“Ljudje smo zato, da pomagamo in lajšamo stisko”

Kaj bo danes za večerjo, je vodja novogoriške skupine v sprejemnem centru v Dobovi vprašal enega od članov skupine, novogoriškega gasilca. “Najbrž isto kot za kosilo,” je z nasmehom odgovoril mladenič. Za mizo pred rdečim šotorom primorski prostovoljci najdejo kozarček poguma in košček doma. Svoje ure na slovenski meji doživlja vsak drugače, vsi pa bi najbrž brez pomisleka podpisali izjavo svojega vodje: “V tej stvari ni nič lepega.” Dobova, Rigonce, Šentilj, Gornja Radgona, Središče ob Dravi, Brežice so kraji, kjer umirata naivnost in zaverovanost vase.

Milan Božič je prekaljen in izkušen pripadnik Civilne zaščite, torej organizacije, ki v Sloveniji priskoči na pomoč, ko je najbolj hudo. Videl je dva potresa v Bovcu, tragični zemeljski plaz v Logu pod Mangrtom, divjanje burje in katastrofalne poplave. Srečali smo ga na vhodu v namestitveni center ob železniški postaji Dobova, tik pred mrakom, ko so bili šotori že skoraj prazni. Prostovoljci, med njimi številni primorski fantje in dekleta, so čistili območje, zlagali odeje in polnili vreče za smeti. V zraku je bilo pričakovanje novega vlaka.

Moč lepe besede

Milan govori in razmišlja predvsem o ljudeh. O tistih, ki se premikajo skozi Slovenijo v iskanju boljšega življenja. Pa tudi o domačinih, ki pokažejo svoj radodarni obraz, ko slišijo dobro besedo. Ponudijo zemljišče za šotore, obljubijo kozarec domače modre frankinje, odprejo vrata svojih hiš, da se prostovoljci lahko umijejo in spočijejo.

In človeški obraz ima tudi novogoriška ekipa. Kot je za nenavadne razmere običajno, se zvečer, ko nad sprejemni center leže kratkotrajni mir, usedejo ob mizo in žalost dneva odplaknejo s humorjem in toplino. V šotoru so že pripravljene odeje in spalne vreče. Počivali bodo morda tri ali štiri ure, nato pa spet na delo, po navodilih brežiške civilne zaščite, ki usklajuje dejavnosti.

“V tej izmeni nas je bilo dvanajst, jutri pride druga skupina, jaz pa ostajam do sobote. V prejšnji skupini so bili tudi taborniki. Ne vemo, koga natančno pričakujemo, a osem do deset ljudi je najprimernejše število zaradi funkcionalnosti,” je Božič v sredo začel pogovor, ki ga je večkrat prekinilo zvonjenje prenosnega telefona. Njegovi prostovoljci se menjujejo, on pa v Dobovi ostaja do sobote zvečer.

Ko “soborcu” popolnoma zaupaš

“To, da postavimo svoj šotor, se je kot dober način izkazalo že v nekaterih prejšnjih podobnih situacijah, predvsem zato, ker nam pride prav prostor za počitek. Prostovoljci so tu 48 ur in se morajo tudi malo naspati,” razlaga Božič in pojasni, da komunikacija poteka dobro, delo pa je utečeno: “Na razpolago smo centru civilne zaščite Brežice. Ko pride izmena, se javimo, povemo število, oni nas zabeležijo in ko nas potrebujejo na tej ali drugi lokaciji, nas pokličejo.” Priznava, da ima delo v “domači”, povezani ekipi, pomembne prednosti: “Pogosto delamo skupaj in poznamo se po profilih, po sposobnostih. Ko nam kaj naročijo, vem, koga kam poslati in zakaj, ker mu popolnoma zaupam.”

Pripadniki civilne zaščite imajo veliko izkušenj z organizacijo in podporo, pa tudi z žalostjo in obupom. A to, kar doživljajo na slovenskih mejah, se v marsičem razlikuje od vsega, kar so videli doslej. Milan Božič je v svojem razmišljanju čustven, a tudi realističen: “Moje osebno mnenje je, da bi to moral videti vsak. Dogajanje je zelo žalostno in močna izkušnja ter preizkušnja za nas. Skoraj ne vem, kaj bi rekel. V tej stvari ni nič lepega. V tem, da vidiš bedo in trpljenje teh ljudi, ki so morali zapustiti svoje domače ognjišče in se podati v neznano.”

