Ljubljanska kultura ne ustvarja, marveč le ohranja sama sebe

Ko sva se poslavljala, mi je v roke položil skoraj 900 strani debelo knjigo: Nova oikonomija odnosov: bližnjik in eksistencialni preobrat. Nič ne bi moglo bolje opisati desetletij dela in pesniškega ustvarjanja Aleksandra Peršolje kot pojasnilo o apokalipsi na zavihku knjige: “Apokalypsis pomeni odkrivanje, razodevanje in odstiranje; vpogled v stvar dobimo, šele ko se znebimo utvar; samo če res pogledamo čez in nas strah ne stre, se nam vest odpre in svet odstre.” Naj je delal kot organizator kulturnih dogodkov ali pisal pesmi, povsod je pogumno odstiral in odkrival. In temu sledi še naprej.

Aleksander Peršolja je navidez poln nasprotij. Kljub lahkotnosti in brezbrižnosti za to, kaj bo jutri, značilni za potomca briških kolonov, je v petih desetletjih aktivnega odraslega življenja naredil in ustvaril ogromno. Četudi je delo pretežno vezal na Sežano in Kras, se nikoli ni zapiral v ta prostor, temveč je vanj prinašal vse novosti iz velikega sveta, kraške ustvarjalce pa odnašal v svet, vse do Prage in Londona.

> V pokoj ste odšli kot programski vodja sežanskega Kosovelovega doma. Najbrž soglašate, da je ta ustanova za Sežano in Kras zelo pomembna.

“Pri nastajanju doma nisem sodeloval. To je bil politični projekt, glavni pobudnik je bil tedanji župan Boris Bernetič. Dom je pravzaprav neumnost. Tedaj so predvidevali, da se bo Sežana s prosto cono in ne vem še čim povečala na 30.000 ljudi, zato so naredili tak gromozanski dom. Kar je luštno, a za potrebe kraja takrat in danes preveč razkošno. Sežana tako velikega doma ne potrebuje. Bi ga pa potrebovali, če bi bili pametni. Ko sem delal tam, smo začeli odpirati nove možnosti s spogledovanjem v svet. Pripeljali smo veliko zvenečih glasbenih imen, dom smo odpirali z glasbo in z likovno umetnostjo. Z gledališčem to ni mogoče zaradi jezikovne pregrade. Zato smo zasnovali Globine, še prej Heksagonalo. Ki pa je takoj padla v vodo.”

> Prav takoj ne, spomnim se, da smo o tej mednarodni likovni pobudi precej pisali.

“No, ideja je zaživela, Dimitrij Rupel jo je takoj podprl in je šla naprej, toda ko smo naslednje leto prosili za denar, ga ni bilo več.”

> Denarja ali Rupla?

“Ne enega ne drugega. Zato sem iskal poti, nastala je delavnica Slovenija, odprta za umetnost, ki jo je zasnoval Klavdij Tutta, in kasneje domače Globine. Žal je imela Sežana nesrečo s takratnima županoma. Kot tudi kasneje Komen, z izjemo Slamiča, ki je razumel in se je z njim lepo delalo.”

> Je ostalim manjkala širina?

“Sploh je niso imeli. Kljub temu smo šli v svet. Tri, štiri leta sta bila naša stalnica Milan in avstrijski kulturni center na Dunaju, razstavljali smo na univerzi v Varšavi. Da ne govorim o Pragi, kjer smo pripravili hommage Kosovelu, izjemno učinkovit dogodek, h kateremu je pripomogel takratni veleposlanik Drago Mirošič. Prireditev je sovpadla s slovenskim literarnim dnevom na sejmu knjig v Pragi. Odprli smo jo na predvečer slovenskega dne, zbralo se je okrog 50 veleposlanikov in visokih čeških politikov. To je bil za moje pojme vrh dela Kosovelovega doma.”

> Prav velike podpore Sežane in Ljubljane pa kljub temu tedaj niste bili deležni.

“Ne, Sežane to ni ganilo in niti Slovenije ni. Dnevu slovenske knjige v Pragi je bilo namenjenih 16 milijonov tolarjev in zaprosil sem na ministrstvu za kulturo, če nam plačajo pot. Napotili so me na neki odbor, kjer pa so si denar že razdelili. Šli smo na svoje stroške, gostilno v Danah sem naprosil za kraško pogostitev. Kosovelov je dom zasenčil vseh 16 milijonov, ki jih je dala Slovenija za slovenski dan v Pragi.”

