Mali veliki Liechtenstein

Seveda, v šoli smo morali govoriti, da se je druga svetovna vojna končala 9. maja 1945, če smo hoteli dobiti dobro oceno. In enako bodo letos ponavljali mnogi, premnogi, tale pohabljeni podatek se bo kotrljal skozi slovesnosti, govore in članke, izrečene, zapisane in objavljene ob 70. obletnici “konca” druge svetovne vojne. In le malokdo bo pripomnil, da smemo in moremo govoriti samo o “uradnem koncu” vojne, nikakor ne zgolj o “koncu” - razlika je strašanska, pod eno samo besedico se skriva za brezkrajno in zelo krvavo morje pošastnih, grozljivih reči.

Jasno, takrat, v šolskih dneh, so bili veliki trije za nas, na mah očarane smrkavce, res veliki. Frajerski. Carski. Stalin, Churchill in Roosevelt so bili “good guys”, dobri fantje, ki so porazili mračne nacistične in fašistične sile, Evropo rešili vsega hudega in jo popeljali v vse dobro. Videli smo jih skoraj kakor stripovske junake Zvitorepca, Trdonjo in Lakotnika, Mustrovo složno trojico, ki s skupnimi močmi premaga vse namrgodene sovrage.

Da bi bili veliki trije lahko tudi brezsramni barantači s človeškimi življenji ali kar morilci? Kje pa!

Pa so bili! Na Jalti, na Krimu, na obali Črnega morja, prav tam, kjer so lani spet začeli pisati novo krvavo poglavje v zgodovini Evrope, si naši veliki trije junaki pred jubilejnimi sedemdesetimi leti niso samo razkosali “osvobojenega” sveta, marveč na veliki šahovnici igrali nevarno igro, v kateri so še kar umirali ljudje. Povečini so bili krivi samo tega, da so v vojni skušali rešiti lastno kožo, kakor lepo pokaže francoski dokumentarec Zadnje žrtve Jalte, ki ga je pred dnevi predvajala naša nacionalna televizija. Med filmom - ta se močno opira na knjigo angleškega zgodovinarja ruskega rodu Nikolaja Tolstoja - gledalca kljub vsemu, kar je že prebral, slišal, videl, večkrat obide slabost ob spoznanju, kako malo je za velike igralce svetovne politike - tako včerajšnje kakor današnje in bržkone tudi jutrišnje - vredno človeško življenje. Ali pa milijon življenj ...

Veliki trije so na veliko taktizirali in nazadnje sprejeli tudi sramotni dogovor o izmenjavi vojnih ujetnikov. Edinega, ki je ostal tajen!

Pa navidez sploh ni sporen: vi nam daste naše ljudi, ki ste jih vzeli Nemcem, mi vam damo vaše. Vse lepo in prav, dokler ne izvemo, da je sporazum “stričku Joeju”, kakor so Angleži in Američani hudomušno imenovali Josifa Stalina, izročil dva milijona nesrečnih Sovjetov, ki so iz tiranske in neskončno krute domovine prebegnili na zahod, se raje predali nič nežnejšim nacistom, kakor da bi še naprej trpeli doma. Preračunljiva Churchill in Roosevelt mogočnega partnerja nista hotela vznemirjati z dodatnim členom, v katerem bi zapisali, da se Sovjetom ni treba vrniti, če si tega ne želijo. Raje sta zamižala na eno oko - ali pa kar na obe - in dva milijona ljudi poslala v pekel. Večino so bodisi postrelili bodisi stlačili v sibirske gulage. Kdaj se je vojna končala zanje?

A taka usoda ni doletela čisto vseh! Kakor se v kultnem stripu mogočnemu rimskemu imperiju trdoživo upira majhna galska vasica, tako je tudi sovjetski Goljat naletel na žilavega Davida. Petsto lačnih, onemoglih, hudo zdelanih sovjetskih prebežnikov se je zateklo v zadnji varen kotiček - v Liechtenstein, drobno kneževino med Avstrijo in Švico. Četudi ob njihovem prihodu tam niso noreli od sreče, jim je liechtensteinski knez Franc Jožef II. dovolil ostati. Predsednik vlade je soglašal, podprlo ga je tudi ljudstvo. Zdelane prebežnike so domačini vzeli za kmečke delavce na svojih majhnih kmetijah, kjer so se kmalu spletla pristna prijateljstva. Pribežniki v očeh gostiteljev niso bili več številke, marveč posamezniki z obrazi in imeni. Nič več vojaki, marveč ljudje.

Sovjeti tega kajpada niso kar tako pogoltnili. Njihovi prvi delegaciji je mnoge prebežnike uspelo preslepiti, jih premamiti domov, kjer so takoj padli pod streli, pri naslednji pošiljki pa se je zataknilo. Plen je izvohal prevaro in se uprl z vsemi štirimi, liechtensteinska oblast pa je čedalje nesramnejši sovjetski delegaciji pokazala vrata, rekoč: zapustite ta prostor hitreje, kakor ste vstopili vanj!

In glej - velika sovjetska zver se je umaknila in se odrekla prgišču prebežnikov, še zadnjemu, ki ga je želela dobiti v svoje kremplje. Strašna stvar: mali Liechtenstein, državica brez vojske, se je uprl gromozanski Sovjetski zvezi, medtem ko se ji močni zahodni zavezniki z velikimi vojskami niso drznili zoperstaviti!

Nekdo se bo nekoč iz tega moral nečesa naučiti, ni hudič, pravi Nikolaj Tolstoj, zgodovinar, ki je pisal tudi o Sloveniji in njeni krvavi “povojni” zgodovini. Kdove, ali je opazil, da se naša deželica včasih obnaša povsem drugače kakor Liechtenstein ...

ANDRAŽ GOMBAČ

---