Listje je moralo odpasti kar petkrat!

Preden listje odpade, bomo doma, je publicist in novinar Miro Simčič naslovil svojo že šesto knjigo o prvi svetovni vojni in o Slovencih v njej. Po njegovih odmevnih delih o soški fronti je tokrat pred bralci nekoliko drugačno zgodovinsko delo, ki, kot je zapisal recenzent dr. Jože Pirjevec, posveča pozornost malemu človeku in njegovemu osebnemu doživljanju velike tragedije.

Zajetno delo Mira Simčiča na skoraj 400 straneh daje časovni prerez dogajanja štiriletne morije v Evropi, ki se je začela 28. julija 1914, ko je Avstro-Ogrska napovedala vojno Kraljevini Srbiji. Kronološki prikaz dogodkov s Simčičevimi pogledi na vojna in zakulisna dogajanja pa spremljajo zanimivi opisi vsakdanjega življenja, ki temeljijo na znanih in manj znanih virih in spominskih zapisih. “Sredi velikega mozaika političnega in vojnega dogajanja, o katerem nam poroča avtor, se zasvetijo drobci pristnih življenjskih izkušenj in spoznaj,” je v uvodu v knjigo zapisal Pirjevec.

> To je vaša že šesta knjiga s tematiko prve svetovne vojne. Verjetno je v njej zbranega tudi nekaj minulega dela in vaših raziskav. Samo po sebi se zastavlja vprašanje, od kod takšna afiniteta do krvavih dogodkov, ki so se začeli natanko pred sto leti?

“Ta knjiga je posvečena 97. slovenskemu polku iz Trsta, v katerem je služboval tudi moj nono Jože Pirjevec iz Dan pri Sežani. Ta polk v katerem so bili povečini Slovenci s Primorskega in iz Istre, je že v prvih dveh mesecih vojne izgubil na bojiščih v Galiciji polovico moštva. Moj nono je doživel in na srečo preživel to kalvarijo. Kot njegov najstarejši vnuk sem ga poslušal, in moram reči, da je bil obseden s to vojno in ga je spremljala do smrti. Bil je kmet, a načitan človek, ki je znal pripovedovati zelo slikovito, tako se mi po njegovem pripovedovanju še danes občasno pojavljajo vojni prizori, kot bi jih doživljal sam. Lahko bi rekel, da me je s svojo pripovedjo zastrupil.”

> Kaj pa drugače? Ste v šolskih letih izvedeli kaj več o prvi svetovni vojni?

“Potem ko sem vpijal njegove pripovedi, sem v osnovni in tudi v srednji šoli doživel šok, saj o prvi svetovni vojni nismo zvedeli nič. To dogajanje je bilo povsem prezrto, medtem ko je bila druga vojna povzdigovana do nebes. Ko sem bil v šoli rezervnih oficirjev JLA v Novem Sadu, sem v knjižnici našel precej srbske literature o prvi vojni, predvsem strokovne o vojaških akcijah.”

> Kaj pa v Sloveniji, izven šolskih programov?

“V Sloveniji razen Gradnikovega Krvavega Posočja ni bilo kaj veliko napisanega. Pri nas so razne ideološke komisije leta in leta držale v bunkerjih spominske knjige, ki so jih napisali udeleženci vojne. Ko sem pred 20 leti prvič objavil skromno brošuro o Slovencih v prvi svetovni vojni, je knjiga v trenutku pošla. Tudi moja naslednja dela s to tematiko so kljub skromni grafični podobi naletela na veliko zanimanje med bralci. Uvidel sem, da je tržišče lačno, in sem se lotil monografije o bojih na Soči.”

> Potem ste začeli izdajati obsežnejša dela o soški fronti.

“V Sloveniji nisem mogel najti založnika, ker se je tistim, ki sem jim ponudil gradivo, zdelo tvegano, češ da ta tematika ni zanimiva. In ko sem poslal svoje besedilo založniku v Gradec, je zahteval, da mu dostavim prevedeno eno poglavje, in kmalu sem dobil osnutek pogodbe. Tako je najprej v nemščini izšla moja obsežna knjiga 888 dni na Soči. Delo je letos doživelo tretji nemški ponatis v visoki nakladi. Knjiga je pozneje izšla v slovenskem prevodu.”

