Med “narobe” in “prav” jezik nima trdne meje

Z mejo je bil skozi zgodovino in je še danes velik križ, ker ni naravnega merila zanjo, ampak jo določa človek sam po svojih željah in hotenjih. Veliki in bogati narodi po pohlepniških hotenjih, ki si jih dovolijo zaradi svoje premoči nad šibkimi; majhna in sirotna ljudstva redkokdaj po svojih skromnih željah, če veliki to dovolijo. Po željah in hotenjih! Samo tako in nič drugače, nas poučuje kruta zgodovina.

Če je hotel kdo po svoje, je zdivjala vojna - nekateri pravijo, da nujna: verska, križarska, svetovna, napadalna, samoobrambna, državljanska, ekonomska, maščevalna, povračilna, genocidna in še druge. Vsa mogoča lepa imena zanjo si je vsak izmislil, da bi lahko veljala za pravično. A pravične vojne ni - razen morebiti samoobrambne -, ker je vsaka meja le približna, relativna, kakor je človeštvu dopovedal matematik in fizik Albert Einstein. Če naj bo meja trdna, mora biti med ljudmi dogovorjena, to je dogóvorna, soglasna in izvojskovana izvojskovana.

Ne bojte se, spoštovane bralke in dragi bralci - ki ste hudi, ker se “Minuta” tako pozno vrača v 7. val -, ne bomo modrovali, kaj bi bilo brez mejá. To vprašanje prepustimo drugim, a bognasvaruj, ne politikom, ki vsakodnevno lažejo, pa so taki domišljavci, da verjamejo, da jim verjamemo. Ostanimo pri jeziku.

“Razlika med 'hoteti' in 'želeti, Jože”?

Tako je vprašal novinar Sašo Dravinec. Ta dva glagola sicer pomenita nekaj podobnega, vendar zelo različnega. To nam dokazujeta njuna prvotna pomena.

Želeti izvira iz indoevropskega korena *guel (ta zapis je približen), ki pomeni bolečino, želo, zbadanje. Ta pomen se razločno pokaže v nemškem glagolu (iz istega korena) quellen, mučiti; pa tudi v slovenskih besedah iz prevojne stopnje istega korena: žal, žalost, obžalovati, žaliti itd., ki vse kažejo na bolečino. Glagol želeti torej pomeni notranjo bolečino zato, ker nečesa nimamo in po tem nečem hrepenimo.

Glagol hoteti pa izhaja iz korena, ki je prvotno pomenil: prijeti, zgrabiti, narediti hiter gib. V njem ni skrita bolečina, ampak pohlep, kar se vidi tudi v slovenskih besedah iz istega korena: pohotnež, hotnica, zahtevati (nastalo iz zahotevati).

Glagol hoteti torej pomeni, da se hočemo nečesa odločno prilastiti; glagol želeti pa, da po nečem samo pohlevno hrepenimo. Za marsikatero našo vlado bi najbrž smeli reči, da je morda kdaj kaj želela, a storila tisto, kar je višja bruseljska oblast hotela.

Tudi jezik (ne le knjižni) je ujet med meje, in to kar dvojne: prve so njegove lastne, ki so vanj vgrajene in se po njih ravna od davnih dni do danes; druge so umetne, meje in pravila, ki mu jih za knjižni jezik predpisuje znanstvenik v slovnici in pravopisu. Te meje pa niso samovoljne, ampak so posnete po pravilih, ki živijo v jeziku in se z njim razvijajo, medtem ko se pravila v pravopisu in slovnici ne razvijajo sama od sebe, temveč jih moramo spreminjati mi sami in jih prilagajati zahtevam živega jezika.

Prav tu, pri tem prilagojevanju zadenemo na mejo, pri kateri ne vemo, ali jo lahko prestopimo ali je ne smemo. Knjižni jezik dvigne prst in reče: Ne! Živi jezik prikimava: Da! Kaj pomenita tu da in ne, lahko pojasnimo s primeri, ki nam jih je odbrala Marja Kolenc iz Solkana, lingvistka, ki je imela dvajset let svojo jezikovno šolo v Novi Gorici, zadnja leta pa je poučevala tujce v Sloveniji prek Delavske univerze Ajdovščina. Zato dobro pozna naš jezik. Takole piše:

“'Zdaj mi je pa film poču!' bi dejala, kot dovoljuje reči eden vodilnih slavistov na ljubljanski univerzi.

