Le redki živijo samo od glasbe

Od upada prodaje cedejev se je služenje vsakdanjega kruha za glasbenike preselilo na druga področja. Tudi pri nas. Večina slovenskih godcev sicer bolj ali manj životari: glasbeni umetnik je tako spet odvisen od povpraševanja na trgu in večini osrednji zaslužek predstavlja nastopanje v živo. A klubov, lokalov oziroma koncertnih prizorišč ni veliko in ta niso vedno in za vsakogar polna.

Posneti album je danes luksuz, vloga glasbenih založb se je bistveno zmanjšala, tako da nekateri, predvsem tisti, ki jih največ predvajajo, najbolj računajo na tako imenovane tantieme oziroma plačila kolektivnih organizacij, kot sta Sazas, ki skrbi za avtorje, in IPF, ki skrbi za izvajalce.

Številke so skrivnost. Tudi glasbeniki o njih neradi javno govorijo, saj bi tako morda razkrili, da kje nastopajo za manj, ali kje za več. In zaradi majhnosti trga se tovrstne stvari hitro razvedo. Govori pa se marsikaj. Neuradno. Off the record. In pa tudi off off the record, kar pomeni, da je slišano zgolj za ušesa tistega, ki to sliši in ni namenjeno niti neuradnemu, necitiranemu zapisu. Še najbolj iskreni bodo tisti, ki za svoje nastope dobijo po nekaj sto evrov, torej za potne stroške, pijačo in še nekaj žepnine. Teh je največ in ti so v nenehni bitki tako z neplačniki, kot s tem, da morajo svoje početje pravzaprav označevati kot “hobi”, saj to ni njihov glavni vir zaslužka.

Poklic glasbenika je lahko zelo širok

Ja, večina glasbenikov v Sloveniji ima tudi stalno službo, ki v veliki večini primerov ni povezano z glasbo, redko tudi z umetnostjo. Povprečen slovenski glasbenik je čez dan odvetnik, zdravnik, natakar in tudi novinar.

S tem nima težav denimo Raay, ki je pred kratkim zastopal Slovenijo na Evroviziji z duom Maraaya, saj velja tudi za spretnega poslovneža. Pojasnjuje, da sta z Marjetko aktivna na več koncih, predvsem pa se nikoli ne zanašata na eno samo stvar, četudi je v tistem trenutku najbolj donosna. V preteklih letih sta denimo več ustvarjala kot nastopala: “Za naju je največji kos kruha od Sazasa, od IPF-a niti slučajno ne bi preživela. Sazas še vedno največ naredi za glasbenike in tudi finančno omogoča avtorju največ prihodkov. Pokliv glasbenika pa je lahko zelo široko. Z Marjetko nisva bila v zadnjih letih osredotočena na nastopanje, pač pa je bilo poleg ustvarjanja ključno prenašanje znanja na nove in mlade generacije. Prodaja cedejev je seveda nična. Kar se avtorstva tiče, veliko časa vlagava v tujino, ne zgolj s projektom Maraaya, pač pa sva že slaba tri leta fokusirana na eno od največjih svetovnih tržišč - Japonsko, kjer se vrata počasi, a na široko odpirajo, če si vztrajen, priden in seveda z veliko izkušnjami in znanja.”

Pri nas je popularno zastonjkarstvo

Drugačno zgodbo ima starejši maček na glasbeni sceni Zoran Predin, katerega glavni prihodek so koncerti; z njimi preživlja sebe in družino. “Z denarjem od avtorskih pravic plačujem snemanja svojih novih avdio in videoposnetkov, s katerimi se poskušam obdržati na sceni. Občasno mi pri kakšnem projektu s simboličnimi vsotami pomagajo razumevajoči sponzorji. Ne prejemam nobenih državnih subvencij, ki mi jih tako radi očitajo. Načrtujem najmanj tri leta vnaprej in približno tretjino zamišljenega tudi izpeljem. Aktivno izvajam svoje štiri različne koncertne programe v več jezikih, da nikogar, ki me pokliče, ne zavrnem. Tako lahko nastopam povsod, za sedečo in stoječo publiko,” pojasnjuje Predin.

