Maks Fabiani, zagrizen fašist?

Odmev Jožefa Švaglja na članek Petre Mezinec Je bil zagrizen fašist ali pa so ga v to vlogo potisnili? ob 150-letnici rojstva arhitekta Maksa Fabianija, ki je bil objavljen v Primorskih novicah v petek, 20. februarja.

Ferrarijev vrt v Štanjelu  Foto: Lea Kalc Furlanič
Ferrarijev vrt v Štanjelu  Foto: Lea Kalc Furlanič

V Primorskih novicah sem prebral članek o “zagrizenem” fašistu Maksu Fabianiju. Upokojeni pravnik, Jože Škerk iz Trnovce, našteva novinarki Petri Mezinec dokaze v tej smeri. Niti en “dokaz” ni spremenil mojega prepričanja, ki ga imam o arhitektu kot človeku. Jože Škerk zaključuje: “Mi moramo njegovo delo ocenjevati kot Slovenci in ne kot arhitekti.”

Ko sem prebral ta članek, sem postal žalosten. Spraševati sem se začel, čemu zlivati gnojnico na človeka, ki je v svojem življenju toliko dobrega in pravega naredil in na kraju umrl v revščini. Zakaj 150 let od njegovega rojstva izražati nacionalno in ideološko sovraštvo do njega, namesto se mu zahvaliti za vse, kar nam je zapustil?

Poizkušam zapisati, kako gledam na Maxa (Massima, Maksa) Fabianija kot človeka. Svoje gledanje sem si oblikoval predvsem na osnovi pričevanj svojih staršev in sovaščanov. Max, njegov brat Edmund in njihova družina so bili po svoji kulturi Avstrijci z zelo spoštljivim odnosom do drugih narodov, vključno do Slovencev. Materialni dokaz iz obdobja fašizma je trojezični nagrobnik mami Charloti na pokopališču pri sv. Gregoriju. Kaj in kako je Maks Fabiani filozofsko razmišljal, lahko preberemo v knjigi Akma, duša sveta, Ustanova Maks Fabiani, 1999.

Moj oče se je srečeval z arhitektom, ko je delal za njegovega nečaka, zdravnika Enrica Ferrarija, sina njegove sestre Tereze, ki so jo v Trstu označevali kot Sciava. Ko je prišel arhitekt Maks med delavce v Ferrarijev vrt in dajal delovodji ustna navodila, je bil zelo spoštljiv do vseh delavcev, a vedno se mu je mudilo, čakalo ga je že neko drugo opravilo. Bil je deloholik. In kako bi mogel delati, ustvarjati, če ne bi bil v stranki? Arhitekt in še bolj urbanist mora biti državotvoren, če hoče ustvarjati. Ne on ne investitor, zdravnik Ferrari, nista nikoli snubila delavcev, da bi se vpisali v fašistično stranko. Delo pri doktorju Ferrariju je bila edina redna služba v Štanjelu, z rednim tedenskim plačilom in socialnim zavarovanjem, ki so jo dobili taki fantje, kot je bil moj oče, ne da bi jim bilo treba biti v fašistični stranki. Kadar je bil kak fašistični praznik, niso prekinili z delom, le skrili so se zadaj v Gradišče, v gozdni del Ferrarijevega parka.

Pred nedavnim mi je vaščanka pripovedovala, da je njen oče prijateljeval z arhitektom Maksom. K njim je zahajal na “marendo”, ko je bil župan v štanjelskem gradu. Ko se je njen oče smrtno ponesrečil leta 1935, se je k Maksu zatekala kot k svojemu očetu. Ko je v šoli, ki je bila tam, kjer je danes Spacalova galerija nad restavracijo, doživela kako stisko, se je zatekla k županu Maksu, ki je imel urad v okroglem stolpu. Znal jo je potolažiti in pomirjena se je vrnila v šolo.

Zavzel se je za sokrajane

Najlepši spomini vaščanov na župana Maksa so iz dneva 15. februarja 1944. Tega dne so nemški vojaki vse prebivalce Štanjela nagnali na Plac, jih postrojili in tam so morali čakati celih osem ur v strahu in negotovosti. Podobno je bilo v Komnu in Rihemberku, le s to razliko, da so prebivalce od tam odpeljali v Nemčijo in vasi požgali. Čakajoči Štanjelci so videli župana Maksa, kako se je pregovarjal z vojaki, kaj pa, seveda niso slišali. Štanjelci so se tega dne, k sreči, smeli vrniti na domove. In tudi Štanjela niso požgali. Zaslugo za rešitev domačini pripisujejo ravno Maksu. O tem dogodku v Štanjelu nikjer nič ne piše.

Kako je potekalo medvojno rušenje Štanjela, vemo malo, ker se o tem ni pisalo. Januarja 1944 so nemški vojaki v Štanjelu ubili Ernesta in Andreja Grča in zažgali Ferrarijevo štalo, eno izmed stavb vile Ferrari, delo Maksa Fabianija, ker so pri Ernestu našli orožje, pri njegovem očetu Andreju pa skriti bunker. Naslednji mesec, 15. februarja 1944, Štanjela niso požgali in ljudi niso odpeljali v internacijo, kot sem že povedal. Maja so partizani v štanjelskem gradu priredili ples za mladino, po plesu pa grad zažgali. Takrat je bil tu navzoč tudi Anton Šibelja Stjenka iz Tomačevice. O njem sem slišal, da je bil grobega in ošabnega obnašanja. Septembra 1944 so se v Štanjelu dogajale Primorske Dražgoše, s to razliko, da je prebivalcem še uspelo zbežati. Komandant XXX. partizanske divizije, Branko Kodrič iz Malega Dola, je ukazal minerjem divizije pred umikom Kosovelove brigade iz Štanjela minirati pomembnejše stavbe v Štanjelu, večina Fabianijevo delo. O tem se sicer piše, a vedno znova zavajajoče, zavito v celofan, da je bil Štanjel porušen v bojih z Nemci.

Na obnovo čakata še Fabijanejeva čebelnjaka

Po drugi svetovni vojni, v času zavezniške okupacije, se je arhitekt Maks Fabiani trudil, da bi ljudje dobili plačano vojno odškodnino in da bi si obnovili svoje domove. Hranim njegov originalen načrt in popis škode za našo hišo. Njegov brat Edmund je hotel mojemu očetu podariti parcelo, ki smo jo imeli v najemu od njega, a oče darila ni hotel sprejeti, bilo ga je strah.

V Fabianijevem letu 2015 si želim, da bi mi uspelo pregovoriti občino Komen in Čebelarsko društvo Sežana, da bi skupaj obnovili dva Fabianijeva čebelnjaka, ki sta stala v Ferrarijevem parku v Štanjelu in se tako nekoliko oddolžiti svojemu nekdanjemu rojaku. Da je bil Maks Fabiani član fašistične stranke, ni sporno. Če bi ne bil, ne bi mogel ustvarjati, Štanjel ne bi postal Fabianijev kraj in ne bi nosil njegove neizbrisne identitete.

Da je bil fašist oziroma zagrizen fašist, pa je blatenje njegovega imena. Njemu ne more več škoditi, nas pa po nepotrebnem razdvaja.

JOŽEF ŠVAGELJ, Štanjel (mednaslovi so uredniški)


Najbolj brano