Kras in Brkini - to nista nerazviti, v času zamrznjeni pokrajini!

Knjiga Kras in Brkini za radovedneže in ljubitelje, nedavno izdana pri Založbi Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, želi bralce in popotnike seznaniti z manj poznanimi kraji, ki pa premorejo izjemno bogato kulturno in naravno pestrost. Pri njenem nastanku je sodelovalo kar 38 avtorjev.

Kraško naravo jeseni prijetno obarva ruj.  Foto: Bogdan Macarol
Kraško naravo jeseni prijetno obarva ruj.  Foto: Bogdan Macarol

Slovenski kras je med najbolj znanimi in raziskanimi kraškimi območji na svetu. Beseda kras izhaja iz predindoevropskega jezika, iz korena karra, kar pomeni kamen. Iz njega se je razvilo antično ime za današnjo pokrajino Kras, Carusadus, kar je pomenilo kamnita pokrajina z goličavami, griči, pustimi planjavami in golim skalovjem. Iz podobnega korena izvira tudi poimenovanje za Karavanke in Karnijske Alpe. Slovenci smo v svetovno mednarodno besedišče prispevali tudi naša poimenovanja za nekatere kraške pojave, kot so dolina za vrtače, polje za kraško polje, ponor (odprtina, v katero izginja voda) in jama.

Zbirka slovenskih pokrajin

To je le nekaj drobcev o pojmih, ki so pojasnjeni v knjigi Kras in Brkini za radovedneže in ljubitelje. Uredila sta jo etnologinja in zgodovinarka Jasna Fakin Bajec, zaposlena na Raziskovalni postaji ZRC SAZU v Novi Gorici, ter zgodovinar Oto Luthar, direktor ZRC SAZU. “To delo je dejansko drugi zvezek zbirke kratkih predstavitev naravne in kulturne dediščine slovenskih pokrajin. Zamisel za zbirko je stara že skoraj deset let, pet let pa nas loči od izida prvega zvezka v katerem smo predstavili Prekmurje,” je v Sežani povedal Luthar in napovedal v naslednjih letih podobna dela za Belo Krajino in Goriška brda.

Povezuje ju reka Reka

Ob prebiranju prispevkov izstopa dejstvo, da je bila pozornost avtorjev namenjena predstavitvi tudi drobnih detajlov, ki se v obsežnejših monografijah navadno izgubijo, pa vendar odstirajo bistveno bolj zanimivo življenje ljudi in razkrinkajo vsaj nekatere zmotne ali celo izmišljene predstave o življenju na Krasu in v Brkinih. “Obe regiji sta neločljiv del Primorske, družijo ju skupni spomini, izkušnje in svojstven način življenja. Mejo med krajinama označuje reka Reka, ki na neki način deluje kot simbol sožitja. Svoj izvir ima v brkinskem svetu, z mnogimi pritoki pa še danes močno zaznamuje brkinsko življenje, vendar tik ob stiku s Krasom - v Škocjanskih jamah - ponikne v podzemlje Krasa, kjer pride spet ven na njegovem obrobju kot Timava,” je rdečo nit knjige odvila Jasna Fakin Bajec.

Ima, česar nima cela Kitajska

Urednika sta pri nastajanju knjige - začela sta z zbiranjem gesel, kar je obratni vrstni red od običajnega - najprej povabila sodelavce iz ZRC SAZU, ki se ukvarjajo s Krasom in Brkini. K soustvarjanju knjige sta povabila tudi zunanje sodelavce, ki se ljubiteljsko ali profesionalno ukvarjajo z naravno ali kulturno dediščino obeh regij. Pri dajanju napotkov sta jim svetovala, naj bodo prispevki kratki, jedrnati in všečni. “Nisva želela, da bi obe pokrajini kdo predstavil kot zamrznjeni v času, kot nerazviti del sveta, in zato sva se bala romantiziranja. Dejstvo namreč je, da zlasti obiskovalci in tujci gledajo na ta del Primorske preveč z romantičnega vidika, pri tem pa pozabljajo, da se vse spreminjanja. Niti sodobna arhitektura ni več kopija arhitekture s konca 19. stoletja. Na nas je, da to dediščino pravilno interpretiramo in uporabimo za sodobni trajnostni razvoj,” je Fakin Bajčeva opisala prve korake pri nastanku knjige. “Istočasno sva se tudi zavedala, da ima samo Kras že več kot 900 odkritih jam in ne more biti drugačen, kakor da je mističen. Zlasti podzemlje mu daje vtis drugačnost, čarobnosti ali pa strašljivosti. Poseben je tudi zato, ker je matičen, to pomeni, da je dal poimenovanje vseh ostalim kraškim površjem in podzemljem povsod drugod po svetu. Na njegovem površju in v podzemlju so prisotne vse značilnosti krasa, za razliko od na primer kitajskega krasa, ki je velik kot 60 odstotkov Evrope, pa nima vseh značilnosti,” je še dodal Luthar.

