Mi smo Fordovi, Alan je naš!

Napol sesuta cvetličarna, v njej obskurna druščina diletantskih tajnih agentov z avtoritativnim vodjo, ki velike skrivnosti rešuje na nadrealen način, obsojena na neuspeh, ki pa se zaradi neusahljivega vira iznajdljivosti nekako vedno izliže. Vam je znano? Če ste rojeni v Jugi, ste to skoraj zagotovo brali. In (vsaj del tega) tudi - živeli ...

Takšna je rdeča nit v Londonu živečega srbskega novinarja, kolumnista in strokovnjaka za marketing Lazarja Džamića, ki v knjigi Cvetličarna v Hiši cvetja iz leta 2012, v slovenskem prevodu nedavno izdani pri zavodu Maska, lucidno analizira, zakaj je bil italijanski strip Alan Ford tako izjemno popularen, pravzaprav kulten prav v nekdanji Jugoslaviji. Kakor bi bil ustvarjen za Jugo.

Scenarist Max Bunker (Luciano Secchi) in ilustrator Magnus (Roberto Raviola) sta skozi dogajanje v New Yorku v obdobju hladne vojne na prvi pogled kritizirala skorumpiran kapitalizem, a je ostra puščica njune satire pravzaprav streljala proti vsakršnemu skorumpiranemu političnemu sistemu, nekompetentni, avtoritarni, propagandistični oblasti. In to sta počela izjemno dobro. Prav zato je presenetljivo, da “skoraj nihče na svetu, z izjemo nekdanjih Jugoslovanov in nekaj malega Italijanov, ne pozna Alana Forda”.

Džamić poda namig, zakaj je tod tako pritegnil: “Avtorsko delo dveh italijanskih kreativcev, narejeno za tamkajšnje tržišče in utemeljeno v njunem zasebnem uziranju sveta, kakršen je tedaj bil, se je v neki deželi na goratem Balkanu transformiralo v kulturno dediščino zavoljo srečnega dejstva, da sta se v tej deželi nadrealnost in burkaštvo življenjskega vsakdana srečno zlepila s satiro kot prevladujočo subverzivno politično zvrstjo.”

Nadrealnost, burkaštvo, satira, torej. Vse značilnosti, ki sta jih Max Bunker in Magnus pobrala in reintepretirala iz commedie dell'arte all'improvviso (komedije veščine improvizacije): gola scena brez rekvizitov, precizno definirani liki (maske) s točno določenimi lastnostmi in predvsem improvizacija v nepredvidljivih situacijah, ki pa so vedno karikiran, a ostro kritičen odziv na trenutno družbeno realnost.

Vse značilnosti, torej, ki so v Jugi (in še dandanes na Balkanu) naravnost cvetele. Kaj drugega je, pravzaprav, bilo življenje v Jugi ali je še na Balkanu kot commedia dell'arte all'improvviso? Juga kot tista cvetličarna, štab znamenite skupine tajnih (anti)agentov, imenovane Grupa TNT, brez glamuroznih rekvizitov, kjer je preživetje malega človeka, ki živi v senci velikega vodje Številke Ena (ki vse v šahu drži s tisto svojo znamenito črno knjižico), odvisno zgolj od lastne iznajdljivosti in veščine improvizacije? Kjer v simbiozi sobivajo lastna nasprotja, kjer je na delu prej nezavedno kot razumsko, ki prekipeva od presenečenj, nepričakovanih obratov in humorja, ki je, skratka, tipični nadrealizem? “Balkan je ozemlje kvantne fizike: tu je dva in dva danes štiri, jutri sedem, pojutrišnjem pa šestinpetdeset in tri četrt. Naš naravni red ni ne kapitalizem ne socializem, marveč nadrealizem. Nadrealna burka, pa ne kot meglena umetniška oblika, marveč kot trda resničnost,” ugotavlja Džamić in nadgrajuje: “Ta vsakodnevna nadrealna in burkasta poetika našega običajnega življenja je eden od glavnih razlogov za tako enkraten uspeh Alana Forda pri nas. Alan Ford je po mentaliteti naš rojak.” In nadalje: “Socialno in kulturno smo predisponirani za to, da ljubimo reči, kakršna je Alan Ford - za nas Alan Ford ni le strip, temveč tudi dokumentarno poročilo.” Če bi se Max Bunker in Magnus trudila narediti “hit” za Jugo, ne bi mogla bolje zadeti ...

