Mnogo več kot kava in kavbojke

Vsaj sto ljudi je pred dnevi v Goriškem muzeju poslušalo razmislek o dogodkih izpred petdesetih let, ko so se s podpisom Videmskega sporazuma končale napetosti med Slovenijo in Italijo in so prebivalci obmejnega pasu lahko končno sproščeno zadihali. Pa ne samo to. Dobili so tudi novo svobodo. Odziv občinstva gre deloma pripisati ugledni sestavi omizja, deloma nostalgiji in želji po spominjanju, prav gotovo pa tudi dejstvu, da sta vprašanje meja in njihovega prehajanja ter tudi vprašanje svobode spet ali še vedno zelo aktualna.

Povojna leta so bila za Primorce naporen in zmeden čas. Poln nedorečenosti in strahu. “Spominjam se, da smo na naši njivi, ki je bila v bližini meje, lahko sadili samo 'vrzote' (ohrovt), koruze pa ne, ker je bila previsoka,” se je v sproščeni razpravi ob koncu dogodka spominjala ena od obiskovalk.

V tem delu torkovega pogovornega večera, ki ga je priredil Goriški muzej, se je nanizalo še veliko drugih anekdot, spominov in drobnih zgodovinskih posebnosti iz obdobja med letom 1945, ko se je vojna uradno končala, in 1955, ko je Videmski sporazum o obmejnem prometu oseb vzpostavil razmere za mirno in ustvarjalno življenje. Zgodbe o tem, kako so vaščani po mirenskem polju premikali količke, kako je Jugoslavija pridobila nekaj metrov po zaslugi oficirja, ki ni hotel umakniti svojega šotora, ali o vasi Breg pri Golem Brdu, kjer so fantje še desetletja dobivali pozive na služenje vojaškega roka v Italiji.

Na tej meji so ljudje umirali

Zgodovinar Branko Marušič je v uvodu v večer opisal razmere na območju takoj po vojni. To je zgodba o zaprtem in ranjenem območju, kjer so policisti dobivali navodila, da morajo biti drug do drugega in do prebivalstva “vljudni, ampak uradni in zadržani.” Za marsikoga je bila Primorska pot v prihodnost, za druge zadnja postaja. “Nimamo popolne statistike o nelegalnih prehodih meje, a po nekaterih nepopolnih ocenah je med letoma 1947 in 1982 mejo ilegalno prečkalo 77.778 oseb. Na tej meji so ljudje tudi umirali. Leta 1947 je bilo 47 smrtnih primerov, leto kasneje 54, vrhunec je bil leta 1949, ko je umrl 201 človek, že v 1955 pa se je število zmanjšalo na pet,” je pojasnil Marušič.

Meja pa je bila največja travma za lokalno prebivalstvo, ki je bilo na Goriškem odrezano od svojega naravnega središča, po vsem Primorskem pa je prekinila prijateljstva in sorodstvene vezi. V tem kontekstu gre razumeti tudi znameniti pohod metel, avgusta leta 1950. “To ni bilo dejanje, uperjeno zoper oblast, kot so ga imenovali nekateri, temveč izraz nezadovoljstva z mejo, ki je bila nenaravna in moteča. Takrat je v Primorskem dnevniku izšlo mnenje, da bo ljudstvo to nenaravno mejo prej ali slej podrlo,” je navedel Marušič.

To se sicer ni zgodilo, vsaj ne takoj, a kot meni Marušič: “Videmski sporazum je bistvenega pomena, ker je začel spreminjati odnose med narodoma in je predvsem načel večvrednostni kompleks, ki so ga Italijani ohranjali v odnosu do Slovencev.”

Februarja 1947 je bila podpisana Pariška mirovna pogodba, ki je začrtala našo zahodno mejo. Ta se je pomaknila precej proti zahodu v primerjavi z rapalsko, a je bila za Slovence in še posebej za Primorce kljub temu katastrofa. Izgubili smo Gorico in Trst. Še posebej tragično pa je bilo oblikovanje Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) od Devina do Novigrada. Tako je svoj povzetek dogajanja v tem obdobju začel zgodovinar Dušan Pirjevec in ugotovil: “Če bi STO oživel, bi bili Slovenci odrezani od morja. Morje bi, kot rad rečem, gledali z Nanosa.”

Dolga diplomatska pot

A se to ni zgodilo. Varnostni svet OZN bi moral imenovati guvernerja STO, ki bi nato izpeljal volitve vlade in parlamenta. Dober mesec po imenovanju bi se morale z ozemlja umakniti tako anglo-ameriške kot jugoslovanske čete. “A Američani so začeli dvomiti. Prepričani so bili, da bo po umiku čet Tito, ki so ga imeli za podaljšano roko Stalina, zasedel Trst. Našli so diplomatsko rešitev: bojkotirali so imenovanje guvernerja, zaradi česar kandidata za to mesto, ki je bilo zelo zaželeno, saj naj bi bilo takrat najbolje plačano uradniško mesto na svetu, niso uspeli imenovati.”