> Vrniva se k vašemu zadnjemu delu. Dr. Jože Pirjevec v uvodu dvomi, da so tudi Slovenci odhajali v boj z navdušenjem, čeprav je res, da so pojoč stopali na vlake, ki so jih peljali v klavnico. V knjigi navajate, da so kranjski Janezi pohlevno odšli v boj. Kako so torej naši predniki leta 1914 sprejeli vojno?

“Pri raziskovalnem delu sem prišel do nikoli objavljenega tipkopisa postojnskega duhovnika, kateheta na meščanski šoli, Andreja Ažmana, ki je opisal dogodke 28. junija zjutraj, ko je bila objavljena mobilizacija. Kurirji so šli od vasi do vasi in pripenjali na debla dreves ukaz, da se mora vsak vojaški obveznik, star od 20 do 40 let, javiti v svojem polku v roku 24 ur. Torej ni bilo časa, da bi se pripravili, in so šli na zbirno mesto. Niso dezertirali ali se umaknili. Naložili so jih na vlak, jih odpeljal do določene vojašnice, kjer so se preoblekli, jim dali vojaško opremo in puško. V manj kot enem dnevu so že odšli proti Srbiji ali proti vzhodu, v Galicijo in Bukovino. Na bojišče je dnevno odpeljalo 7000 vagonov.”

> Kakšni so bili odmevi v tedanjih časopisih? Je javnost izvedela, kaj se dogaja na frontah?

“Oktobra 1914 je bil v tržaškem dnevniku Edinost objavljen seznam izgub, mrtvih in ranjenih, že omenjenega 97. slovenskega polka iz Trsta. Na tem seznamu iz bojev v Galiciji je bilo 700 imen. Med njimi je 80 odstotkov slovenskih priimkov, nekaj pa je tudi hrvaških. Zanimivo je, da je bilo italijanskih imen na seznamu izredno malo. Že tedaj so govorili o krvavih mesecih v Galiciji, kjer je bilo veliko tudi slovenskih žrtev.”

> V knjigi ste o teh krvavih mesecih v Galiciji navedli tudi nekaj spominskih pričevanj naših ljudi, ki so doživeli kalvarijo.

“Avtor ene od takih spominskih knjig,Spomini iz Sibirije, je bil Aleksander Ličan iz Ilirske Bistrice, zajet v Galiciji, v mestu Przemysl. Pomembna so tudi spominska pričevanjaLeopolda Vadnjala iz Borovnice, ki je bil tudi zajet v Galiciji. Oba sta preživela in potem napisala spomine. Ta spominska in druga podobna dela naših ljudi dokazujejo, da je prva vojna strahotno zaznamovala slovenski narod. Nič manj kot druga. Po moji oceni je padlo med 30 in 35 tisoč slovenskih vojakov, in najmanj toliko jih je bilo telesno in duševno pohabljenih.”

> Koliko naših rojakov je bilo mobiliziranih v avstro-ogrsko armado?

“Ocenjujem, da jih je bilo več kot 100.000, morebiti celo 130.000. Ker vemo, da je bilo tedaj Slovencev 1,3 milijona, je ta odstotek zelo velik, posebej če upoštevamo dejstvo, da so bili vojaki zgolj moški. Iz popisov prebivalstva med letoma 1910 in 1920 lahko ugotovimo, da se je število prebivalcev zmanjšalo za 22.000 ljudi.”

> Če se vrneva na začetek vojnih dogodkov, na čas od sarajevskega atentata 28. junija pa do vojne napovedi Srbiji 28. julija 1914, bi bilo zanimivo vedeti, kakšne so bile reakcije med ljudmi po atentatu. Po balkanskih vojnah 1912/1913 je Srbija med ljudmi pridobila na ugledu. Vemo, da sta bila uradna državna politika in časopisje protisrbsko usmerjena, kar se je najbolj kazalo v paroli “Srbe na vrbe”.

“V vseh pokrajinah cesarstva so bile organizirane velike protisrbske demonstracije pod zloglasno parolo: Serben muss sterben - Srbi morajo umreti. Zanimivo pa je, da v slovenskih deželah teh demonstracij ni bilo. Dnevnik Edinost je celo opozarjal, da pomenijo demonstracije proti Srbom dejansko gonjo proti vsem Slovanom in da ni dokazano, da bi uradna Srbija stala za atentatom na prestolonaslednika Ferdinanda. Po mnenju časopisa je poulična drhal izkoristila atentat na prestolonaslednika za aktiviranje prikritega sovraštva proti vsem južnim Slovanom.”