Juga je bila, podobno kot znamenita Grupa TNT, ena taka disfunkcionalna družina. In v teh rečeh podobna Italiji, kjer je strip nastal. “Tu imate vsemogočnega, zahtevnega, nikdar zadovoljnega patra familias (Številko Ena), ki si ne pomišlja po mili volji uporabiti palice (...), tu so številni nergaški sorodniki, ki trpijo od vseh mogočih bolezni in so že desetletja z eno nogo v grobu; potem so tu razni bratje, švercerji na drobno, lopovčiči, selivci, ali pa samo naši tekmeci pri že tako skromnih hišnih resursih; pa trapasti strici in ujci s svojimi komičnimi zgodbicami iz vojne in raznih drugih podvigov; nenazadnje pa še mi, dobri, naivni in izkoriščani kot Alan ...” In še: “Naravno stanje Grupe TNT je stanje permanentnega kaosa in razdraženosti, nobena reč ne funkcionira, vsak se mora pobrigati sam zase (...) Ob tem pa avtokratski in megalomanski vodja, Številka Ena, nenehno predstavlja kaos kot uspeh.”

Številka Ena kot Stari na eni strani, na drugi pa Bob Rock kot utelešenje proletariata na dnu lestvice, ki ga rešujejo le jalove sanjarije ... In vmes Debeli šef, nepoboljšljiv zabušant, kot “simbol vseh lenih funkcionarjev tega sveta,” pa hipohonder Jeremija, “mojster za vse” Grunf ... Nad vsemi pa Alan, edini pozitivni lik v pravem pomenu, lep, dobrega srca in nepopravljivo naiven. Zveni poznano? Disfunkcionalna družina, a “naša”, to smo poznali in z njo ali pa kljub njej (pre)živeli.

Džamićevih šest razlogov za popularnost Alana Forda

> ker je v 20. stoletje mojstrsko preobražena commedia dell'arte,

> ker je nadrealna burka, prevladujoča atmosfera AF, življenjski slog na Balkanu,

> ker je satirična kritika skorumpiranega, nekompetentnega režima. “Ko smo se smejali Debelemu šefu, komisarju Brocku ali svinjelikim mestnim očetom, smo se smejali vsem nekompetentnim šefom, policajem, politikom. Še sploh našim.”

> ker so nam bili protagonisti, člani Grupe TNT, podobni. “Niso vedeli, kaj počnejo, vendar so nekako izplavali. Da se srečno izvlečejo, nam je bilo v moralno oporo.”

> ker je bil prevod oziroma poustvaritev Nenada Brixyja v hrvaščino vrhunska. Kar je, posledično, povzročilo, da mnogi niso bili navdušeni nad slovensko različico, čeprav je Branko Gradišnik dobro opravil delo,

> zaradi izvrstne Magnusove ilustracije, ki je inovativno lovila ravnotežje med realizmom in karikaturo.

Kot pravi Džamić, ni bila Jugoslavija boljša od zahodnih demokracij, samo najbolj je spominjala na normalne razvite dežele. Resda je vladal mir, bila je socialna varnost, pa brezplačna stanovanja, krediti po smešnih obrestnih merah, dosmrtna služba, vendar ... “Problem je bil v tem, da ta socialni mir ni bil zaslužen, temveč zgolj izposojen (...) Ker smo bili ekonomsko nepismeni, nihče ni niti pomislil, da je celotna država ena sama velika gledališka kulisa.” A vendar smo čutili, da stvari niso, kot bi morale biti. “Farsa v bivši Jugi je izvirala ravno iz tega, ker smo se morali drug pred drugim delati, da je to, kar govorimo, res, čeprav smo dobro vedeli, da so reči drugačne,” poudari Džamić.

A smo preživeli, tudi zaradi grunfovske spodobnosti, ki jo je raja morala razviti - iznajdljivosti. “Ta iznajdljivost je najboljše in najslabše, kar se nam je kdaj zgodilo,” pravi Džamić. Najboljše, ker je vsak “mojster za vse” znal vsaj za silo narediti nekaj uporabnega in s tem nekako preživeti (še pomnite kupe razne šare in krame, ki se je nabirala ob hišah?), najslabše pa, ker smo se s tem zadovoljili. Preživeti nam je pomagal optimistični diletantizem, zastavi Džamić. Nekako tako, kot je to legendarni Dušan Kovačević orisal v kultnem Ko to tamo peva?

“V svoji najbolj neposredni identifikaciji z nami (in obratno) je Alan Ford v resnici zelo balkanska zgodba o tem, kako preživeti, o drobnih zadovoljstvih in uspehcih, ki pomagajo družbenim zgubam, da se obdržijo pri življenju. Čeprav tega nismo vedeli (nekako pa vendar čutili), nam je bil Alan Ford terapija, kajti člani Grupe TNT so bili - mi. Mi pa oni. Še bolj kot Titovi.”

MITJA MARUSSIG

---