Ognjišča so bila srce hiše

Knjiga, katere rdeča nit so pripovedi o značilnostih obeh pokrajin, zato v njih ni fotografij, temveč le redke ilustracije, ima 289 strani malega formata. Razdeljena je v tri vsebinske sklope: naravna dediščina (s poglavji o geografiji in geomorfologiji, vodi, jamah ter rastlinah in živalih), kulturna dediščina (preteklost, kulturna krajina, kraška naselja ter obrti in veščine) in živa dediščina (miti in razvade ter znana Kraševka s Kraševci). Na predstavitvi v Kosovelovi knjižnici v Sežani, ki jo je vodila ravnateljica Magdalena Svetina Terčon, so svoje prispevke predstavili tudi nekateri avtorji.

Etnologinja Špela Ledinek Lozej je predstavila spahnjenco z ognjiščem. “Ognjišča so bila v kraških in drugih sredozemskih stavbah osrednje mesto bivališča. Starejša in skromnejša ognjišča so bila nizka in so obsegala skoraj polovico glavnega bivalnega prostora, ki so mu rekli hiša. Vzporedno z razvojem kaminskega odvajanja dima in pod vplivom gostilniških in meščanskih zgledov so se ognjišča skozi 19. stoletje višala in ožila. Navadno so bila prislonjena ob steno, potisnjena v vogal ali umeščena v spahnjenco ali kuro, ki je dejansko iz stavbne mase izzidan kuhinjski del,” je predstavila donedavno srce kraške hiše.

Logika kraške hiše

O tem, kako so kraška hiša in kraška naselja postavljeni v prostor, kako so oblikovani, zakaj so postavljeni točno na posamezno mesto v krajini, je spregovoril arhitekt Ljubo Lah. Po njegovem imajo tradicionalne stavbe obeh regij podobnosti, pa tudi razlike, loči jih že raba lokalnih materialov - nekje je fliš, drugje je apnenec, pa tudi klimatske razmere so različne. “Kraško arhitekturo je potrebno gledati drugače, kot so nanjo gledali še nedavno, pred 30 ali 50 leti, kot sem saj razbiral iz zapisov etnologov in se še kot študent nisem strinjal s tistimi razlagami. Poudarjali so le kamen, in to kot ključen element. Ta je na Krasu seveda razumljiv, a na kakšen način so hiše zložene skupaj, to je tisto, kar do sedaj ni bilo ustrezno pojasnjeno. Kraška hiša je namreč nastajala v nekem zamejenem obsegu na svoji parceli. Ta naselja so zelo starega izvora, neredko več kot tisoč let. Do zgoščanja hiš je prihajajo zlasti v 18. in 19. stoletju, ko se je uveljavil drugačen način živinoreje, takrat so začela nastajati bogata gospodarska poslopja zraven bivalnih enot, kar je podobo kraških vasi zelo spremenilo. Podobne zakonitosti so veljale za vse hiše na Krasu: človek je imel pri roki gradbeni kamen, hotel se je zaščititi pred vetrom, omogočil si je nadaljnji razvoj hiše s tem, da si je gradil ob robu 'slepe' fasade brez odprtin, in imel je dnevno sobo na prostem, to je bilo dvorišče - borjač, kjer so se vrstila glavna dela. Šele nato so nastajali vsi spremljajoči objekti. To so posebnosti in bogastvo kraške hiše, da ne omenim detajlov, kot so kolona in štirna ter dekoracija,” je upravičil sloves največjega poznavalca arhitekture Krasa.

