Mladi, ki kljub vsemu verjamejo v politiko

Najmlajši slovenski parlamentarec, poslanec v sklicu, ki je prinesel nenavadno veliko novih obrazov, je bil rojen po referendumu o osamosvojitvi. Med primorskimi poslanci so kar štirje rojeni v osemdesetih letih. Mlada imena krojijo politiko v vrhovih strank in so nosilci pomembnih civilnodružbenih pobud. Se osamosvojiteljem torej obeta skorajšnja upokojitev? Se začenja menjava generacije? In predvsem, kaj vidijo mladi ljudje v utrujeni in nič kaj ugledni slovenski politični sceni. Priložnost za službo ali dejansko možnost, da spremenijo svet?

Maja in Matej Tašner Vatovec  Foto: Andraž Gombač
Maja in Matej Tašner Vatovec  Foto: Andraž Gombač

Matej Tonin bo imel letos 32 let in je poslanec Nove Slovenije. Če ne bi bil politik, bi se morda ukvarjal s fiziko, njegove otroške sanje pa so bile, da bi tekmoval s hitrimi avtomobili. Matjaž Nemec je tri leta starejši poslanec Socialnih demokratov. Če bi imel talent za ta šport, bi bil gotovo nogometaš, pravi.

Prijatelja in nasprotnika

Oba sta v politiko stopila skozi glavna vrata, po uveljavljeni, resni poti v tradicionalnih političnih strankah. Tonin in Nemec sta le dva primera mladih ljudi, ki kljub vsemu blatu, nagrmadenemu okrog politike, ohranjata vero, plemenito ali naivno, da lahko v parlamentarni dvorani spreminjata svet. Zakaj?

“Politika je v svojem bistvu delo za skupno dobro. Žal pa se je v vseh teh letih nakopičilo toliko negativnih stvari, da je postala politika strelovod za vse slabo, kar ni nujno narobe: morda se ljudje boljše počutijo, če najdejo grešnega kozla. Seveda pa je politika za svoj slab ugled odgovorna tudi sama. Pomembno pa je, da so državljani, zlasti mladi, družbeno aktivni. Boli me srce, ko vidim mlade, ki si za glavni cilj postavijo zapustiti državo. To nas dolgoročno lahko ubije,” razmišlja Tonin.

“Mladi se aktivirajo. To je opazen pojav. Smo prvi, ki smo opazili, da je politika le vrh ledene gore težav v naši družbi. Kazati s prstom na politiko je iskanje utehe pred odgovornostjo, ki jih nosimo sami. V državnem zboru je tretjina mladih, večji je delež visoko izobraženih in raven političnega diskurza v parlamentarni dvorani se je že dvignila,” je prepričan Nemec.

Brez velikega hrupa sta ob lanskem prvem novembru skupaj položila venca na Urhu pri Ljubljani in v Kočevskem rogu. Gesta, s katero sta si prislužila nekaj sumničavih pogledov kolegov iz lastnih strank. A jima ni žal. “Če želimo spremeniti družbo, moramo najprej spremeniti sebe. In midva sva začela pri sebi. V marsičem se ne strinjava, a sva sposobna sesti za mizo in se dogovoriti o skupnih dejanjih,” je pojasnil Nemec. “Mislim, da sva s to gesto predvsem pokazala, da so vsi državljani naši, ne glede na to, kaj so v življenju počeli. Dodatno sporočilo pa je bilo, da je treba narediti konec tej slavni vsebini slovenske politike, da vedno gradi na delitvah,” pravi Tonin in dodaja, da je takšnega načina razmišljanja premalo: “Po obrazih je parlament mlad, po dejanjih pa ne. Če želimo res spremeniti stvari, potem ni dovolj le, da mladi pridejo v parlament, ampak morajo s svojimi dejanji pokazati, da si želijo drugačnega političnega delovanja.”

In kaj je pravzaprav treba spremeniti? Kaj danes pomeni mlada politika, kje so torej tiste v prihodnost usmerjene zamisli, ki bodo državo potegnile iz kriznega močvirja? Rešitev je v tem, meni Nemec, da se mladi politiki otresejo vpliva svojih mentorjev: “V naši družbi se dogaja in stopnjuje radikalizacija - na levi in na desni.” Ta logika delitve, pravi, določa tudi velika ekonomska vprašanja: “Slabim ocenam bonitetnih hiš je skoraj vedno sledil komentar, da so težave posledica politične nestabilnosti. Ko bomo ustvarili vtis politično stabilne države, ki skrbi za interese lastnih državljanov, bo tudi nevidna roka mednarodnega kapitala, ki je vsekakor še kako resnična, uvidela, da nima pri nas kaj iskati.”

Pogum mladih politikov, pravi Tonin, zato še zdaleč ni v tem, kaj rečejo, temveč v tem, kaj so pripravljeni storiti: “Potrebujemo pogumne ljudi, ki si bodo upali storiti tudi to, kar je nepopularno in morda množicam ne bo všeč. Morali bomo tvegati svoje uglede in politične kariere, da bomo storili to, kar je treba, da bodo imeli ljudje plače in dostojno življenje.”

Matej Tonin ne uporablja twitterja in facebooka, ker prosti čas raje porabi za svojo prvorojenko.

Politika v družini

Mlada zakonca Tašner Vatovec, Matej (1983) in Maja (1986), on tudi z njenim priimkom, ona tudi z njegovim, on sveži državnozborski poslanec, ona nova koprska občinska svetnica, oba člana Združene levice, v kavarno sredi domačega Kopra prideta s triletnim sinčkom Koljo. Odkar sta zajadrala v politiko, so družinski trenutki redkejši, zato je za druženje treba izkoristiti vsako priložnost, tudi srečanje z novinarjem.