> So avstro-ogrske vojaške oblasti po napovedi vojne Srbiji upoštevale to slovansko razpoloženje med Slovenci in jih niso pošiljale na balkansko bojišče?

“Tu ni bilo nobenih izjem. Slovenske vojake so enakovredno pošiljali v Srbijo in Galicijo. Temu se ni dalo izogniti, saj je bila mobilizacija vseh do 42. leta starosti zelo hitra. Slovenski vojaki so predstavljali v avstro-ogrski armadi dva odstotka celotnega moštva. Edino v topništvu jih je bilo šest odstotkov. Predvsem zato, ker so bili Slovenci najbolj pismen narod, in ravno topništvo zahteva znanje. Za primerjavo naj navedem italijanske vojake, med katerimi je bilo tri četrtine nepismenih.”

> Omenjate kritične zapise Edinosti, obenem pa v knjigi navajate, da so bile vse javne, predvsem časopisne informacije pod strogo cenzuro. Časopisi da so izhajali z zamudo ravno zaradi strogih cenzorskih škarij. Kako je bilo torej z obveščanjem javnosti o vojnih dogodkih?

“Avstro-Ogrska se je tako rekoč čez noč znašla v povsem drugačnih notranjepolitičnih razmerah. Takoj je bila uvedena notranja cenzura, vojni absolutizem, in si bil lahko za malenkostne stvari obtožen veleizdaje. Kazen za veleizdajo je bilo vojaško sodišče in posledično ustrelitev. Takih primerov je bilo kar nekaj tudi na Slovenskem. Na današnjem športnem strelišču ob Dolenjski cesti v Ljubljani so streljali na smrt obsojene. Zvečer so te ujeli, naslednji dan v dveh urah obsodili, in ko si pojedel zadnje kosilo, so te ustrelili.”

> Bi navedli kakšen značilen primer veleizdaje ali “veleizdaje”?

“Takšna je zgodba o ljubljanskem trgovcu Petriču, ki je v Tivoliju gledal prevoz vojaške opreme in orožja po železniški progi. Patrulja ga je zajela, in naslednje dopoldne je bil ustreljen, ker so ga obtožili vohunstva. Na tak način so oblasti ustrahovale ljudi.”

> Na jutrišnji datum, 26. julija 1914, je prispel na Dunaj odgovor srbske vlade, a ga je dunajski dvor zavrnil. To je bilo očitno znamenje, da vojna bo. Kakšne so bile reakcije med ljudmi, saj je v zraku že močno dišalo po vojni?

“Že omenjeni postojnski katehet Ažman v svojih zapisih lepo in zelo nazorno opisuje tedanje vzdušje med ljudmi: eni so začeli klet, drugi so tekli domov k ženam, večina pa jih je odšla v gostilne, in zaslišala se je harmonika. V prvih dneh vojne so začeli Slovenci množično dvigovati prihranke z bank. Grozil je finančni zlom. Takoj je prišlo do drastičnih podražitev. V Ljubljani ni bilo zaradi podražitev večjih izpadov, na Dunaju pa so se Dunajčanke steple z branjevkami. Pele so železne uteži, več je bilo ranjenih. Podražitve so bolj kot kmete prizadele meščane. Kmet je namreč za enega na črno prodanega bika iztržil kar 500 učiteljskih plač. Učitelj pa je moral ob koncu vojne dati za kilogram slanine plačo in pol. Zanimiva je primerjava z letom 1980 - ko je umiral Tito, so se dogajale podobne stvari.”

> Prepričanje, skorajda parola, da bodo vojaki do božiča doma, je hitro splahnelo. Poročila o krvavih jesenskih mesecih 1914 v Galiciji so verjetno naredila svoje. Kako je vse to odmevalo v javnosti?

“Prepričanje med mobiliziranimi vojaki, da bodo doma, preden listje odpade, se je zavleklo tako dolgo, da je moralo listje do novembra 1918 petič odpasti, preden je bilo vojne konec. To pa so doživeli le tisti, ki so imeli srečo, da so preživeli. Na začetku je prevladovalo prepričanje, da bo vojna kratka. Edinost denimo piše, da vojna ne bo mogla biti dolga, če ne zaradi drugega, pa zaradi velikih mest, ki jih je treba prehraniti. Vsi so bili prepričani, da bodo vojni spopadi potekali na isti način kot v času vojn od Napoleona do konca 19. stoletja. Vojaške vrhove je prevevala taktika in strategija iz časa Napoleona, armada pa je bila opremljena s tehniko in tehnologijo iz 20. stoletja. Naj za primer omenim samo hitrostrelne topove, ki so streljali desetkrat hitreje v primerjavi s topovi iz časov Napoleona. Nove strojnice in puške so pomenile veliko ognjeno moč.”

