Meja med nedoločnim in določnim pridevnikom

Meje med znanim in neznanim so zvečine do potankosti določene. Znanost, najubogljivejše orodje našega razuma, točno ve, do kod se je na eni strani že prebila od poznanega atoma proti skrajno majhnim nano delcem matere narave, materije, in do kod je na nasprotni strani prodrla pri raziskovanju skrivnega vesolja. V politiki so meje manj natančno dorečene in kratkotrajnejše, zato propadajo, se preselijo in spet propadejo.

Okoli Stalinovega samodržnega cesarstva je ob žičnati ograji tekla “njiva”, široka več kot štiri metre, brez kamenčka in grudice. Zdrobljeno puhlico so vsak dan rahljali, da se je poznala najmanjša sled človeka, ki bi mu uspelo priti prek neprebojne meje, tudi tačka zajčka, če bi zlezel skozi žično mrežo na sovjetsko stran. Pa je varna meja padla in se preselila na vzhod Ukrajine, kjer jo zdaj na novo rišejo vojaki s tanki in topovi. Nedavna varna meja med pogoltnimi kapitalisti in vernimi muslimani pa kot da je premaknjena bolj na zahod, na letališča, trge in druga zbirna mesta, kjer marsikdo trepeče pred napadi islamskih skrajnežev.

V jezikih so meje med znanim in neznanim bolj določene in trajne; trajnejše so le še tiste v glavah. V angleščini, francoščini, italijanščini, nemščini in španščini so postavljene celo med bolj znanimi in manj znanimi samostalniki. Tisti, ki so znani, imajo pred seboj določni člen: ang. the, fr. le, it. il in nem. der; ta člen pomeni isto kot naš narečni “ta” (ta lepo punco je izbral). Tisti, ki niso znani, imajo pred seboj nedoločni člen: ang. a, fr. in it. un, nem. ein; ta člen pomeni isto kot naš narečni “en” (en fant prihaja). Tak določni člen imajo tudi lastna imena časopisov: it. Il Piccolo in, fr. Le Monde, nem. Der Spiegel.

Naš knjižni jezik je pri samostalnikih ohranil tak nekdanji člen (kazalni zaimek “s, si, se” - ta, ta, to) le v okamninah, kot so: leto-s (to leto), dane-s (ta dan), si-noči (te noči), o-s-orej (ob tej uri). Pogovorna slovenščina, obarvana narečno, pa še danes uporablja določni in nedoločni člen (“ta” in “en”), toda le tedaj, ko je ob samostalniku še kak pridevnik. Na primer: ta priden (=knjižno pridni) vol je zmerom tepen; en lep dober dan.

Stara slovenščina je imela za oznako meje med znanim in neznanim pri pridevniku celo dve sklanjatvi, samostalniško (nedoločno) in pridevniško (določno). Primer za nedoločno: 1. skl. dober konj, 2. skl. dobra konja itd. Primer za določno: dobri konj, dobrega (nastalo iz dobra-jega) konja. Sodobna slovenščina je posplošila samo določno, pridevniško. Zato danes sklanjamo: dobrega konja, dobremu konju. Vendar je še zmerom ohranila obe obliki pri moških pridevnikih v edninskem prvem in četrtem sklonu (ta je pri stvareh enak prvemu): dober konj (nedoločna), dobri kruh (določna).

