Moški je gospod, ženska je vlačuga

Seksizem v glasbenih video spotih je vseprisoten in rutinski. Kot kažejo različne raziskave spolnega stereotipiziranja v glasbenih videih, so moški v njih večinoma prikazani kot dominantni, ženske pa kot podrejene in seksualizirane.

Če prižgemo MTV ali katero drugo glasbeno televizijsko postajo (kolikor je pač tam sploh še ostalo glasbe), kaj kmalu ugotovimo, da so videospoti polni pomanjkljivo oblečenih ženskih teles, ki izvajajo eksplicitno seksualne gibe. Ženska telesa so v večini uporabljena za kuliso, kadri se fokusirajo le na določene dele telesa, ženska postane objekt, moški pa ...

Zgodovina seksističnih spotov je stara in bela

“Glasbena industrija zelo jasno postavlja moškega in žensko na svoje mesto. Moški v spotih je opazovalec, ženska je opazovana. Moški je gospod, ženska vlačuga. Moški je biznismen, ženska zabavljačica. Moški je center, ženska okrasek. V takšno vlogo je ženska postavljena ne glede na to, ali v videospotu nastopi kot izvajalka oziroma umetnica ali pa samo statistka. Dober primer tega je bil nastop Beyoncé in Jaya Z na lanski podelitvi grammyjev, kjer se je on na odru pojavil v svečani obleki z metuljčkom, medtem ko je ona plesala na stolu v komaj kaj več kot mrežastih najlonkah. Kljub temu, da je že vrsto let ona tista, ki je glavni obraz njunega družinskega posla, sta bila predstavljena ravno obratno - ona kot sexy telo, on kot njen zvodnik,” pripoveduje antropologinja in aktivistka Zana Fabjan Blažič in dodaja, da je domneva, da je največ seksizma in poniževanja žensk v žanru hip hop, navaden mit, ki smo ga bolj ali manj vsi ponotranjili. Zgodovina seksističnih glasbenih videospotov je že zelo stara - in tudi zelo bela. Seksizem nastopa tudi v drugih, zgolj na videz bolj progresivnih glasbenih zvrsteh, le da je tam manj golote in kletvic. Tako seksizem zlahka prodre tudi v pore bolj “prefinjenega” poslušalstva. Zana Fabjan Blažič opominja, da glasbeno industrijo skoraj v celoti še vedno vodijo beli moški, ki za potrebe kapitala reproducirajo podobo temnopoltega moškega kot šovinističnega, nasilnega in barbarskega, temnopolte ženske pa kot pohotne, spolno nenasitne in prvinske oziroma skorajda živalske: “Odgovorov za pojav seksizma v glasbeni video industriji zato vsekakor ne gre iskati v posamezni glasbeni zvrsti, kulturi ali rasi, temveč v sistemu, ki monetizira nasilje in seks ter hkrati preko kulturnih vzvodov ustvarja teren za podrejanje in izkoriščanje prebivalstva.”

V rocku je mesto ženske v zaodrju, ne na odru

Če za primer vzamemo kulturo rock glasbe, lahko opazimo, da je mesto ženske v zaodrju, kjer se znajdejo v vlogi tako imenovanih groupies (grupice, oboževalke-spremljevalke), medtem ko na odrih, pa tudi v redakcijah glasbenih revij, prevladujejo beli moški. Zanimiva je raziskava iz leta 1987, torej iz zgodnjega obdobja oddajanja MTV, ko so Vincent, Davis in Boruszkowski ugotovili, da je v kar 57 odstotkih rock videospotov prisoten seksizem prve stopnje, torej odkrit, do žensk ponižujoč seksizem, kjer so ženske predstavljene kot spolni objekti, neumne blondinke ali žrtve. Spotov, v katerih vidnega seksizma ni bilo, je bilo zgolj za četrtino.

