Menedžment na plaži

Prejšnji teden sem se mudil v Trstu, natančneje v Grljanu (danes je znan tudi kot Grignano). Namen obiska je bil več kot prijeten in zanimiv in je odtehtal tudi dokaj neprijazno vreme. S kolegom, ki je svojčas delal v narodnem parku Port-Cros v Franciji, sva namreč ocenjevala stanje in upravljanje morskega zavarovanega območja Miramar.

Zavarovano območje Miramar je namreč uvrščeno na seznam sredozemsko pomembnih zavarovanih območij. Ta seznam, na katerem je danes 33 območij z različnih koncev Sredozemlja, je oblikovan v okviru Barcelonske konvencije oziroma njenega protokola o zavarovanih območjih in biotski raznovrstnosti, ki opredeljuje kriterije, na osnovi katerih se na seznam lahko uvrstijo zaradi takega ali drugačnega razloga v sredozemskem prostoru izjemna območja.

Miramar je kljub svoji majhnosti in vpetosti v izredno urbanizirano okolje - ali pa prav zaradi tega - izjemen tako z učinkovitim upravljanjem in neprestanimi aktivnostmi na področju trajnostne rabe virov, predvsem z izjemno intenzivnim delom na področju vzgoje in izobraževanja ter ozaveščanja javnosti o nujnosti ohranjanja morskega ekosistema. Uvrstitev na omenjeni seznam ne velja za vselej, saj vsakih šest let napoči čas za preverjanje, ali področje še izpolnjuje kriterije. Opravljeni pregled v Miramaru je nedvomno potrdil učinkovitost upravljanja zavarovanega območja in upravičenost vpisa slednjega med najpomembnejše v sredozemskem prostoru.

Sicer pa ni ta prijetni obisk Grljana vzrok tokratnega bučanja. Glede na to, da je miramarski park, v katerem je sedež zavarovanega območja, v poznih popoldanskih urah že zaprt, je prvi delovni sestanek potekal v prostorih Mednarodnega centra za teoretsko fiziko - ICTP. In ta je sprožil bučanje. Pa ne zato, ker je lani center praznoval petdesetletnico in niti zato ne, ker je Trst vsemu navkljub tudi malo naš. Bučanje je do neke mere sprožilo zavedanje, da lahko tako pomembna mednarodna institucija uspešno deluje tudi tu, na skrajnem severu Sredozemlja, v Grljanu pri Trstu, ki ni Princeton ali Harvard, ne Yale ali Columbia, pa niti Stanford ali MIT. In kljub temu se v centru zvrsti vsako leto približno šestdeset mednarodnih konferenc, delavnic, seminarjev in drugih dogodkov. Precej, glede na to, da ima leto le 56 tednov. Morda pa si strokovnjaki teoretske fizike čas organizirajo drugače, potegnejo teden ali dva iz kakšne druge dimenzije in ima zato leto več tednov. Kdo bi vedel.

Šalo na stran, prejšnji teden je prav tam predaval tudi Anže Slosar, mlajši list naše gore, ki trenutno dela na Brookhaven National Laboratory v New Yorku. Tisti genialni kozmolog, ki je meni nič tebi nič narisal zemljevid vesolja, kakršno naj bi bilo kmalu po nastanku, pred “zgolj” kakšnimi 10 do 12 milijardami let. In takih in podobnih listov drugih gora se v centru v Grljanu zvrsti vsako leto kar nekaj.

Tu pa nastopi še drugi del sprožilca tokratnega bučanja - Emuni. Najbrž marsikdo niti ne ve, kaj to je, medtem ko se tisti, ki vedo, najbrž sprašujejo, kaj ima Emuni z ICTP. Žal popolnoma ničesar. Pravzaprav sta jima skupni le mednarodnost in pa umeščenost v skrajni severni del Sredozemlja. In tu se vsaka podobnost med Emuni - Evro-mediteransko univerzo iz Portoroža - in Mednarodnim centrom za teoretsko fiziko iz Grljana začne in konča.

Peta obletnica te univerze, ki naj bi združevala sredozemska znanja in ne le to, je mimo, petdesete pa najbrž ne bo dočakala. Res je sicer, da je pravzaprav otrok krize, saj je bila rojena nesrečnega leta 2008, tistega leta, ko so se nezadržno zaprle pipice mleka in medu, ki sta se dotlej menda cedila od vsepovsod. A ni ključno pomanjkanje mleka in medu. Krivdo gre iskati, tako kot pri marsičem drugem na tej senčni strani Sredozemlja, nabiranju političnih točk, pomanjkanju vizije in strategije ter odsotnosti razmišljanja, ki bi seglo dlje od štiriletke. Kako drugače pojasniti dejstvo, da ne usmeriš vseh sil v projekt, ki bi ne le pomembno prispeval k ločevanju Slovenije od Slovaške, pač pa bi gotovo lahko pomembno utrdil položaj Slovenije v Sredozemlju. A tega ne narediš tako, da sedež univerze zagotoviš v četrtem ali ne vem katerem nadstropju dijaškega doma v Portorožu. Tudi ne tako, da v upravne odbore in znanstvene svete uvrstiš nepregledne množice profesorjev in univerz. Potrebni so programi, ki obravnavajo dejanske družbene probleme in potrebe sredozemskih obal. In resnično dvomim, da sta medkulturni menedžment in poslovno komuniciranje tisto, kar ta hip potrebuje Sredozemlje. Sicer se pa morda obrne na bolje. Prav danes namreč Emuni zaključuje letno konferenco, ki se je začela v sredo in je bila namenjena znanstveni diplomaciji in ponovnemu premisleku o sodelovanju med Evropo in Sredozemljem.

Kdove, kam bo peljal ta razmislek. Za začetek bodo avtobusi udeležence odpeljali na izlet v Benetke, na Bled in v Postojnsko jamo. In ne morda v Škocjanski zatok, Strunjan ali Sečoveljske soline. Do slednjih zaradi nevarnega mostu res ni moč po kopnem, bi se pa lahko zapeljali z ladjo in se poleg ostalega pohvalili tudi z učinkovitimi inšpekcijskimi službami in skrbjo za varnost ljudi in premoženja.

ROBERT TURK

---