če bi o volilnem izidu odločalo zgolj glasovanje v volilni enoti, ki zaobjema istrsko in zahodni del primorsko-goranjske županije, bi - prav tako, kot pred štirimi leti - gladko zmagal Zoran Milanović z SDP. V tem, nam najbližjim volilnem okraju, so namreč volilci HDZ in Tomislava Karamarka postavili šele na tretje mesto.

A celotna Hrvaška je odločila drugače. Pravzaprav je odločila neodločeno, saj ne sicer zmagovita desna HDZ z osvojenimi 59 sedeži v 151-članskem Saboru ne do sedaj vladajoča SDP z osvojenimi 56 parlamentarnimi mesti nista izpolnili osnovnega pogoja za sestavo vlade: za to dejanje namreč v hrvaškem saboru potrebujeta vsaj 67 poslanskih glasov.

Zapleti

Zapleteno situacijo naj bi razrešil Most, lista neodvisnih strank, ki so ji hrvaški volilci dodelili 19 poslanskih sedežev in jo s tem presenetljivo uvrstili na tretje mesto. A Most, ki ga vodi doslej politično skoraj neznan župan Metkovića (mesto v dolini Neretve slovi predvsem po plantažah mandarin), po stroki sicer psihiater, 36-letni Božo Petrov, noče v nobeno koalicijo. Njegov voditelj je že nekaj dni pred volitvami podpisal svečano izjavo, da Most ne bo šel v vladno koalicijo z nobeno politično opcijo, ne levo z SDP ne desno s HDZ.

Ostale stranke, ki se jim je uspelo prebiti v hrvaški parlament (populistično-anarhistični Živi zid in Uspešna Hrvaška z enim poslanskim mestom, Istrski demokratični zbor (IDS) s tremi poslanci, Stranka dela in solidarnosti Milana Bandića 365 ter Hrvatska demokratska stranka Slavonije in Baranje s po dvema mandatoma), pa imajo skupaj premalo glasov, da bi se z eno izmed vodilnih opcij povezale v koalicijo.

Pat pozicija na Hrvaškem po marsičem spominja na tisto v Sloveniji pred štirimi leti, ko je večino ljudskih glasov na volitvah dobila stranka Zorana Jankoviča, vlado pa je na koncu vseeno sestavil Janez Janša. Tudi in predvsem ob pomoči Gregorja Viranta, katerega Državljanska lista je tedaj prav tako presenetljivo dosegla uspeh na decembrskih predčasnih volitvah leta 2011. Kako se je končalo v Sloveniji, ve povedati zgodovina. Nekoliko zgodovinskih izkušenj s podobnimi razmerami pa ima tudi že Hrvaška. Zelo na tesno je šlo za zmago med istima političnima poloma že leta 2007, ko sta na volitvah skoraj identično podporo volilcev dobila HDZ (tedaj še pod vodstvom Iva Sanaderja) in Milanovićeva SDP. Tedanji predsednik Hrvaške Stipe Mesić je tedaj mandat za sestavo nove vlade ponudil stranki, ki bi mu prinesla podpise večine poslancev, pri čemer pa ni dejal, da naj bo to stranka, ki bo imela relativno večino. Milanović je sicer poskušal - tudi s prazno mapo, v kateri naj bi imel dovolj imen za sestavljanje vlade -, a je mandat kljub temu pripadel Sanaderju.

Ali bo sedanja hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović ravnala enako kot Mesić in izbrala mandatarja med tistim, ki ji bo prinesel dovolj dolg seznam poslancev podpornikov za sestavo vlade, ali pa bo pravico do sestave koalicije dodelila relativnemu zmagovalcu volitev, bo odločeno v prihodnjih dneh. Nikakršna skrivnost sicer ni, da je Grabar Kitarovićeva, na predsedniških volitvah tudi kandidatka HDZ, bolj naklonjena HDZ in Karamarku. Kandidati HDZ pa so poleg predsedniških zmagovali še na lokalnih in evropskih volitvah, ki so bile pri sosedih v zadnjih štirih letih.

Alternativa

A predsednici zagate morda niti ne bo treba reševati. Most je namreč že omehčal svoja stališča, saj je njegov predsednik Božo Petrov te dni potrdil, da se bodo začeli pogovarjati z obema opcijama, HDZ in SDP. Hrvaški komentatorji ob tem ne pozabijo omeniti, da bo od odločitev Mosta odvisna nadaljnja usoda Hrvaške.

Prav Most, veliko presenečenje volitev, naj bi kot tretja, nevtralna in neodvisna politična opcija imel edinstveno zgodovinsko priložnost izpeljati določene reforme v Hrvaški in obenem prisiliti tako levico kot desnico k popolni prevetritvi znotraj svojih vrst. Ta je, se strinjajo hrvaški komentatorji, nujno potrebna. Izbira Mosta je namreč najbolj prepričala predvsem tiste volilce, ki so imeli dovolj populističnega dvoboja dveh velikih opcij. In tega v predvolilni kampanji ni bilo malo. S sila domoljubnimi notami se je vrtel okrog begunske krize, okrog vprašanja domovinske vojne in - sicer nekoliko drugače, kot bi si želeli Slovenci - arbitražnega sporazuma s Slovenijo. Slednja tema je bila morda edina, ki je poenotila levo in desno politiko v odstopu od arbitražnega sporazuma.