Raper Trkaj dodaja, da se denar pri nas služi tudi v sodelovanju pri kampanjah in ustvarjanju za podjetja ter ustvarjanju glasbe za druge izvajalce (pri slednjem se plačilo nato zopet povrne prek kolektivnih organizacij oziroma tantiem). “Moja izkušnja je, da koncertni organizatorji težko preživijo, ko seštejejo vse stroške, ki nastanejo pri organizaciji koncerta. Poleg tega je pri nas zelo popularno zastonjkarstvo. Za karto bi plačali redki, sploh če poznajo kitaristovega bratranca, ki jim lahko uredi vpis na guest listo. Če pa denar ne kroži, se ne more od nikoder vlagati v znanje in opremo, ljudi in čas, ki ga vložimo v glasbo in vizualno delo, ki iz njega izhaja. Glasbeno sceno pri nas poganjata entuziazem in ljubiteljstvo, vendar pa začneta pešati, ko moraš delati dodatno službo, da lahko preživiš,” odgovarja Trkaj.

Na podeželju povprašujejo po narodno-zabavni glasbi

Seveda med posamezniki, kot tudi med zvrstmi, obstajajo razlike. So glasbeniki, ki koncertirajo mnogo več, kot denimo rockerji Siddharta, Big Foot Mama ali Dan D. Takšen fenomen so Modrijani, ki so zabukirani mnogo vnaprej in jih je težko najeti za določen termin v bližnji prihodnosti. Temu primerna je tudi cena, ki gre v tisoče evrov. Povpraševanje po tovrstni glasbi, ki je bolj narodno-zabavne narave, je pri nas, predvsem na podeželju, velika. Podeželja pa ima Slovenija ogromno. Tomislav Jovanović - Tokac, frontman skupine Dan D, pravi, da so njihovi zaslužki v primerjavi s skupino, kot so Modrijani, skromnejši, ker koncerti njemu osebno ne predstavljajo glavnine zaslužka.

Za razliko od drugih članov njegovega benda. Tokac namreč veliko bolje živi od svojega avtorskega dela, kot dandejevci od svojega koncertiranja, čeprav gre za skupino, ki velja za eno od uspešnejših pri nas. “Je pa res, da se občasno zgodijo, če rečemo temu tako, poslovne priložnosti, ki jih izkoristiš ali ne. Na primer naše sodelovanje s Simobilom, za katerega smo ustvarili pesem Pozitivne misli in za to dobili plačilo. Tega načeloma ne počnem, saj mi kot ustvarjalcu ne sme biti cilj plačilo, če želim ustvarjati svobodno in neobremenjeno. To je moja filozofija, moje plačilo je pač odvisno od tega, ali bo moja stvaritev všeč ljudem,” je prepričan Tokac.

Če si pri koritu ...

Ste že slišali za trio Prismojeni profesorji bluesa? Če še niste, pa še boste. Gre namreč za energično blues-rock zasedbo, ki veliko koncertira po celotni Sloveniji. Zdi se, da ne zavrnejo nobene priložnosti. Člani skupine so mnenja, da največji kos pogače dobijo glasbeniki pri koritih, ki več časa posvečajo iskanju lukenj v zakonu kot pa ustvarjanju kakovostne glasbe, ki bi mlajšim glasbenikom v Sloveniji nudila vsaj referenco, če že ne vzornikov: “Ostali glasbeniki, ki pobirajo drobtinice in živijo kot glasbeniki, predani svoji umetnosti, pa najverjetneje največ financ pridobijo s koncerti. Saj je to najlažji način, da dobiš iskren povratni občutek o svojem delu. Mi večinoma igramo v živo, nimamo plošče in burimo duhove v sencah estrade. Največja ovira za naše ustvarjanje za plačilo je to, da mnogokrat ljudje ne cenijo glasbe tako globoko, kot jo cenimo sami.”

Da so koncerti za tovrstne glasbenike edini vir zaslužka, se strinja tudi Marko Slokar iz izkušenih Requiem. Slokar poudarja, da se od tantiem, ki so po njegovem rezervirane za zgolj peščico glasbenikov, nikakor ne da preživeti.