> Kot primer takšnega nelogičnega poveljevanja navajate načelnika cesarskega generalštaba Conrada von Hoezendorfa.

“Von Hoezendorf je poveljeval 55. tržaški brigadi, v katero sta spadala tudi 87. polk iz Pulja in že omenjeni 97. polk iz Trsta. Bil je glavni vojni teoretik cesarske armade. On je prepovedal vkopavanje vojakov na fronti, češ da to negativno vpliva na bojno moralo. Zahteval je samo juriš, juriš. O tem nam pričajo fotografije, ko madžarski huzarji s sabljami jurišajo na ruske strojnice in hitrostrelne topove. Rezultat takšnega napada je bil seveda porazen.”

> Ko so avstro-ogrski vojaki, med njimi tudi Slovenci, krvaveli v Galiciji in na Balkanu, je Italija razglasila nevtralnost. Je morebiti viselo v zraku pričakovanje, da se bo prej ali slej odločila in vstopila v vojno?

“Conrad von Hoezendorf je ves čas zahteval preventivno vojno proti Italiji, ker je bil prepričan, da se Italijani ne bodo držali zavezniške pogodbe. Istega mnenja je bil tudi prestolonaslednik Franc Ferdinand, ki je bil izrazit italofob. Že razglasitev italijanske nevtralnosti je pomenila porušenje razmerja sil. Kot je znano, so se Italijani pogajali z obema stranema, antanta pa jim je ponudila več, saj ni šlo za njeno ozemlje. Iz tedanjega slovenskega časopisja, zlasti iz Edinosti, je videti strah pred močno iredento, pred tako imenovanimi regnicoli, prišleki iz Kraljevine Italije. Te močne nacionalistične skupine so bile prepričane, da bo Italija zmagala in zasedla donavski prostor, v katerem bo imel Trst še naprej poglavitno vlogo.”

> Zaustaviva se kratko še pri Postojni, ki je po odprtju soškega bojišča postala pravo vojaško mesto, kot ste zapisali v knjigi.

“Najprej je bilo predvideno, da se bo general Svetozar Borojević, poveljnik avstro-ogrskih sil na soški fronti, le za krajši čas zadržal v Postojni in se potem s svojim štabom premaknil bližje bojišču. Dejansko pa je ostal v Postojni do oktobra 1917, do poraza Italijanov na Soči. V Postojni so tedaj zgradili štiri pekarne, ki so dnevno pošiljale kruh na fronto. Železniška postaja je postala vojaško središče. Tu je bil urejen tudi sprejemni center za vojake, ki so ga vodile postojnske učiteljice kot prostovoljke. Tudi okoliške vasi so morale sprejemati vojake s fronte. Na primer Stara vas pri Postojni, ki je štela 30 hiš, je morala sprejeti tisoče vojakov z njihovo živino. Prišlo je do epidemije kolere. V Postojni je delovala vojaška bolnišnica.”

> Z Borojevićem je posredno povezana tudi Sežana, mar ne?

“Sežana je bila izredno pomembno zaledno mesto. V stavbi današnjega sodišča je bila bolnišnica z izjemno sodobno opremljeno operacijsko dvorano. V stavbi nekdanjega hotela Triglav je imel Borojević rezervni štab. Zelo me veseli, da bodo sežanski veterani in borci na stavbo nekdanjega hotela Triglav, s tedanjim imenom Drei Krone, vzidali spominsko ploščo. To bo prva spominska plošča Borojeviću v Sloveniji.”

> Novembra 1918 je bilo vojne konec. Domov so se vrnili preživeli, pa tudi, kot ste dejali, telesno in duševno pohabljeni vojaki. Je kdo poskrbel zanje?

“Zanje ni skrbel nihče. Avstro-ogrska vojska je bila poražena in je ni bilo več. Nastala je populacijska luknja, v kateri so se še najbolje znašle ženske, predvsem starejše, ki so omožile mlade fante. Pohabljeni vojaki so bili prepuščeni sami sebi po načelu, kar se ti je zgodilo, se ti je pač zgodilo. To je bila še ena tragedija te krvave vojne, ki je zahtevala na milijone življenj.”

TOMO ŠAJN

---