Če bi na Hrvaškem šteli le rezultati Istre in Kvarnerja, bi zmago gladko slavila Milanovićeva SDP. V osmi volilni enoti s skoraj 360.000 volilci, ki zajema celotno območje Istrske županije in zahodni del Primorsko-goranske županije, je namreč koalicija SDP po še neuradnih rezultatih osvojila skoraj 38 odstotkov glasov. S skoraj 20 odstotki so v tem volilnem okraju glasovali za koalicijo strank z Istrskim demokratičnim zborom (IDS) na čelu. koaliciji HDZ pa so volilci te enote namenili dobrih 17,5 odstotka glasov. Volilci osme volilne enote so Mostu namenili desetino glasov, pet odstotkov pa stranki Živi zid.

Samoočiščenje

A po dogodkih, ki se te dni z bliskovito hitrostjo odvijajo na hrvaškem političnem parketu, bo prevetritve in očiščenja, še preden bo začel zares delovati, potreben tudi Most. Ta se je akcije samoočiščenja lotil kar se da hitro in efektivno, saj so že začele padati prve glave. Ker se je član Mosta Drago Prgomet, ki je v vrste nove stranke pristopil neposredno iz HDZ (kjer je bil namestnik Karamarka) in ji prinesel tudi nezadovoljne volilce desnice, na lastno pest sestal z Milanovićem, ga Most ne želi več videti v svojih vrstah. Mandat bo Prgomet bržkone obdržal, a najverjetneje kot neodvisni poslanec. Tudi ta poteza svojevrstno kaže, da je pred Mostom velika naloga. In po mnenju mnogih tudi odgovornost, da ne bo zgolj še ena stranka, ki se bo zapletla v politično trgovino in na koncu usahnila. Takšne izkušnje Slovenci že imamo.

V stranki Most se za zdaj še dobro zavedajo, da vzpostavljanje reda v na levo in desno ideološko razklani državi, katere javni dolg se približuje 93 odstotkom BDP in katere prebivalstvo naj bi po napovedih EU čez dve leti živelo bolje le še od Bolgarov, ni lahko delo. To je Petrov spoznal že v času županovanja in vzpostavljanja reda v “lastni hiši”, ko ga je s pepelnikom v glavo zadel in na urgenco poslal nezadovoljni someščan, ker ga ni zaposlil na mestnem pokopališču. Enega izmed strankinih članov pa naj bi z avtomobilom skušal zbiti z občinskim prostorskim načrtom nezadovoljen krajan. Oba sicer trdita, da - tako kot stranka - od svojih načel ne odstopata.

Kako trdna so ta načela, se bo izkazalo zelo v kratkem, ko bosta svoje adute na mizo položili tudi obe vodeči stranki. Za zdaj je jasno, da se Milanović tudi v morebitni koaliciji z Mostom premierskemu sedežu ne namerava odreči. Mostu pa je pripravljen ponuditi mesto podpredsednika vlade in ministrstev. HDZ sicer ne govori o mandatarju, a je Mostu pripravljen ponuditi zahtevano, iz strokovnjakov sestavljeno vlado, kar bi lahko pomenilo tudi njihovo nevztrajanje pri tem, da premier postane Karamarko.

Zatakniti pa se utegne vsaj pri eni večjih zahtev Mosta - ukinjanju hrvaških županij. V ta namen bi bilo namreč treba spremeniti hrvaško ustavo, za kar pa je - tako kot v Sloveniji - potrebna večina poslanskih glasov in torej posledično sodelovanje HDZ in SDP ...

Most neodvisnih list so kot politično platformo zasnovali v glavnem mlajši intelektualci iz Metkovića, ki niso bili nikoli politično aktivni. Nezadovoljni s politično bipolarno Hrvaško so se aktivirali že leta 2013 ob hrvaških lokalnih volitvah, ko je dolgoletnemu županu Metkovića županski stolček prevzel dotlej politično povsem neznani psihiater Božo Petrov. Njegovi uspehi na lokalni ravni (odprava zadolženosti v občini, znižanje nadomestil občinski upravi ...) in njegovo razmišljanje so pritegnili veliko somišljenikov. V predvolilni kampanji se je Most sicer zavzemal za decentralizacijo, ukinjanje županij in zmanjševanja števil občin, reformo javne uprave in nagrajevanje njenih zaposlenih po učinku ...

Sodelovanje

Da je sodelovanje v politiki gotovo najbolj izrabljena beseda, so se po malem naučili že vsi evropski narodi. Naši sosedje pa bi se lahko kaj naučili tudi iz slovenskih izkušenj.

Če bi namreč potegnili vzporednice s Slovenijo, bi po izkušnjah s hitro nastalimi strankami ugotovili, da pred Mostom velike prihodnosti ni. A izkušnje kažejo tudi na to, da se velja takšnim in drugačnim napovedim - dokler niso vidni rezultati - izogniti.

Morda tudi tistim, ki pravijo, da zmaga te ali one opcije na Hrvaškem na Slovenijo nima nikakršnega vpliva.

TINA M. VALENČIČ

---