> Domala vso delovno dobo ste delali v kulturi, pred Kosovelovim domom v Zvezi kulturnih organizacij, še prej v goriškem gledališču; kulturi ste zapisali svoj prosti čas, dobro poznate tako profesionalno kot ljubiteljsko kulturo.

“Zanimivo, kaj vse se dogaja pri nas. Še pod bivšo Jugoslavijo smo imeli Zvezo kulturnih organizacij. Zdaj imamo Zvezo kulturnih društev in JSKD. Kot da bi nekdo od zunaj politično malo razdelil kulturo. A če vzamemo kulturo kot celoto, je Ljubljana pograbila vse. Čudne reči so se dogajale. V Kopru je bilo gledališče, še prej v Postojni, nato je prišlo v Novo Gorico. V Trstu so delali, kolikor so zmogli. A so skušali vse uničiti. Hvala bogu, da se je konec šestdesetih let našel Jože Babič in je postavil profesionalno goriško gledališče. Če njega ne bi bilo, goriškega gledališča ne bi bilo. To je še en Primorec, na katerega neupravičeno pozabljamo. Po drugi strani pozabljamo, da je veliko naših svetovno uveljavljenih glasbenikov in drugih umetnikov začelo na amaterski ravni. Recimo Carmina Slovenica, ki doživlja uspeh v New Yorku, pa s Kraljevo opero v Londonu ...”

> Je profesionalizem včasih tudi malce potuha za neustvarjalnost?

“Da, je potuha. Ogromno denarja gre za neke eksperimentalne stvari v Ljubljani, zgolj zato, da se preživljajo otroci pomembnih Ljubljančanov. Na drugi strani imamo ljubiteljske zbore tu na Krasu, ki so v zadnjem času tako dobri, da se jih res da poslušati. Pa pihalne godbe in še marsikaj.”

> Bili ste umetnik, kulturnik, pa ste nenehno iskali denar. Nekateri pravijo, da se kot umetniki ne smejo ukvarjati z denarjem, ker da to škoduje umetnosti.

“Vzemimo knjigo: potrudi se za knjigo, ne pa, da ti pade denar kar v naročje. Če je dobra, se bo prodala. A tudi knjige so mnogokrat dvomljive kakovosti.”

> Drago Jančar verjetno nima težav s prodajo svojih knjig.

“Prav všeč mi je, da je Jančar dobil nagrado v Franciji. Da Francozi pogruntajo, da je naredil nekaj dobrega. To je ogromno. Klobuk dol pred njim. Bo Ljubljana to sprejela? Ljubljana teh fičfiričev zagotovo ne. Ker umetno ohranjajo svojo pomembnost. Imamo lep primer z Aldom Žerjalom. Je čudovit pesnik, a so ga popolnoma odrinili, izbrisali. Ker je dober pesnik. A zanj zmanjka, ker je tam toliko fičfiričev in njihovih prijateljev, da zmanjka za ostale.”

> Tak odnos Ljubljane do periferije se vleče ves čas vašega dela. Pri Kosovelovem domu, pri organiziranju kulturnih dogodkov, Vilenici ... Zakaj se to dogaja? Ker se povprečneži bojijo konkurence boljših?

“Bodimo realni. Če vzamemo umetnostno literarno zgodovino, je v Slovenijo vse prihajalo z zahoda. Kdo je dal Trubarju azil? Kdo je začel s protireformacijo, ko je za sedemdeset let zamrla slovenska beseda? Z Ljubljano, s Kranjsko, si moramo naliti čistega vina tudi v današnjem času. Zagrabili so svojo možnost. Ampak možnost ohranjanja samega sebe, ne pa ustvarjanja. Žal je bil v Ljubljani samo en župan, Hribar, ki je razumel, kaj se dogaja. Niti Tavčar, kot sem bral, ni bil tako odprt kot Hribar. Da ne govorim o županih po vojni. V bistvu so umetno ustvarili mit Ljubljane. Primorska nikoli ni gravitirala k Ljubljani, temveč k Trstu. Včasih v šali predlagam avtonomno pokrajino Primorske.”