“Opravili smo, kot je treba”

Član ekipe, Smiljan, pošteno prizna, da je soočenje z drugačnimi navadami in drugačno kulturo lahko naporno, izkušnje pa različne: “Začetek je bil danes kar v redu, ljudje so bili solidni. Drugi del pa je bil bolj hud: ljudje so bili bolj utrujeni in tudi bolj agresivni. A naše delo smo opravili, kot je treba, in nobenih hudih incidentov ni bilo.” V civilni zaščiti je Smiljan že 30 let in v Dobovo je prišel, ker čuti, da je njegova dolžnost pomagati. “Ko jaz odslužim svoje, za mano pridejo drugi. Nekaj je treba narediti tudi za te ljudi.”

Dodaja; “To je veliko, da smo skupaj, tako je najlepše delati. Če prideš v neko novo skupino, je precej težje. Tu pa si pomagamo, si zaupamo in si povemo tudi kakšno 'neumno'.”

Za novogoriško gasilsko mizo je po napornem delovnem dnevu h kakšni “pametni” in kakšni “neumni” za nekaj minut sedla tudi raziskovalka migracij na Znanstveno raziskovalnem centru SAZU ter predavateljica na novogoriški univerzi Mirjam Milharčič Hladnik. V Dobovo je prišla kot prostovoljka humanitarne organizacije Adra s še enim kolegom, Juretom Gombačem, in skupino študentov, v kateri so mladi iz vseh koncev sveta. So del študijskega programa, v celoti posvečenega migracijam, pri katerih univerza v Novi Gorici sodeluje s še šestimi visokošolskimi ustanovami po svetu.

Če pretiravamo, kličemo hudiča

Konec dneva je bil idealen čas za razmislek o razmerah. Profesorica migracij, pa čeprav v kavbojkah in zaščitnem jopiču, pa idealen človek zanj. “Če iz neke situacije, v kateri bi moral pomagati ljudem, da pridejo čez tvoje ozemlje, narediš grožnjo javnemu zdravju, imetju nacionalni identiteti, suverenosti, skratka vsemu, z izjemo, morda, zračnega prostora, nastanejo absurdne posledice. Jasno je, da je treba razmere obvladovati. Tu morajo biti in vojaki in policisti, morajo imeti pištole, morajo imeti ščite za vsak slučaj, če pride do pretepa, do izgredov. Tukaj so vendarle vseh vrst ljudje, predvsem pa so v grozni situaciji in jaz jih ne bi idealizirala. Pretiravati pa pomeni prav, kot se reče, klicati hudiča. Ker s tem ustvarjaš še večjo napetost, še večjo grozo, tako pri njih kot pri domačem prebivalstvu, ki ga siliš v nenehno tesnobo in strah.”

Dobro bi bilo, razmišlja Milharčičeva, če bi nekoliko “zmanjšali ta ton. Tudi če ga ne moremo povsem opusti, tudi če moramo napihovati stvari, da bomo dobili pomoč EU. Naj bo manj tega tona strahu in več ponosa, da vse to obvladujemo. Da nam pravzaprav kar gre, da poskušamo, da se trudimo. To bo pomagalo.” Preden se je vrnila k svojim študentom zlagati na stotine volnenih odej, ki so ostale za skupino, ki je bila takrat že na poti na Šentilj, je dodala: “Vsak lažje dela, ko ga nekdo potreplja po ramenih. Pohvalimo ljudi, dajmo jim prostor, ki si ga zaslužijo. Ne podcenjujmo se in se ne pritožujmo.”