Iz pregleda raziskav s področja seksualizacije in rasizma v videospotih s pomenljivim naslovom Pornographic performances (Pornografski nastopi) iz leta 2014 je mogoče ugotoviti, da glasbeni spoti temeljijo na neenakih reprezentacijah tako spola kot tudi rase. Spolne vloge so v spotih praviloma tradicionalne, moški so prikazani kot agresivni in dominantni, ženske pa kot spolni objekti. Raziskave ugotavljajo, da imajo spoti temnopoltih izvajalcev in izvajalk več seksualnih vsebin, vendar moramo biti pri tem previdni, saj se spol uprizarja prek rase in razreda. V pojasnilo: belo, buržujsko uprizarjanje ženskosti v videospotih še ne pomeni, da ne gre za seksualizirano upodabljanje žensk, le slogovno je prilagojeno okusu belega srednjega razreda.

Temnopolte ženske so seksualizirane drugače kot belopolte

Temnopolte ženske so v videospotih seksualizirane na drugačne načine kot belopolte - to je v svoji analizi spotov iz leta 2012 ugotavljala že Aisha Durham. In pa dobro desetletje pred njo Rana Emerson (2002), ki je izpostavila, da so temnopolte ženske v popularni kulturi pogosto nevidne, zato je prevzemanje taktik, ki omogočajo večjo vidnost, lahko način, s katerim simbolno premagujejo tišino temnopoltih žensk. A kljub občasnih trditvam, da same nadzorujejo svojo seksualnost in podobo, je reprezentacija temnopoltih žensk v spotih še vedno enodimenzionalna, ženske so seksualizirano telo in le redko kaj več.

“Ne preseneča, da številne raziskave ugotavljajo, da glasbeni videospoti uporabljajo konvencije pornografskih filmov, saj so ženske v njih pogosto reprezentirane na iste načine kot v pornografskih filmih, le da so te podobe predstavljene v nepornografskih kontekstih. Torej gre za enako kadriranje, enak način objektificiranja žensk, prikazovanja zgolj delov telesa, ki delujejo kot povsem ločeni od oseb, le da se vse to dogaja v oblečeni različici in v kakšnem bolj sprejemljivem kontekstu od najete sobe s kavčem v Valleyju, na primer v džungli, restavraciji ali na gradbišču,” pojasnjuje novinarka in sociologinja Deja Crnović ter hkrati opozarja, da je poleg močne prisotnosti ženskega seksualiziranega telesa opazna tudi odsotnost moškega telesa. Moški je, tako sogovornica, praviloma ustvarjalec, nekakšen glasbeni genij, ki mu svojega mesta ni potrebno upravičevati še z idealnim telesom oziroma, če karikiramo: moški dela, ženska se kaže.

Več “resničnih”, neseksualiziranih moških teles

“V videospotih tako vidimo več 'resničnih' moških teles, omenim naj tudi trend očetovskega teleščka, ki prav tako normalizira neseksualizirano moško telo, medtem ko je 'resničnih' ženskih teles, ki ne ustrezajo trenutnim lepotnim idealom, malo. Kako pomembno je telo v glasbi, lahko vidimo denimo na primeru Pussycat Dolls, kjer je med kopico manekenk večinoma pela le ena izmed njih. Razloge za takšno stanje lahko tudi tukaj iščemo v širšem družbenem kontekstu, saj je družba kljub vidnim napredkom še vedno seksistična, precej pa k temu pripomore tudi stanje v glasbi, kjer gre za nekakšen boj za preživetje, v katerem preživijo le najbolj seksualizirane ženske,” še ugotavlja Deja Crnović.

Medtem ko lahko na drugih področjih, tudi v politiki, s pomočjo ukrepov, kot so kvote, opažamo določen napredek, se stanje v glasbeni industriji spreminja zaskrbljujoče (pre)počasi. In žal moramo razumeti, da je funkcija videospotov večinoma promocijska - torej gre za oglaševanje nekega izdelka (v tem primeru glasbenic oziroma glasbenikov). In zato tudi tu še vedno prevladuje tržniško prepričanje, da se pač najbolje prodaja seks.

IZAK KOŠIR

---