Morja široka cesta

“Avtobus za Izolo, Portorož, Piran stoji pod številko šest,” je napovedovalčev glas vsake pol ure hreščal z nekdanje avtobusne postaje ob Luški kapitaniji v koprskem mandraču. Mulka si se zdrenjala na sivega mercedesa, se zrinila na desno, ob okno, in potem je mimo tebe bežala full-color panorama Koprskega zaliva.

Od Žusterne proti Moletu se je za Debelim rtičem že začel bleščati Trst, nad njim pa se je, kadar je brila burja, raztezala bela ogrlica Julijskih Alp. Potem so prišli časi nočnega lajfa in če nisi žurala v disku Gianni v Portorožu, te ni bilo. Tja že še na štop, ampak nazaj ... Nazaj si se (spet) zdrenjala na “harmoniko”, dolg dvodelni avtobus, ki te je ob enih ponoči peljal v Koper. Kaj bi gledala v noč in temno morje, na busu so bili krasni, nedosegljivi dolgolasi frajerji, malce zguncani in usuti, ampak to je bilo tako malo važno ... Ko so se takoj za Izolo skozi orošena okna zabliskale luči Luke, pa vrsta neonskih obločnic na Semedelski cesti, ti je bilo jasno, da je sobotne čarovnije konec.

Skrivnostne razbitine Rexa, porezane noge s kopanja na skalah, samotni ferali na batanah nočnih lovcev na kalamare, pa slavni reliji spačkistov po obalni cesti so še danes tema pivskih pogovorov v Snack baru v Žusterni ...

Kjer se stakneta morje in kopno, si je človek izmislil stezo. Pot. Progo. Cesto, ki je povezovalka in ločnica, meja in hkrati prehod.

Kjer se stakneta morje in kopno, si je človek izmislil stezo. Pot. Progo. Cesto, ki je povezovalka in ločnica, meja in hkrati prehod. Dokler po njej le hodi ali teka, okej, ko pa se med zemljo in vodo postavi zverižen klobčič asfaltnih nadvozov, podvozov, večpasovnic, kri/ožišč in betonskih ograj, ki služijo izključno pločevini, beri drvenju od točke A do točke C, ne da bi sploh opazil točko B, se povezovalna črta spremeni v betonsko zapornico med morjem in njegovim naročjem.

Zato je odločitev, da se z obrežja med Koprom in Izolo izbriše asfalt in se ga spremeni v človeku prijazen prostor, kjer bo staro in mlado lahko neovirano prijateljevalo z morjem, najboljša možna odločitev. Toda pozor! Ureditev obale z mednarodnim arhitekturnim natečajem zaupati najbolj občutljivi in do ambienta spoštljivi ekipi. Nadzirati megalomanske sanje lokalnih odločevalcev. Brzdati investicijske apetite lisjaških novih posestnikov tik nad obalnim pasom. In končno uvesti ladjice, ki bodo po naravni tisočpasovnici, po “morja široki cesti” (F. Prešeren), plule med Koprom in Izolo (in dlje) in mehko povezale slovenski košček Istre in Mediterana.

IRENA URBIČ, Koprčanka

Preberite še:

Robert Turk: Vrnimo prostor naravi

Drago Mislej Mef: Bomo še znali videti?

Urban Praprotnik: Čudovita pot v službo

---