Knjižni jezik utesnjuje, a nas tudi povezuje

Pred dnevi me je neznanka ustavila pred trgovino in povedala, da me pozna, “ker berem vaše Minute v Primorskih novicah”. Vprašala je, kako da smo Slovenci taki samohodci, da nam ni enakih na tem svetu. Da smo obrnjeni vsaksebi, kakor radi rečemo v pogovornem jeziku. “Vsakdo gleda samo nase in živi sam zase!” je zavila dražestne oči in naročila, naj že vendarle napišem kaj o naši že pregovorni razdeljenosti domala v vsem, celo v sodbah o pomenu knjižnega jezika.

In sem začel razmišljati o veliki razcepljenosti našega jezika na narečja. Vzroke za to moramo najprej iskati v zemljepisnih danostih. Naša domovina je lepa tudi zato, ker je raznovrstna: ima ravnine in doline, nizke hribe in snežnike do neba, jezera, neštete reke in potoke, grape, zaraščene gozdove in puste goličave. Teh in takih raznovrstnosti ima od koprskega morja do Prekmurja in od Bele krajine do Drave na pretek. A vsa ta raznovrstnost nas v jeziku medsebojno oddaljuje in deli. Zato ima naš govorjeni jezik toliko narečij. Prek visokih hribov, vodnatih rek, komaj prehodnih gozdov namreč ni bilo lahkih povezav, prehodov in vsakodnevnih stikov med prebivalci, zato so se njihovi govori drug od drugega oddaljevali in razvijali vsak zase. Tako so se narečja vedno bolj razlikovala med seboj. Pa tudi ljudje so živeli bolj vsak zase.

A ne le zemljepisne danosti, tudi zgodovinska dejstva so izdatno pripomogla k oddaljevanju govorjenega jezika po pokrajinah. Naše ozemlje je bilo zmerom zanimivo za sosede. Zato so segali po njem. Razdelili so ga na pokrajine: Koroško, Kranjsko, Štajersko, Goriško itd. Meje med njimi niso bile tako prehodne kakor danes in so spet po svoje oddaljevale govorjeno besedo prebivalcev. Zato še danes govorimo o koroških, štajerskih, primorskih itd. narečjih. Pa tudi še zmerom se enačimo in včasih tudi zmerjamo z Gorenjci, Štajerci, Dolenjci, Rovtarji in Ribničani; za nameček pa še z bučmanskimi rovtarji in telebanastimi ribničani, ki domujejo povsod v Republiki Sloveniji, ne le v Ribnici in Rovtah, in besedujejo celo v parlamentu.

Ne samo zemljepisna razčlenjenost in Slovencem neprijazna zgodovinska dejstva, tudi verska razdeljenost našega ne prav velikega ozemlja je dodala viden delež k razcepljanju narečnih govorov. Pokojna profesorica slovenskega jezika na koprski gimnaziji Olga Bertok, doma z Žirovskega, mi je dejala, da se v Rovtah tudi v narečju zelo pozna nekdanja meja med oglejsko patriarhijo in salzburško nadškofijo, med katerima je meja vrsto let potekala prav tam (med Žirmi, ki so cerkveno spadale k Ogleju, in Škofjo Loko, ki je pripadala Salzburgu). Tudi protestantsko Prekmurje je bilo več stoletij ločeno od katoliške Slovenije, tako da so tamkajšnje narečje pisci Küzmič, Temlin in drugi povzdignili v prekmurski knjižni jezik, ki ga v tamkajšnji cerkvi uporabljajo še zdaj; v javnosti je bil veljaven vse do pisatelja Miška Kranjca, ki je prekmurščino prelil v knjižno slovenščino.