In zgodil se je informbiro, ki je premešal karte ter popolnoma spremenil zavezniški odnos do tržaškega vprašanja. “Spora med Titom in Stalinom ni nihče pričakoval. Ko se je zgodil, so na zahodu razumeli, da je lahko Tito dragocen zaveznik in so mu začeli pomagati: vojaško, ekonomsko in tudi diplomatsko,” je navedel Pirjevec. Ljubljanska vrata pod Nanosom, kraj, za katerega so bili zavezniki prepričani, da se bo tam začela tretja svetovna vojna, ko bodo ruski tanki z Madžarske napredovali proti zahodu skozi Vipavsko dolino, nenadoma niso bila več predstraža Stalinove Rusije, temveč zadnji branik atlantskega zavezništva. Angleži in Američani, ki jih je vzdrževanje desettisočglave vojske veliko stalo, so začeli razmišljati, kako bi se umaknili iz Trsta.

Logična rešitev je bila, da tako imenovana cona A, torej območje Trsta z okolico, pripade Italiji, cona B pa Jugoslaviji, je razložil Pirjevec. A pot do uresničitve tega načela je bila dolga ter predvsem v veliki meri zaznamovana z notranjepolitičnimi dogodki v obeh državah: “Leta 1953 je Tito prišel na veliko zborovanje na Okroglico. V septembru, da bi spomnil na deseto obletnico italijanske kapitulacije.”

Razmere so bile takrat napete, mednarodna skupnost je iskala hitro diplomatsko rešitev, Tito je kopičil vojsko ob meji in je mislil povsem resno, Italijani so si predstavljali, kako bodo prečkali mejo in korakali proti Ljubljani. “Imel sem štirinajst let in se spominjam, da smo iz dneva v dan pričakovali vojno.”

Vojno, ki si je nihče ni želel, je zaključil Pirejevec. In tako so se v Londonu začela tajna pogajanja, ki so pod dolgih in zavitih poteh, na katerih so bila odrekanja ozemljem, strah pred raketiranjem Trsta, posredovanje predsednika ZDA Eisenhowerja in grožnja z ustavitvijo dobave žita, oktobra 1954 končno pripeljala do podpisa tako imenovanega Londonskega memoranduma, ki pa ga v Rimu niso ratificirali. Meja med Slovenijo in Italijo je tako uradno ostala odprta vse do leta 1977, ko so podpisali Osimske sporazume.

Čarobna prepustnica

Za Jugoslovane je bila po Londonskem memorandumu meja dokončna, Italijani pa so vztrajali na tem, da je zgolj demarkacijska črta. Diplomat in publicist ter dolgoletni član komisije za uresničevanje določil Videmskega sporazuma Jože Šušmelj je pojasnil, da je bilo prav zato besedilo sporazuma precej nenavadno. “Ker Italijani niso hoteli, da bi pisali o meji, Jugoslovani pa niso pristali na izraz demarkacijska črta, so se izrazom, ki označujejo mejo, sploh izognili,” je pojasnil Šušmelj. Nedorečenost pa je imela še eno posledico: ker jugoslovanski pogajalci niso hoteli priznati posebnega statusa delu meje med nekdanjima cono A in B, prav zato, da to ne bi bil argument o njeni odprtosti, so določila sporazuma razširili daleč na sever. In tako so prepustnice dobili tudi na Krasu, na Goriškem in v Posočju.

V Italiji nad sporazumom niso bili navdušeni, pa tudi v Jugoslaviji je bila javnost zelo skeptična, je povedal Šušmelj: “Bil je odpor proti temu, da se država odpre proti zahodu. Pojavljali so se strahovi, da bodo vdirali vohuni, da bo cvetelo črnoborzijanstvo in bodo ljudje bežali. Pa tudi, da nas bodo Italijani, ki so imeli višji standard, preplavili.”

A ljudje ob meji so očitno razmišljali drugače. Po uveljavitvi sporazuma so bile vrste pred pisarnami v obeh državah dolge. “V šestih mesecih po podpisu je bilo izdanih 115.000 dokumentov na jugoslovanski in 261.000 na italijanski strani. Na uradih so morali najemati dodatne uslužbence, da bi zadovoljili potrebe ljudi,” je navedel Šušmelj in poudaril: “Sporazum je vzpostavil čezmejni pretok ljudi in blaga. na več delih pokrajine so uvedli čezmejne avtobusne proge. A ne gre le za to: sporazum je odpravljal ideološke zadržanosti. Načenjal stereotip Italijanov kot fašistov in Slovencev kot manjvrednih državljanov. In zelo je pomagal slovenski manjšini v Italiji.”

Londonski in videmski sporazum sta bila predhodnika Osimskih sporazumov in del postopnega mehčanja meje, ki je se je zaključilo v letih 2004 in 2007 z vstopom Slovenije v Evropsko unijo in v Schengensko območje, so poudarili govorci, Pirjevec pa je še dodal: “Svobodno smo prečkali mejo. Nikoli nas nihče ni vprašal, ali smo ostali v obmejnem pasu. Suvereno smo hodili v Ljubljano. Slovenija je bila edina socialistična država z odprto mejo proti zahodu. Če je ne bi bilo, bi bila naša družba drugačna. Naša osamosvojitev in demokratizacija sta posledica tudi tega. Zato je Videmski sporazum za našo zgodovino veliko pomembnejši, kot si morda predstavljamo.” Marušič je zaključil: “Zgodovinski učbeniki Videmskega sporazuma sploh ne omenjajo. Ostal je postranski dogodek, čeprav je bil zelo pomemben za našo zgodovino. Slovenci v Gorico nismo hiteli le kupovat kavo, tja smo hodili, ker smo jo poznali in nosili v srcu.” VESNA HUMAR

---