> Je sploh kaj upanja, da se bomo Slovenci spremenili, postali ustvarjalnejši?

“Pred nami je zelo dolga doba, ki pa je lahko tudi kratka. In sicer, če se bomo starši potrudili, da bomo otrokom in samemu sebi zabijali v glavo, da smo tu ljudje, ki hočemo nekaj ustvariti in da imamo nacionalni čut. Potem bomo preživeli. Zdaj je zadnji čas, da se glede tega zgane tudi šolstvo. A kot kaže, ne bo nič iz tega. Bil je celo predlog, da bi učenje tujega jezika uvedli v prvi razred osnovne šole. To so take neumnosti ... Zaradi potreb politikov smo skočili v jarem, ki ga sploh ne poznamo, nam je tuj in se mu prilagajamo. Zato zanikamo svojo nacionalnost in sebe. In s tem zanikamo človeka, ker se delamo tujce. To nas vodi v propad. Namesto da bi svetu pokazali, kaj smo ustvarili, mu poskušamo dokazati, da Slovenija obstaja samo zadnjih 20 let.”

> Vi ste svetu pokazali precej naših ustvarjalcev, med drugim ste pred sedmimi leti ponesli Kosovela v anglosaksonski svet.

“V Društvu slovenskih pisateljev smo izdali Kosovela v angleškem jeziku, ki je ostal v Sloveniji. Ko je nastal 'državni udar' na Vilenici, mi je Bert Pribac pokazal prevode, in ker sem imel stike z Iztokom Osojnikom in z avstralskim literatom Davidom Russlom, je nastala možnost, da izbor Kosovelovih pesmi predstavimo v svetu. Prevod je izdala založba v Cambridgeu. V Sloveniji imamo nekaj čudovitih literatov, ki bi jih še lahko predstavili: Murna, Ketteja, pa Udoviča, Vipotnika, Krakarja, Jarca in še koga. Zdaj se trudimo s prevodom Strniše v angleški jezik. Ne uradna Ljubljana, ampak mi, na obrobju, zasebno. V Ljubljani denar za te namene izgine nekam drugam, namesto 'drugega' pa prevladuje 'jaz'. Jaz, jaz, jaz. Saj to je pogoj ustvarjalnosti, a ta je še večja v dialogu. Marsikaj bi bilo drugače, če ne bi bilo toliko samo jaz, če ne bi pozabili na ljudi, ki so veliko naredili.”

> Mednarodna literarna nagrada Vilenica je ena vaših največjih zgodb, pa tudi bolečina. Predvsem zato, ker se je tudi Vilenica prav po ljubljansko zameglila. Kako točno je nastala?

“Vilenica je nastala tu, na Krasu. Leta 1980 sta Marjan Suša in Pavel Skrinjar organizirala večer poezije v Vilenici, kjer smo svoje pesmi brali Danilo Dolci, Ciril Zlobec, Marko Kravos in moja malenkost. Takrat so mi naložili, da ob sežanskem občinskem prazniku vsako leto pripravim večer slovenske poezije, ki pa se je že tretje leto razširil na večer poezije v več jezikih. Ker mi je bilo dolgčas postopati pred jamo Vilenico s tako majhnim številom organizatorjev, sem pisal tedanjemu predsedniku Društva slovenskih pisateljev Slovenije Tonetu Partljiču - bilo je leta 1985 -, da bi mu predstavil zamisel o nečem lepšem, večjem. Poslal je Vena Tauferja, peljal sem ga v Vilenico in mu predlagal pesniško srečanje Alpe-Jadran. Takrat je bilo to moderno. Veno pa je rekel: bolje bi bilo razširiti na Srednjo Evropo. Sem bil seveda za. In tako se je zgodilo.”

> A ni šlo tako zlahka, kot se zdaj sliši, ne v Ljubljani ne v Sežani. Sežanska občina ni vedno podpirala vaših zamisli.

“Občina Sežana je stala hudičevo ob strani. Nekaj tedanjih sežanskih kulturnikov je bilo zelo proti Vilenici. Najprej zato, ker so se bali, da bo zaradi nje zmanjkalo denarja zanje. Ko je sežanski odbor končno dal zeleno luč, pa je prišel še od 'prave' linije ukaz, katerih pet ljudi na Vilenici ne sme sodelovati. Celo to so si takrat privoščili.”