Ob vprašanju, ali že od svoje polnoletnosti hodita na volitve, prikimata. Nikoli nista bila kakor večina mladih, ki ne verjamejo v politiko in se je ogibajo v dolgem loku. “Niti enkrat nisem izpustila volitev, to je bila zame zmeraj pravica, ki se ji ne smem odreči,” pravi Maja. “Ne samo pravica,” nadaljuje Matej, “mene so vzgajali, da je to državljanska dolžnost, ki jo moraš opraviti.”

Zlasti med predvolilnim agitiranjem sta začutila, da sta s tovrstnim razmišljanjem izjema, nikakor pravilo. “Mnoge je zelo težko prepričati, naj gredo na volitve,” pravi Maja, Matej pa opozori, da je politično apatičnih resda največ med mladimi, vendar njihovo število narašča tudi med manj mladimi. Najbolj problematični pa se mu ne zdijo taki, ki bentijo čez politiko, češ da so vsi politiki tako ali tako pokvarjeni, marveč tisti, ki sploh ne zavzamejo nikakršnega stališča do politike. Maji upanje vendarle vzbuja volilni uspeh Združene levice: “Čutim, da se v politiki le prebuja mladost. Ne vem, kdaj je katera stranka pritegnila toliko mladih. Pa tudi nekatere druge stranke imajo precej mladih članov in podpornikov.”

Tako Maja kakor Matej sta pred vstopom v politiko resno zagrizla v znanost: Maja, sicer nezaposlena, na Fakulteti za humanistične študije v Kopru končuje magisterij iz kulturologije, Matej je lani tam doktoriral iz filozofije in teorije vizualne kulture, bil nekaj let asistent na fakulteti in raziskovalec na Znanstveno-raziskovalnem središču v Kopru ... Potem pa rez, nenadejan uspeh na volitvah in korenita preusmeritev življenjske poti. “Malo nas je pa vse skupaj res šokiralo,” se nasmehne Maja. “Nisva se odločila, da bova vstopila v politiko, nisva se pogovarjala o tem, da bi spremenila svoje življenje, nisva premišljevala, kako bo potem z našo družino ... Hotela sva sodelovati pri spreminjanju, izboljševanju naše družbe, biti aktivna, angažirana v civilni družbi, nakar je prišlo do vsega tega.”

Matej je hitro spoznal, da je državni zbor dokaj okostenela institucija, ki jo je težko spreminjati. “To sem najbolj začutil, ko sem dal pobudo za priznanje Palestine,” pravi. “Prvi odziv je bil: zakaj bi to delali na tak način, ko pa smo vedno postopali drugače?! Ampak ne izgubljam upanja, da je stvari vendarle mogoče spreminjati. Izkazalo se je že, pa čeprav redko, da je tudi razprava v državnem zboru lahko plodna. Z argumenti je včasih koga mogoče prepričati. Aktualna sprememba zakona o zakonskih zvezi in družinskih razmerjih je eden svetlih trenutkov slovenskega parlamenta.”

Matej z argumenti “včasih koga mogoče prepriča”, njegova žena pa pravi, da sama nima te sreče: “Na našem občinskem svetu zelo manjkajo razpravljanje, dialog in usklajevanje. Večina pride na sejo glasovat, kakor jim je očitno naročeno.”

Matej pri večini mladih novincev v parlamentu čuti drugačen odnos do tem, ki so razdvajale starejše politike - in jih še razdvajajo. “Ta nov veter pa soustvarjajo tudi drugi, manj mladi novi poslanci, ki se prav tako skušajo distancirati od stare politike,” pravi in poudarja, da se vseeno noče odrekati temam iz naše minulosti. Pred nekaj dnevi je na proslavi ob 70. obletnici bitke v Borštu kot slavnostni govornik opozoril na izjemen pomen naših partizanov in bil oster do tako imenovane desnice, tudi današnje. “Strinjam se, da se moramo ukvarjati s sedanjimi težavami in se truditi za čim boljšo prihodnost, nikakor pa ne morem podpirati kakršnegakoli potvarjanja zgodovine, naj gre v to ali tisto smer,” je odločen.

Mali Kolja je že neučakan. Očetu zleze v naročje, se steguje proti mami ... “Če bi rekla, da je družinsko in politično življenje lahko usklajevati, bi se zlagala,” pravi Maja.

Pa kdaj pomislita, da se bosta nekega dne vrnila v znanost? Morda se bosta, a hudič je že v tem, da politik pri nas obvelja za kontaminiranega in se kot tak težko vrne v civilno življenje. “Res je, ta stigma je zelo živa,” prikima Matej. “Politik je za mnoge že a priori skorumpiran, je zajedalec, prisesan na državni denar, in tako naprej. Ampak takšno dojemanje politike bomo morali spremeniti. S konkretnim in poštenim delom bomo morali v ljudeh okrepiti zaupanje v politiko. In politika, ki ni ponovno izvoljen ali pa se hoče vrniti v civilno družbo, moramo meriti z enakimi vatli kakor druge.”

Maja si želi, da bi vsi dojeli, kaj je politika: “Dotika se vsakega od nas, je del našega vsakdana. Vendar nekateri politiko vse bolj skušajo ločevati od življenja, jo zapreti v parlament, v vlado, v občinski svet ... Ampak politika je vsepovsod! Rada bi, da bi to dojeli zlasti mladi.”

VESNA HUMAR , ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano