Minuta, dve za boljši jezik: Jeziki majhnih narodov so ves čas ogroženi
Nevarnosti in žalosti je v življenju vselej več kot varnosti in radosti, saj nesreča po pregovoru nikoli ne počiva in redno pride do človeka, kadarkoli in kjerkoli; sreča rajši zamudi ali sploh ne pride. V mladi družbi in neizkušeni državi, kakršnih ne zmanjka ne v Evropi ne drugod po svetu, se zamujajoča Sreča enako vede kot upočasnjena Pravica: k siromaku se odpravita že zgodaj, ko ga mati še doji, dohitita ga prepozno: ob njegovem žalostnem pogrebu, kakor je prikazal Ivan Cankar v svoji še današnje dni uresničujoči se Zgodbi o Šimnu Sirotniku.
prof. Jože Hočevar
Foto: Maksimiljana Ipavec
Kljub taki nenaklonjeni usodi, ki je nihče ne zna obvladati in ji ukazovati, človek vztraja in življenje traja. Napredujeta in zmagujeta oba, človek in življenje. Prav to zares velja in je edino smiselno v tem zapletenem svetu, polnem izkoriščevalskega denarja: kljub vsemu vztrajati, čeprav se treznemu razumu zdi, da ni poti ne sem ne tja, nikamor, ne na levo, ne na desno, redkokdaj korak naprej, prej korak nazaj.
Takemu nezaustavljivemu človeku in neuničljivemu življenju je podoben vsak živ jezik, še posebno jezik neznatnega in skozi zgodovino tlačenega ljudstva, ki ga malo ali nič ne upoštevajo veliki narodi, kakršni so Španci s španščino, Angleži s posvetovljeno angleščino in Kitajci s pekinščino (ki ji po Pekingu, Pinjinu, pravijo pinjin). Tak vztrajen jezik je slovenščina, ki je ne ugonobi nobena zgodovinska ujma.
O tem neuničljivem jeziku, ki je v statistikah komajda opazen, se mi je z besedami obupa potožil nekdo izmed vas, predrage bralke in spoštovani bralci. Obup ga je obšel med lanskoletnimi vročekrvnimi, učenimi in manj učenimi prerekanji v časopisu Delo o vprašanju, ali bi slovenske univerze smele ali ne bi smele svojim poslušalcem snov razlagati ne le v naši materinščini, ampak tudi ali zgolj v angleščini. Iz njegovih stavkov dihata obup in strah, da je naš jezik, kakor zmeraj, spet ogrožen:
“Spoštovani profesor, na vas se obračam, ker v časopisih berem članke o angleščini, ki naj bi jo na naših univerzah uvedli kot predavateljski jezik. Pišejo jih izobraženi ljudje, profesorji, inženirji, jezikoslovci, strokovnjaki. Toda vsakdo zagovarja samo svoje. Vsak na svojem bregu. Žalosten sem in zaskrbljen, ker nekateri ne kažejo spoštovanja do slovenskega jezika, naše materinščine. Moj oče, rojen v narodno zavedni primorski vasi, je bil pod fašistično Italijo v šoli tepen, če je spregovoril po slovensko. Fašisti so Primorcem o slovenščini govorili zaničljivo. Da to ni jezik civiliziranega naroda, ampak primitivna govorica nerazvitega plemena. A zdaj podobno govorimo kar mi sami - z besedami nekaterih naših najvišjih izobražencev, ki pravijo, da bodo na univerzi več vredna predavanja v angleščini kot v slovenščini. Moj oče bi se v grobu trikrat obrnil, če bi izvedel, da v samostojni slovenski državi ne spoštujemo svoje materinščine, ki jo je on v osnovnošolskih hlačah branil, tudi če ga je zato fašistični učitelj klofutal. Komaj čakam, da boste spet začeli pisati članke v naši 'Minuti', ki jih vselej preberem od prve do poslednje črke. Prosim vas, zapišite nam kaj v obrambo našega jezika, da me potolažite in mi preženete zaskrbljenost. A ne izdajte mojega imena. Hvala vam!”
Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si ali po pošti na naslov: Jože Hočevar, Primorske novice, OF 12, 6000 Koper.
Neimenovani bralec in branilec našega jezika je upravičeno zaskrbljen: govorica maloštevilnega naroda je ogrožena ves čas od svojega nastanka dalje. Toda ne toliko od zunaj, recimo v nesrečnih časih vojn, ko jo zatira in preganja tujec, okupator, marveč bolj od znotraj, denimo v srečnih dneh brezskrbnega miru, ko jo zanemarja mali narod sam skoz izjave svojih prvih mož, političnih voditeljev ali skrbnikov, če so, bognasvaruj, malobrižni za splošne ljudske koristi in brižni samo za zasebno in strankino udobje.
Okupatorju se narod samodejno in uspešno upre ter po naravnem pravu neustrašno brani in ubrani svoj prepovedovani jezik; upor domačim oblastnikom ni tako uspešen, ker imajo moč in so prepričani, da imajo samo oni prav, čeprav vemo, da živijo v zmoti. Ugovor zoper “pamet”, ki je bogata in povrhu močna, je podoben glasu vpijočega v puščavi; nobeden ga ne sliši in se ne zmeni zanj.
Na osnovi teh ugotovitev lahko zanesljivo trdimo, da gre pri “ugibanju” o tem, ali naj na naših univerzah uvedejo predavanja v svetovno uveljavljeni angleščini, predvsem za politično in le malo ali skoraj nič za jezikoslovno vprašanje. Za politiko pa vemo, kako odloča in utemeljuje: upošteva bližnjo drobceno korist, ki se ji od blizu zdi velika, a prezre oddaljeno veliko dobro ali škodo, ki se pokažeta šele v prihodnosti.
Samo na dveh področjih se politično odločanje o univerzitetnih predavanjih v angleščini dotika tudi našega jezika: pri vdiranju novodobnih tujk med nas in pri domačih poimenovanjih pojmov v današnjih mrzlično napredujočih strokah. Slovenščina je zaradi svoje majhnosti ranljivo izpostavljena vdoru tujk. Te ne pomenijo nič hudega ali neprijetnega, dokler jih prevzemamo po preskušenih in skozi zgodovino utrjenih pravilih; na primer: dobre so tiste, ki pridejo med nas z novimi proizvodi ali znanstvenimi imeni, kot so: sekira, križ, kemija, avto, fizika, atom, orkester, drama in dalje cel slovar sprejetih tujih besed. Nesprejemljivo bi bilo, če bi zaradi predavanj v angleščini na naših univerzah začele k nam vdirati nepotrebne tuje besede za pojme, ki že imajo naša domača imena, kot na primer kompjuter namesto računalnik. Takega nekritičnega prevzemanja iz angleščine je že tako in tako preveč v pogovorni slovenščini med intelektualci in polintelektualci.
Še manj sprejemljivo bi bilo, če bi se zaradi angleških univerzitetnih predavanj začeli zadovoljevati kar z angleškimi strokovnimi izrazi in ne bi razvijali domačih poimenovanj. Zato se ni mogoče izogniti sodbi, da bi v razjarjenih polemikah o angleščini na slovenskih univerzah moralo biti v ospredju vprašanje dobrega poznavanja in znanja tako slovenskega kot angleškega jezika med predavajočimi profesorji in poslušajočimi študenti, a so se mu v prepirih sramežljivo in previdno izogibali.
Spoštovane bralke in dragi bralci, kakor vidite, je ob vprašanju, pri katerem so odgovori odvisni od oblastnikov in njihove politike, ki nikoli ni svobodna, težko razpravljati o jeziku, ki je najpopolnejše orodje človekove svobode. Pošljite mi kako izmed jezikovnih vprašanj, ki so se vam gotovo porodila v preteklem letu. Prisrčno vas pozdravljam!
JOŽE HOČEVAR