1. Trpim, ko vnukinje poslušam z njihovimi: 'ful, ups, itak' in tako naprej.

2. Drugo: napačna raba obrazila -te v drugi osebi množine pri glagolih: biti (v prihodnjiku) ter iti, jesti, vedeti in dati (v sedanjiku). Pri prvih štirih delajo napake zlasti Neprimorci in rečejo: bote, grete, jete in vete, ne pa boste, jeste in veste; pri zadnjem pa kar vsi po vrsti. Tako na Radiu Koper pogosto slišim: 'Ali lahko date radio majčken bolj po tiho!' Ljubljanski 'majčken' še prenesem, a se čudim, da lektor(ica) ne opazi te najpogostejše napake napovedovalcev: date namesto daste.

3. Pa amerikanizmi kot: 'Kaj dogaja?' Sprva sem mislila, da gre za šalo ali za reklamo, saj je tako pisalo na transparentu 'Kaj dogaja v Bovcu?'; potem pa sem to obliko srečala v prevodih filmov na Pop TV. Ta fraza se zdaj že splošno pojavlja vsepovsod.

4. In še eden od viškov: 'Sprehajati psa.' To je že skoraj v splošni rabi, saj le malokdo še 'gre na sprehod s psom'. In ko grem sama na sprehod - bolj zaradi psa kot zaradi sebe - , me pogosto vprašajo: 'Je fantek ali punčka?' 0 moj bog, od kdaj je pes otrok?

Spoštovani profesor, takih cvetk je seveda še veliko. Vaši odgovori so mi v izredno veselje. Predlagajte, da bi jih natisnili v knjigi.”

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze. hocevar@primorske. si

Pa sva pri mejah v knjižnem jeziku, ker na tega mislite, drugače ne bi “trpeli”, spoštovana gospa Marja Kolenc.

1. V vsakdanjem jeziku je zaradi opevane “demokracije” dovoljeno prav vse: uporabljati in ful in kul in uups, a če ne najdemo primernega izraza, tudi zavreščati in pokazati jezik ali iztegnjeni sredinec. V knjižnem jeziku pa ne. A tudi v njem se meja med “narobe” in “prav” ves čas premika. Preprostemu meščanu je dovoljeno izreči in zapisati ful in kul, a ne predsedniku države, ki ne more biti avša, ampak mora obvladovati knjižni jezik.

2. V drugi osebi množine pri glagolih: biti (v prihodnjiku) ter iti, jesti, vedeti in dati (v sedanjiku) pravopis dopušča pokrajinsko obliko date ob knjižni daste; pri drugih štirih takih dvojnic ne dovoli. Torej je prav, če zapišemo in rečemo samo: daste, boste, greste, jeste in veste, ne pa: date, bote, grete, jete in vete.

3. Pri glagolu “dogajati se” imate prav: ta glagol je stalno povratni in ga brez zaimka “se” ne moreno uporabljati. Vendar ga mestna govorica uporablja tudi brez “se”. Ko bo tako govorilo več kot pol prebivalcev in narečij Slovenije, bo najbrž tudi oblika brez “se” veljala za knjižno.

4. Tudi glagol “sprehajati se” je prvotno samo povratni, a živa govorica je domala že povsem uveljavila tudi njegovo obliko brez “se”; torej kot prehodni glagol, ki ima ob sebi predmet (psa). Zato Slovenski pravopis iz leta 2001 že dovoljuje tudi obliko: Sprehajati psa.

Kot vidimo, predrage bralke in spoštovani bralci, tudi v knjižnem jeziku med “narobe” in “prav” ni trdne trajne meje, ampak se ta (počasi) spreminja, da se lahko prilagaja hitremu napredku dandanašnjega sveta. O tem in še o drugem bomo govorili v “Minuti”, ki se je prav zato vrnila. Pošiljajte ji jezikovna vprašanja, da bo še naprej živahna in bogata. Lepo vas pozdravljam!

JOŽE HOČEVAR

---