Na dopust na Šentilj

Včeraj, sredi trdne teme, ob treh zjutraj, je s primorske proti slovensko-avstrijski meji odpeljal kombi prostovoljcev koprske škofijske Karitas. “Odpravili so se zgodaj, da bi ujeli redni jutranji sestanek, ki je ob sedmi uri. Tam se predstavniki pristojnih služb dogovorijo o tem, kako bo teklo delo in kako si ga bodo razdelili. Naši prostovoljci so srečno prispeli in že pridno delajo. Ostali bodo do večera,” je povedala Jožica Ličen. “Dlje kot en dan je težko ostati. Nekatere gospe so tudi vzele dopust in to moramo spoštovati. Nova skupina odhaja prihodnji teden in prostovoljci so že prijavljeni,” je dodala Ličnova, ki ima za seboj leta in desetletja humanitarnega dela, tudi izkušnjo s pomočjo bosanskim beguncem v Sloveniji. Za svoje sodržavljane se ne boji, temveč je optimistična: “Stvari so se začele spreminjati, tudi ljudje počasi drugače razmišljajo. Ko bomo pogledali nazaj, bomo ponosni nase. V taki situaciji, ob tolikih ljudeh, ob bližajoči se zimi, opravljamo dobro delo in svet nam je že ter nam bo hvaležen. Ljudje delajo z najboljšo voljo in željo in na koncu bo to še eden od dogodkov, ki bodo povezali Slovence.”

Zakaj pa ne?

Marija Jereb s koprskega Rdečega križa je tik po vrnitvi iz Dobove predvsem pohvalila svoje kolegice in kolege. Srčne in predane ter visoko usposobljene ljudi iz ekip za prvo pomoč in iz prostovoljskih vrst. Ekipe prve pomoči, tudi primorske, se na terenu menjavajo po razporedu nacionalne organizacije. Ob njih pa na teren odhajajo prostovoljci. “Pomagati je temeljno načelo naše organizacije. In navsezadnje: ljudje smo zato, da pomagamo in lajšamo stisko,” razmišlja Jerebova ter na vprašanje, ali se bo še vrnila na teren, odgovarja: “Ja. Zakaj pa ne, vas vprašam.”

Na vprašanje, kdo so ljudje, ki razmišljajo v slogu “zakaj pa ne” in se odpravijo na pomoč beguncem, je težko odgovoriti. Med njimi so mladi in študenti, upokojenci, zaposleni, podjetniki, bolj ali manj izobraženi, člani humanitarnih organizacij, pa tudi ljudje, ki doživijo prvo izkušnjo prostovoljstva.

“Kljub temu, da marsikoga prevevajo najrazličnejši občutki ter sem prihajajo s svojimi željami in predstavami, mora biti red. In ta se počasi vzpostavlja. Ljudje, ki ne sledijo navodilom, temveč skušajo solirati, tu nimajo kaj iskati,” nam je povedala ena od prostovoljk v Dobovi. Del reda so tudi maska na obrazu in rokavice, ki marsikomu niso všeč, a se večina generalnemu navodilu podreja. Predvsem zaradi razumevanja nič kaj romantičnega, a pomembnega dejstva, da učinkovita pomoč ljudem v stiski zahteva predvsem jasne dogovore in dobro organizacijo.

Tudi za masko pa je lahko izraz človeški in prijazni pogled je ob organiziranosti in predanosti največja odlika humanitarnih prostovoljcev. Večinoma ga ne izgubijo niti po tem, ko so na nogah deset ali dvanajst ur, potem ko se dan in pol ne uspejo stuširati, potem ko gre mimo njihove mize 1500 ljudi in vsakemu stisnejo v roko steklenico vode, konzervo, kos kruha, jabolko in piškot. Potem ko pospravijo na stotine odej in napolnijo gore vrečk za smeti.

Prostovoljka se je v Dobovi, pred rdečim šotorom, ob skodelici kave, ki so jo gasilci iz Nove Gorice in Dornberka skuhali pred večerjo z dragocenim avtomatom, ki so ga prinesli od doma, spominjala: “Ko je na postajo prišel vlak, je izstopila družina z majhnim otrokom, ki je bil čisto zelen od slabosti. Mlada zdravnica je poklicala prevajalca in mu naročila: 'Prosite gospo, naj dovoli tehniku, da prime njenega otroka. On ga bo namreč držal tako, da ga bom lažje pregledala.' Ta izjemna profesionalnost, ta pozornost do matere in njenih čustev, ki je ohranila človečnost in dostojanstvo človeka v stiski, sta me globoko ganili. Te zdravnice ne bom pozabila.”

VESNA HUMAR

---