Milijonar na obisku

Najbrž se vsi spominjamo igre z Jonasom Žnidaršičem in kasneje Boštjanom Romihom, s katero je Pop TV zaznamovala prvo petletko tega tisočletja. Če me spomin ne vara, je bila glavna nagrada 100.000 evrov, kar ni malo, je pa daleč od milijona.

Ja, devet desetin stran od milijona. To deseto desetino milijona si je človek lahko prislužil z odgovori na dober ducat vprašanj. Ta so bila sprva lažja, potem pa vse težja in milijonarjev v vseh letih oddaje ni bilo na pretek. Preprosto niso imeli odgovorov na vsa Jonasova in Boštjanova vprašanja. No, za vse, ki si želijo postati zaresni milijonarji in ne vedo, kako bika zgrabiti za roge, je bil ta teden odrešilen. Elektronsko sporočilo, ki je z naslova aktualno@izbor-dneva.si po neki čudni logiki priromalo v moj poštni predal, pravi, da bo (in najbrž je) ta teden Ljubljano obiskal Kevin Green, sodelavec Richarda Brensona.

Če slednjega ne poznate, ste bili najbrž z menoj vred zadnjih deset let - tako elektronsko sporočilo - na Luni. Ta gospod je bojda eden najbogatejših Zemljanov, vreden kar pet milijard dolarjev. Neto. Danes verjetno že kaj več, saj ti kljukci meni nič tebi nič zaslužijo vsaj par deset ali par sto milijonov na dan. V kriznih časih! Altro che Jonasovi milijonarji!

Skratka, vsi aspiranti milijonarji, upam, da ste se vpisali na prioritetno listo za vstopnice in da niste zamudili te enkratne priložnosti, ki se ponuja tu, na ne dovolj privatizirani strani Alp. Organizatorji so namreč predvidevali, da bodo vstopnice razprodane v rekordnem času. V deželi čebelarjev bi rekli, da bodo šle za med. Ne nazadnje je ta čudežni deček zgradil kar 20 dobičkonosnih podjetij in ustvaril vrednost 100 milijonov. Neto.

Če dobro pomislim, se mi zdi, da bi bila udeležba na tem enkratnem dogodku verjetno zelo koristna tudi za naše ministre, sekretarje in druge načrtovalce takšnih in drugačnih državnih politik. Ni hudič, da se jih ne bi prijel kakšen nasvet zelenega Kevina o tem, kako do novcev.

Potem bi morda na ministrstvu za okolje, prostor in druge majcene nepomembnosti našli tistih 20.000 evrov, ki so jih obljubili muzeju solinarstva. Ali pa tistih dobrih deset tisočakov, potrebnih za to, da bi opravili nujna vzdrževalna dela na plovkah, ki označujejo naša morska zavarovana območja. Ali pa tistih nekaj deset tisočakov na leto, ki bi omogočili kolikor toliko dolgoročno in redno vzdrževanje vodotokov. Ali pa tistih nevemkoliko tisočakov, ki bi preprečili nove reze sredstev za kulturo, zdravstvo, socialo. In še marsikaj bi se seveda našlo.

A kdo bi vedel. Morda pa so nasveti zelenega Kevina namenjeni zgolj podjetnikom. Če bi se njegovi neprecenljivi nasveti prijeli tudi na državnem nivoju in bi se posledično povečala ekonomska moč države, bi najbrž Tanja Porčnik, ki vodi Visio inštitut, že prihodnje leto Rosviti Pesek na Odmevih poročala, kako smo na lestvici ekonomske svobode padli še za kakšno mesto. Letos si z Nigerijo in Kitajsko delimo 111. mesto. Si lahko mislite! Slabši od Sierre Leone, ene najrevnejših afriških držav!

Še niste slišali za Visio inštitut? Najbrž niste prav veliko zamudili. Sam sem slišal zanj nedavno in izvedel, da je nekakšna slovenska izpostava kanadskega Fraserjevega inštituta. Ta “neodvisni” inštitut, ki ga financirajo tobačne, naftne in farmacevtske multinacionalke (toliko o neodvisnosti in o tem, v katerem grmu tiči zajec), proučuje ekonomsko svobodo posameznika. “Ekonomska svoboda”, tako je zapisano na spletni strani Visio inštituta, “osvobaja posameznika od odvisnosti od drugih (tudi države) in mu omogoča sprejemanje ekonomskih, političnih in drugih odločitev. Daje mu dostojanstvo, saj mu omogoča uveljavljanje njegovih želja in potencialov ter mu na koncu dneva ne pobere zaslužka poštenega in trdega dela.”

Prosto po Prešernu, bi rekli na usodno vinski strani Alp, ekonomska svoboda omogoča posamezniku, da skrbi izključno za lastno rit. Ali drugače, močnejša kot je ekonomska moč države, bolj je omejena svoboda posameznika. Če vemo, da je vse skupaj zraslo na zelniku gospoda Miltona Friedmana, fanatičnega zagovornika prostega trga in vsega, kar sodi zraven, potem je tista o grmu in zajcu toliko bolj razumljiva. Z nehvaležnega 111. mesta in stran od Kitajske, Nigerije in Sierre Leone nas potegne zgolj in samo več privatizacije, manj regulacije, znižanje davkov najbogatejšim, manj sociale, vitka država, strukturne reforme in široka koalicija SMC in SDS. SSDMC - Stranka slovenskega demokratsko modernega centra. In če morda kaj ne bo jasno, lahko vedno pokličemo na pomoč DUTB - Družbo za ustvarjanje trajnega bogastva. Lastnega seveda. Kakor lahko razberem iz najnovejših medijskih poročil, so gospod Torbjörn & Co očitno že pred časom natančno proučili nasvete zelenega Kevina in našli pot do ekonomske svobode.

ROBERT TURK

---