“Danes je vsa glasba zastonj”

Njegova glasbena kolegica Melanija Fabčič - Melee (Werefox) na drugo mesto postavlja prodajo cedejev na koncertih (ne v trgovinah) in drugega mercha, kot so denimo majice z logotipom benda: “Tantieme od Sazasa nam ne bi pokrile niti treh mesecev najemnine za prostor za vaje.” Da so se razmere v zadnjih 15 letih pri nas tako drastično spremenile, je med drugim krivo tudi to, da globalna glasbena industrija zaradi visokih finančnih vložkov v svoje izdelke ponuja neprimerno višjo kakovost glasbenih produktov kot slovenska, opozarja Omar Naber. In to za isto ceno, torej zastonj, še dodaja: “Danes je vsa glasba zastonj. Slovenski glasbeniki v svoje izdelke zaradi majhnosti trga in s tem omejenega trženja ne moremo vložiti tolikšnih denarcev kot mednarodni izvajalci in avtorji. Mednarodno uspešni glasbeniki imajo zaradi možnosti trženja svoje glasbene produkcije in vsega, kar spada zraven, neprimerno večje zneske. Nas pa ni žal niti dva milijona. To bi morale razumeti tudi slovenske radijske postaje. Druga ovira je seveda internet, kjer je vse, kar je bilo kdajkoli izdano, na razpolago brezplačno. Glasba je postala samoumevna, glasbeniki malih narodov pa podcenjeni, omalovaževani in nespoštovani.”

Duo Silence pa se, denimo, preživlja s pisanjem gledališke in filmske glasbe, z naročili drugih izvajalcev in nenazadnje tudi s koncerti. Član zasedbe Boris Benko odgovarja, da je po Sazasovih tantiemah sodeč njuno ukvarjanje z glasbo strogo rekreativne narave: “Ne spomnim se, kdaj sva zadnjič prejela tantieme od IPF-a. Od prodaje albumov se da nekaj zaslužiti, vsaj po najinih izkušnjah. Samozaložbam in trgovcem - zlasti uspešnim - pa se je priporočljivo izogibati.”

Komercialni glasbeniki služijo zlasti z nastopi

Zgodba se malo drugače odvija tudi na Primorskem, kjer večinski avtor in frontman skupine Eskobars Jure Lesar pravi, da največ denarja prejme od Sazas. Od koncertov, ki jih je bilo kar nekaj, in albumov, pa ga skoraj sploh ni več. Dolgoletni producent in avtor Dejan Radičevič, ki med drugim sodeluje z Neisho, pojasnjuje, da komercialni glasbeniki vsekakor prvenstveno v večini služijo najprej z nastopi, potem pa tudi s honorarji od Sazasa in IPF-a. “Pri tem pa je potrebno razlikovati med tistimi, ki so avtorji glasbe, ki jo izvajajo (ti so tudi prejemniki Sazasovih honorarjev), in pa tistimi, ki izvajajo glasbo, ki so jo napisali drugi. Jaz se poleg glasbene produkcije udejanjam tudi kot avtor glasbe, kar pomeni, da je zame prihodek s strani Sazasa izjemno pomemben - rekel bi, da je življenjskega pomena,” dodaja Radičevič.

Časi velikih zaslužkov, ko je bila Slovenija še del več kot 20-milijonskega jugoslovanskega trga, so minili. Glasbeni posel je dodobra prizadel tudi internet, ki je večinski krivec za upad prodaje fizičnih albumov - cedejev, kaset in vinilnih plošč. Na svoj račun so tako spet prišli koncertni glasbeniki, ki znajo nastopati v živo, a pri nastopanju se pojavijo spet druge težave, ki niso značilne zgolj za umetniško ustvarjanje. Neplačniki so povsod. Majhnost trga in pomanjkanje koncertnih prizorišč pa večini profesionalnim glasbenikom pri nas ne zagotavlja rednega kruha. Tisti, ki prejemajo velike vsote s strani kolektivnih organizacij (tantieme), so v manjšini, kot tudi tisti, ki lahko pod odre privabijo množico ljudi v tisočih in razprodajo koncertna prizorišča, kot so Hala Tivoli, Stožice, Križanke in portoroški Avditorij.

Zaključimo lahko z verzom slovenskega pesnika Franceta Prešerna, ki je očitno večno aktualen: “Slep je, kdor se s petjam ukvarja, Kranjec moj mu osle kaže; pevcu vedno sreča laže, on živi, umrjè brez dnarja.”

IZAK KOŠIR

---