Spoštovane bralke in dragi bralci, prav v teh dveh sklonih se marsikdo zaustavi v dvomu, ali naj zapiše določni ali nedoločni pridevnik. Novinar, ki sam piše odličen publicistični jezik, nam je nanizal nekaj takih dvomov:

“Spoštovani profesor, iz šopka jezikovnih zagat, ki novinarje kar pogosto spravljajo v zadrego, morda najdlje štrli raba določne in nedoločne pridevniške oblike. Se je pevki na odru pridružil nenapovedan ali nenapovedani gost? Naj v članku navajamo star ali stari ljudski pregovor? Je pisatelj objavil nov ali novi roman? Večinoma nam je jasno, ali imamo opravka z vrstnim (motorni čoln) ali kakovostnim (moder čoln) pridevnikom, včasih pa drug drugega nemočno sprašujemo, ali naj pridevnik sklenemo na koncu z i-jem ali brez njega. Vse se še zaplete, če je pridevnikov več in se pred samostalnikom nakopičijo kakovostni in vrstni, morda še svojilni pridevniki. Ali naj v članku nastopa 'nov sporen okoljski poseg', 'nov sporni okoljski poseg' ali 'novi sporni okoljski poseg'? Nekateri novinarji ob takih primerih zamižijo, si pomrmravajo različne možnosti in tankočutno poslušajo, katera jim bo zazvenela najpravilneje. Kaj pa naj storimo, kadar odpove še jezikovni posluh in naokrog ni niti profesorja Hočevarja, da bi ga pocukali za rokav?”

Vsi našteti dvomi se dajo najhitreje in pravilno razrešiti z določitvijo meje med znanim in neznanim. Vse, kar je znano (npr. v članku že omenjeno), označimo s pridevnikom v določni obliki, vse neznano ali še neomenjeno pa s pridevnikom v nedoločni obliki. Pojdimo po vrsti:

> Nenapovedan ali nenapovedani gost - “nenapovedan” gost ni še znan (ker ni bil še omenjen); znan bi bil (že prej) napovedan(i) gost.

> Star ali stari ljudski pregovor - pri prvi omembi pregovora v članku zapišemo “star”, v nadaljnjih omembah pa “stari”.

> Nov ali novi roman - “nov” roman zapišemo takrat, ko ga omenimo prvič; ko ga omenimo ponovno, zapišemo “novi”. Toda “novi roman” je tudi zvrst francoskega romana; ta je zmerom “novi”.

> Podobno velja tudi za sporen poseg ali sporni poseg - sporen je, če o njem govorimo na splošno; sporni je takrat, ko npr. že zakon posege deli na sporne in nesporne.

> Če se pred samostalnikom nakopičijo kakovostni in vrstni, morda še svojilni pridevniki - v tem primeru so kakovostni v nedoločni obliki, vrstni pa v določni. Pridevnike za svojilnimi pridevniki s končnicami -ski, -ški, -ji, -ov, - ev, -in (kot tudi za svojilnimi in kazalnimi zaimki) pa postavljamo v določno obliko. Primer: sosedov hudi pes.

Da je razlikovanje nedoločne in določne oblike pridevnika tudi zapleteno, vidimo lahko pri spremembah, ki jih je pojem “materni jezik” doživel v zadnjih osemdesetih letih. Breznik-Ramovšev Slovenski pravopis iz leta 1935 zapisuje ta pojem kot “materin jezik” (torej z nedoločnim pridevnikom). Enako zapisuje “materin jezik” tudi Slovenski pravopis iz leta 1962. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991) in v Slovenskem pravopisu iz leta 2001 pa ob “materinem jeziku” najdemo nasvet, da je bolje reči “materni jezik” (torej z določnim pridevnikom). Toda na zadrego kaže to, da ne prvi ne drugi pridevnika “materni” ne navede samostojno in ga pomensko ne razloži.

Slovnica ima nanizanih še več tu neomenjenih pravil o rabi določne in nedoločne pridevniške oblike. Na primer: če se vprašamo “kateri”, je pridevnik ob samostalniku v določni obliki; če se vprašamo “kakšen”, je pridevnik v nedoločni obliki.

A pomagamo si lahko tudi z narečno-pogovornim jezikom, kjer uporabljamo “ta” za določno in “en” za nedoločno obliko pridevnika: “en pameten fant” še ni znan, “ta pametni fant” je pa znan.

JOŽE HOČEVAR

---