A najugodnejša je bila za slovenski jezik nekajdesetletna zmaga protestantske misli v 16. stoletju s Trubarjem na čelu. Protestanti so nam zapisali knjižni jezik, ki ga pišemo še danes; druži in povezuje nas trdneje kot vsaka vera, ideologija, svetovni nazor in celo država. Knjižni jezik nas sicer nekoliko utesnjuje, a nas obenem tudi povezuje. Zato ni nič izrednega, da se oglašate v njegovo obrambo tudi vi, dragi bralci in spoštovane bralke. Oglasili ste se mi, potem ko ste prebrali Minuto, v kateri bralec Ciril predlaga, naj posplošimo ljubljanščino kot knjižni jezik. Učitelj Darij Dujmovič iz Ankarana, dolgoletni ravnatelj Osnovne šole Janka Premrla Vojka v Kopru, je o tem zapisal:

“Predlogi Cirila iz Ljubljane so me pošteno razjezili. Sklicuje se na Ljubljano kot prestolnico, ki bi morala v jeziku imeti glavno besedo, drugi pa bi morali prevzeti ljubljanščino. Najbolj pa me je razjezil njegov predlog, naj ukinemo dvojino, to jezikovno posebnost, ki je menda nima v celoti ohranjene noben drug jezik. Kako bi bilo, če bi fant rekel svojemu dekletu: 'Pridi, ljubili se bomo.' Ali pa če reče: 'Pridi, ljubila se bova.'

Sicer pa ima Ciril iz Ljubljane veliko somišljenikov med novinarji na RTV Slovenija. Nekateri imajo res obupen jezik. Med drugim večkrat slišim napačne oblike: 's kje si doma', 'košarkaš zadane trojko', 'pred dvemi leti', 'ne rabiš pogledati', 'v parih primerih', 'vsi deležniki so prišli' itd.”

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske. si

Uredništvo 7. vala (7val@primorske. si)

Ljubljanski menih, oče Marko Pohlin je v svoji Kranjski gramatiki že leta 1768, to je pred dvema stoletjema in pol, predlagal, naj bi za knjižno slovenščino razglasili kar ljubljanščino oziroma “kranjščino”. Toda naš evropsko znani slovničar Jernej Kopitar ga je 40 let pozneje zavrnil in slovenski knjižni jezik v svoji slovnici naslonil na koroška, štajerska in kranjska, se pravi tudi na dolenjska in notranjska narečja. Na tej osnovi se je izoblikoval naš sedanji knjižni jezik, ki ga branimo kot najpomembnejšo svetinjo. Ljubljančanka primorskega porekla Magda Jovanović, profesorica francoskega in angleškega jezika, mi je zapisala:

“Spoštovani profesor, v prejšnji Minuti se je oglasil Ciril iz Ljubljane, ki pravi, da v Ljubljani vsi rečemo 'pred dvemi leti'. Naj ne govori v mojem imenu. V Ljubljani živim 35 let, najprej kot Primorka, zdaj uradno kot Ljubljančanka. Da je to naš običajen govor? Stavim, da bi velika večina to dilemo v vsakdanjem govoru obšla s frazo 'dve leti nazaj'.

Mogoče bo prevladala nova norma, da se ukineta dvojina pri sklanjatvi in srednji spol pri samostalnikih. Ampak jaz še vedno težko poslušam, da ima kdo (po ljubljansko) dva stanovanja, da kupuje 'mlek' in 'še en jajc'.

Nekatere lokalne posebnosti pa me še vedno zabavajo. V Ljubljani lahko koga boli 'ta lev ušes', medtem ko nas na Primorskem bolijo 'uha'. Zjutraj jaz vstanem, Štajerci pa rečejo, da 'so se vstali'. Zmeraj se vprašam, od kod jim ta 'se'. Štajerski 'sma šla' je tudi hecen. Da ne govorim o ljubljanski ženski dvojini: 'A greve?'

Čeprav že dolgo ni več novica, da spet pišete Minuto, moram povedati, da sem jo zelo pogrešala tisti čas, ko ni izhajala. Upam, da nas boste še dolgo razveseljevali s svojo Minuto. Lep pozdrav.”

Tako, prijateljice bralke in prijatelji bralci. Utemeljeno sem zapisal nekaj več besed o zgodovini našega jezika: ker če narod ne pozna in ne spoštuje svoje zgodovine ter se iz nje ne uči, se tudi sam prav hitro znajde na smetišču zgodovine.

---