Slavna brkinska jabolka

Ostali avtorji so potrdili, da so prispevke pisali poljudno, z mislijo na bralca, ki naj bi osnovno informacijo o nečem dobil že v nekaj minutah. Brkini so tako širše znani po pridelavi sadja, predvsem jabolk, češpelj in češenj. K njihovi kakovosti prispeva ne le zemlja, temveč tudi klima - to območje je namreč edino v Sloveniji, kjer sadje uspeva celo 700 metrov nad morjem. Za to območje sta značilna tudi pastirstvo in reja drobnice. “Dokazi o tem segajo še v mlajšo kameno dobo. Medtem ko je povod za poimenovanje vasi Kozjane očiten, pa je brkinsko pastirstvo imelo tudi širše posledice. Od 9. pa do konca 19. stoletja so pastirji črede čez zimske mesece množično premaknili v Istro ali pa Furlanijo, kjer so pasli po gmajnah, pašnikih, poljih in strniščih. Takšno vrsto paše imenujemo transhumanca,” je povedal Jošt Hobič.

Majda Brdnik, specialistka za vinogradništvo s sežanske Kmetijsko svetovalne službe novogoriškega Kmetijsko gozdarskega zavoda, je prispevala zapis o vinogradništvu na Krasu, ki je staro že več kot dve tisočletji: “Poimenovanje teran je znano vsaj že iz srednjega veka. Vino teran, ki se proizvaja iz sorte refošk, je od leta 2000 zaščiteno s priznanim tradicionalnim poimenovanjem, od leta 2013 je teran v EU zaščiteno ime za vino z zaščiteno označbo porekla, ki se sme kot tako uporabljati le za vino, pridelano na matičnem Krasu. Z tri četrt trt teranovk izmed 600 hektarjev vinogradov na Krasu daje še danes velik kos kruha Kraševcem in pomembno oblikuje videz kulturne krajine.”

Prvi koščki čokolade

Zgodovinarko in geografinjo Olgo Abram so povabili, da opiše spomine prebivalcev Štanjela na zavezniške vojaki med Kraševci. “Del Krasa je bil med junijem 1945 in septembrom 1947 vključen v cono A Julijske krajine, kjer so vzpostavili anglo-ameriško Zavezniško vojaško upravo, katere vodstvo je imelo sedež v Trstu. Ob pomoči zaveznikov je vaščanom Štanjela uspelo obnoviti del v vojni porušenih stavb. Zavezniški vojaki, teh je bilo približno 250 in svoj kamp so imeli izven naselja v lesnih barakah, so prej sodelovali na azijskih bojiščih, zato je bilo zanje obdobje na Krasu neke vrste psihični oddih. Nanje so se navezali zlasti otroci, marsikdo je zahvaljujoč njim prvič v življenju pokusil čokolado ali pa pomarančo, pri čemer so bili Američani radodarnejši od Angležev. Ko so po 27 mesecih odšli, so se za domačine razmere poslabšale. Najbolj so bile razlike vidne v trgovinah, saj so bile takoj izpraznjene. Ljudje so stradali, ker ni bilo hrane. Ker je bila na domači mizi večinoma koruzna polenta, se je uveljavil rek 'Živjo naši, dukr so v Raši' (sosednja dolina, ki je bila v coni B). Ta zgovorno priča o zadovoljstvu in boljšem življenju domačinov pod zavezniško okupacijo,” je razgrnila spomin na polpreteklo zgodovino.

Besedo so dobili tudi ostali avtorji, ki so se udeležili predstavitve. Davor Kernel je tako predstavil kamnolomstvo in kamnarstvo na Krasu, Primož Pavlin bronastodobni zaklad iz Mušje jame pri Škocjanu, Ajdovščino nad Rodikom ter kaštelir Socerb, Boris Čok pastirsko dediščino na Krasu ter Katja Hrobar Virloget ledenice in mitično krajino Krasa.

Po razlagi obeh urednikov je knjiga uporabna za turiste, turistične delavce, učitelje in učence, dijake in študente ter ostale. Razen redkih predelov, kot je Lipica, ki so občasno celo preveč oblegani in obremenjeni, sta po njunih ugotovitvah obe regiji za večino Slovenk in Slovencev še vedno neznanki. “Slovenci se preredko spustimo jugovzhodno od Hrpelj, da o tistih, ki še nikoli niso zavili z regionalne ceste Divača-Starod, sploh ne govorimo,” ugotavlja Jasna Fakin Bajec. “Verjameva, da bodo prav slednji s pomočjo našega dela s posebnim veseljem odkrivali značilnosti in posebnosti obeh pokrajin in spoznavali njune prebivalce. Tisti, ki matični Kras in Brkine že dodobra poznajo, pa bodo zagotovo prebrali tudi nove podrobnosti, ki razgrinjajo pestrost tamkajšnjega življenja.”

BOGDAN MACAROL


Najbolj brano