> Med njimi je bil tudi Taras Kermauner?

“Da, seveda tudi on. Že leto prej, 24. novembra 1984, smo pripravili v Komnu, v jedilnici Alukomna, razstavo slik Janka Kastelica. In da bi dali razstavi pečat, sem Tarasa prosil, da pogleda Kasteličeve slike in nekaj pove. Dan pred razstavo mi telefonirajo z občine, da Taras ne sme odpreti razstave. Najprej jih nisem vzel resno. Nato me kliče še policija, da moram odpovedati Tarasa. Bil sem v veliki dilemi, kaj narediti. Na koncu se je Taras sam odločil, da se umakne. Namesto njega sem povabil Antona Petjeta in delavci so ga prosili, naj jim bere še. Kljub temu sem bil naslednji dan klican na zagovor, kaj da sem napisal, da sem vznemiril delavce. In sem rekel: nič takega, bili so odlomki iz Cankarjeve Bele krizanteme. Taka je bila Sežana takrat. In še leta 1988, ko je bilo že vsem jasno, kam plovemo. Slovenski oktet je želel nastopiti v sežanski cerkvi, prosili so me, da kot ZKO prevzamem organizacijo, pa nisem, ker sem vedel, kakšen hudir bi bil. Izpeljal sem jo kot Aleksander Peršolja. Sem naredil prav, ker so takoj, ko so bili plakati zunaj, sklicali partijski sestanek, pred cerkev pa so poslali tri starejše fante, ki so opazovali, kdo je šel vanjo.”

> Toda po potem je Sežana Vilenico vendarle podprla.

“A bolj švoh. Do leta 2002 je dala za Vilenico le 150.000 tolarjev, s čimer smo morali plačati avtobuse in vse ostalo, razen prenočišč, ki jih je plačalo Društvo slovenskih pisateljev. Vse drugo smo morali poiskati s svojo iznajdljivostjo. In ni mi bilo prijetno, kajti povsod sem bil prosjak. Leta 2002 je župan Davorin Terčon vsoto povečal na 3,5 milijone tolarjev in sem sam razdelil to na dva milijona za veliko in milijon in pol za Mlado Vilenico, ki je takrat nastala. Moram pa pohvaliti jamarje, ki so bili vedno izjemni. In tedanjega dolinskega župana Edvina Švaba, ki je leta 1989 uredil, da so lahko šli vsi vilenaši čez mejo brez potnega lista. Celo dva iz Estonije.”

> Toda Sežana v zaprtosti in režimskosti ni bila izjema. Tudi v Ljubljani ni bilo tedaj in prej dosti bolje. To veste še iz svojih študentskih časov, ko ste imeli prve težave zaradi samostojnega mišljenja.

“Da, vedno so bili eni, ki so razmišljali neodvisno, in drugi, večina, ki se je uklanjala. Vzemimo leta 1970, 1974. V tistem času so zatrli Viktorja Blažiča, ki je umrl lani, nagajali so Jančarju (no, on je takrat naredil neumnost), da ne govorim o Marjanu Rožancu in Jožetu Pučniku. V istem času je v sovjetski poeziji vladal Jevtušenko. Preveč poznam te reči ... Recimo pri Vilenici. Žal mi je bilo, da Veno Taufer nikdar ni omenil Rožanca. Če bi Rožanca ne bilo, bi Vilenica ... Nikdar ni omenil pokojne Barbare Šubert, ki je bila duša Vilenice, a so jo na nekem sestanku novi upravitelji Vilenice grdili, ona pa je morala to celo zapisovati ... To so barbarizmi.”

> Zdaj Vilenica ni več mednarodna literarna nagrada, marveč festival. Kar vam niti malo ni všeč.

“Zdaj je Vilenica mednarodni literarni festival, kajti ta mladost, ki zdaj obvladuje Vilenico, ne čuti, da je bil tisti čas - od leta 1986 do 1995 - drugačen. Ta naš prostor je zahteval takratno Vilenico. Zdaj raje delajo drugače, 'festivalajo' po Sloveniji. In ničesar ne naredijo. Žal je prišlo do tega. In še celo do tega je hotelo priti, da bi Vilenica dobila domicil v Kopru. Hvalabogu sem to preprečil. Sicer bi se zgodilo isto, kot se je s festivalom Dnevi poezije in vina v Medani, ki so jih prenesli na Ptuj. To je literarno-gospodarski kriminal. Če vzamemo še 24 milijonov za Maribor, ko nič ni ostalo Mariboru, se je treba vprašati, kdo vodi slovensko kulturo. In če se to počenja v kulturi, kjer bi moral biti glas jasnosti in poštenja še posebej izrazit, potem ... Sram me je, da se ne moremo temu upreti. Ker je naša lakota večja od razuma.”

