Kriteriji, tako, čez palec

Ali je kaj trden ta vaš most, smo vprašali pred mnogimi leti. Odgovor se je glasil: “Trden kot kamen kost!” Zatem smo nadaljevali: “Ali gre lahko naša vojska skoz?” In odgovor: “Prvega spustimo, zadnjega ulovimo!”

A to je bilo včasih. Takrat ni bilo tablic, pač pa smo imeli table. Običajno v šoli in v kakšnem pionirskem domu. Drugače kakor tablica je bila tabla zelo občutljiva na kredo. Z njo si na tablo pisal in risal, brisal in spet pisal in risal. Za razliko od tablice, s katero se običajno igra vsak sam ali pa si jo morda delita dva, si je tablo delil ves razred. V času tabel so bile televizije še redke, predvsem pa velike, težke, z majhnim zaslonom in črno-bele. Niti plejstejšna nismo imeli. Smo pa imeli dvorišča, na katerih smo brez skrbi lahko igrali med dvema ognjema, pandolo in nogomet. Včasih je šlo kakšno steklo na bližnjem oknu, a takrat smo imeli steklarje. Te imamo pravzaprav še danes, vendar so intervencije redkokdaj potrebne. Na dvoriščih in sploh vsepovsod so danes avtomobili in ni prostora ne za med dvema ognjema, ne za pandolo in ne za nogomet.

Še sreča, da imamo tablice, plejstejšne in barvne televizorje z velikimi zasloni, ki so tako lahke, da jih obesimo kar na zid. Tudi če ta ni betonski, tudi če ni trden “kot kamen kost”. Pač pa je bil svoje dni, v času tabel in krede, zagotovo zelo trden tudi trenutni zvezdnik med mostovi, most čez kanal Sv. Jerneja. Tisti most, preko katerega so desetletja solinarji hodili v soline, preko katerega so iz leta v leto tovorili sol in preko katerega so v zadnjih letih Sečoveljske soline vpijale na tisoče navdušenih obiskovalcev. Decembra lani je prišla na obisk tudi gradbena inšpektorica, in to zaradi mostu. In vse kaže, da nad mostom ni bila navdušena. Nad solinami najbrž niti, saj domnevam, da si čez most ni upala. Ocenila je namreč, da je most nevarna gradnja. To pomeni, da z nevarnostjo porušitve ogroža premoženje, zdravje in življenje ljudi, promet, sosednje objekte oziroma kar celotno okolico. Najbrž bi ob porušitvi za seboj v globine Jernejevega kanala potegnil pol Seče, pa še vratarnico in parkirišče ob vhodu v soline. Da se to ne bi zgodilo, je v zgolj dobrem mesecu dni izdala odločbo, s katero je nepreklicno zaprla most za ves promet.

Kakor lahko razberemo iz medijev, ga ni zaprla le za težke tovornjake, polne soli, kar bi zdrav razum tudi prenesel, pač pa ga je zaprla tudi za pešce in kolesarje. Za tiste, ki bi radi šli v soline in tudi za tiste, ki bi se radi zapeljali po Parenzani. Da ne bo pomote: če je most nevarna gradnja, je seveda treba ukrepati. Vprašanje je le, na osnovi kakšnih kriterijev je bil spoznan za gradnjo, ki je tako nevarna, da ogroža uporabnike in celo okolico mostu. Branje odločbe inšpektorice nas namreč napelje na misel, da je bil uporabljeni kriterij preprosto palec. Saj veste, tako, čez palec se vidi, da je most dotrajan. Težava je v tem, da je bilo njegovo dotrajanost, odpadanje betona, razgaljenost armature in drugo tako, čez palec, videti že pred leti. In vendar so vsa naslednja leta pokazala, da most očitno še ni bil nevarna gradnja, enajsttonski tovornjak pa je pravkar potrdil, da to še vedno ni. Kakorkoli. A palčni kriterij pri vsej zadevi ni edino presenečenje. Preseneča tudi hitrost postopka in izdaje odločbe. Tega res nismo bili vajeni, in če bo od danes naprej to način dela okoljske in prostorske inšpekcije, potem se lahko začnejo tresti hlače marsikomu. Kanal Sv. Jerneja, ki je trenutno najbolj poznan po nesrečnem mostu, je namreč že desetletja znan po tem, da je na njegovem desnem bregu na črno privezanih - če uporabim palčni kriterij - tam nekje med dvesto in tristo plovil. Kar nekaj je potopljenih, z vsemi akumulatorji, rezervoarji goriva in kaj vem še s čim vred. Tako, čez palec bi rekel, da so gotovo nevarna za okolico. Do večine tistih, ki še plavajo na vodi, vodijo na črno postavljeni leseni mostički. Tudi za slednje bi na osnovi palčnega kriterija lahko mirno ugotovili, da so nevarni za življenje in zdravje ljudi. Pa so še kar tam in očitno še bodo. Brez odločb. Morda zato, ker po teh in teh kriterijih to niso gradnje.

Sicer pa Jernejev kanal ni edini primer, kjer imamo težave. Podjetja bomo privatizirali na osnovi dveh kriterijev - dobičkonosnosti in verodostojnosti. Izbira gre tako - bolj ko je podjetje dobičkonosno, več verodostojnosti si bomo pridobili z njegovo privatizacijo. Za to gre na primer pri Telekomu, pravi predsednik vlade, in za to je najbrž šlo pri Jožetu Pučniku. In ko smo že pri kriterijih. V Izoli plačujemo odvoz odpadkov na osnovi kvadrature stanovanja ali hiše. Kriterij torej ni količina odpadkov, ki jih proizvedeš, pač pa število kvadratnih metrov, na katerih jih proizvajaš. To je približno tako, kakor da kmetu solate ne bi plačali na osnovi teže, pač pa na osnovi površine njive, na kateri je zrasla. Res, tako, čez palec, kriterij kot se šika.

ROBERT TURK

---