> Kam bo zaplula Vilenica?

“Ne vem. Če bi bili pametni, bi jo finančno ovrednotili kot nagrado. Ker mi tisti, ki potujejo po svetu, pravijo, da se čedalje manj sliši o Vilenici. Nagrada 50.000 evrov bi se mirne duše lahko podelila, ker je bila Vilenica ustanovljena kot mednarodna literarna nagrada. Vse druge odvečne reči pa bi morali opustiti. In predstaviti raje kakšno slovensko knjigo v tujem jeziku. S temi literarnimi večeri pa … Poezija v tem trenutku ne pomeni prav veliko. Veliko pomeni le misel.”

> Predvsem misel je srž vaše poezije, ki ste jo uspeli, ne malo, napisati ob mnogoterem organizacijskem delu. Meni se zdi malce mrakobna, trpka. Je to zato, ker ste s pozornim opazovanjem videli toliko trpkih reči, ali zato, ker je razkrivanje gnilobe nujno, če želimo, da se stvari izčistijo?

“Resnica je hudičevo trpka. Če gledamo trenutne lahkotne komedije ali stan up uprizoritve, verjetno večinoma gledamo laži. Če gremo gledat Cankarja, Pohujšanje ali Hlapce, in se zavedamo, kaj sporočajo, vidimo resnico in lahko naredimo kaj dobrega. A smo postali taki, da se nočemo zazreti vase in česa narediti sami. Zahtevamo, da naredi za nas država, nekdo drugi. Pa ne bo. Ne more. Saj itak je ta krog zmeraj enak, v katerem koli času. A ni treba, da si vklenjen v tem krogu, lahko potuješ po robu.”

Aleksander Peršolja se je rodil pred 70 leti v Neblem v Goriških Brdih. Kot učitelj je dve leti poučeval slovenščino v Dornberku in Dutovljah, po vojaščini je bil tajnik Primorskega dramskega gledališča Nova Gorica, nato dolgo organizator kulture na Krasu in umetniški vodja Kosovelovega doma v Sežani, med drugim pobudnik Srečanj malih odrov, likovnih akcij Heksagonale in Globine, sopobudnik Štrekljeve nagrade in mednarodne literarne nagrade Vilenica. Napisal je pesniški list Kirka z grafikami Klavdija Tutte (2004), z Alešem Bergerjem dramo Štiri zgodbe za eno življenje (2004). Izdal je devet samostojnih pesniških zbirk: Čez noč (1971), Nad poljem je mrak (1974), Koraki (1977), Sanjsko mesto (1988), Bacchus v grmovju (1994), Ob robu svetlobe (2002), Potovanje sonca (2007), Proti robu (2011) in Bilke v krogu (2014). Od leta 1968 je poročen z učiteljico in zbirateljico ljudskih zgodb Jasno Majdo Peršolja, imata sina Tomaža.

> Kaj vam omili to trpkost?

“Vesel sem, ko vidim, da gre kdo v pravo smer. To so lepe reči. Kot dogajanje z Apokalipso, ki je izdala zbornik prispevkov z mednarodnega filozofskega simpozija, ki je bil junija 2013 v Škocjanu in je bil posvečen dvestoti obletnici rojstva Sørena Kierkegaarda. To je zelo zanimiv projekt, ki je prav za današnji čas. Prepričan sem, da bo Primož Repar izpeljal še marsikaj, če bomo na našem koncu kaj pomagali. Lani je bil gost simpozija Abrahim Khan, eden največjih filozofov. Letos bo spet prišel na Kras in moramo biti pripravljeni na to. Ko je revija izšla v angleškem in slovenskem jeziku, je bilo to skoraj neverjetno. Človek naj zmaguje. Ta filozofija je zelo enostavna. To je pot, ki nas bo popeljala. Politika nas ne bo.”

MARICA URŠIČ ZUPAN

---