Krajšnice

Krajšnice, kot rečemo bližnjicam, takšne ali drugačne, so običajno dobrodošle. Skrajšajo nam pot do cilja, prihranijo čas in energijo in morda tudi kakšno bolečino. Je pa obenem tudi res, da nas lahko prikrajšajo za kakšen pogled v daljavo, proti obzorju, proti jutrišnjemu dnevu in temu, kar nam ta prinaša. Nevihtne oblake na primer.

Sueški prekop
Sueški prekop 

Krajšnice, čeprav najkrajše, niso vedno tudi najboljša pot. Vsaj ne za vse. Podložniki Karla Zunanjega (pred tem je bil znan kot Karl Okoljski in še pred tem Karl Obrambni) so denimo ubirali krajšnice pri iskanju stika z odprtim morjem in pri tem spregledali velika ušesa, prilepljena na njihove telefonske linije. Ne vem kakšni so zdaj občutki Karla Zunanjega, ki je zadnje čase bolj molčeče sorte, a moji mi pravijo, da bo pot do cilja zdaj daljša in bolj trnova. Ali bo pripeljala tudi do zvezd, bomo pa še videli. Krajšnico, ki so jo ubirali na MZZTJDOP (Ministrstvo za zunanje zadeve in trošenje javnega denarja za osebne potrebe) so namreč izkoristili naši južni sosedje zato, da so mirne vesti odstopili od dogovorjenega. Kljub vsemu pa najbrž ni razloga za paniko. Odprto morje prihaja na naše obrežje s plimo in odhaja z oseko. In to vsak dan, tristopetinšestdeset dni na leto. Nekaj mi pravi, da bo tako še kar nekaj časa. Najbrž za vedno. Tako kot bo najbrž za vedno ostala ena druga krajšnica, ki ne vodi le do stika z odprtim morjem, pač pa kar do stika s popolnoma drugim morjem - Sueški prekop. Pravkar posodobljena in razširjena vodna pot, ki povezuje Rdeče morje s Sredozemskim. Ta kanal, dolg dobrih 160 kilometrov in širok od 200 pa tja do 350 metrov, so gradili med leti 1859 in 1869 po načrtih Francoza Ferdinanda de Lessepssa. Prav ste prebrali, gradili so ga vsega borih deset let. Malo za šalo, malo zares - če bi gradnjo Sueškega prekopa zaupali odgovornim za tunel Markovec, bi ladje še vedno plule okrog Rta dobrega upanja na jugu Afrike, prekop pa bi verjetno dogradili tam okrog leta 2200. Tako pa ladje in ladjarji pridno izkoriščajo to krajšnico in zahtevna plovba okrog najjužnejšega afriškega rta je le še bežen spomin. In če je še pred kratkim prekop lahko sprejel 49 ladij na dan, jih bo z najnovejšo posodobitvijo po njem potovalo kar 97. Ja, skoraj dvakrat toliko. Vsekakor dobro za vse, ki so tako ali drugače povezani s pomorskim prometom, posebej za Egipčane. Ima pa ta krajšnica mimo Afrike tudi svojo temnejšo plat, ki je manj opazna in s katero se Ferdinand de Lessepss zagotovo ni ukvarjal, žal pa najbrž prav veliko tudi ne tisti, ki so načrtovali njegove zadnje razširitve in posodobitve. To temnejšo plat predstavlja vedno večja obremenitev Sredozemskega morja s pomorskim prometom. Seveda ni krivda le v Sueškem prekopu, vsekakor pa je pripomogel k temu, da je Sredozemsko morje, ta najbolj raznoliki del svetovnih oceanov, tudi eden najbolj obremenjenih. Izpusti toplogrednih plinov, povečevanje hrupa pod morsko gladino ter stalni izpusti ladijskih odplak, olj in zaoljenih voda so le najbolj očitne posledice povečanega pomorskega prometa. Drugi del te temnejše plati pa je povezan s tem, da so sueško krajšnico poleg ladjarjev, izkoristili tudi številni prebivalci Rdečega morja in Indijskega oceana, ki se na pot okoli Rta dobrega upanja najbrž ne bi nikoli podali. Govor je seveda o morskih organizmih, ki počasi a vztrajno naseljujejo vedno toplejše Sredozemsko morje. Eni prihajajo sami, drugi pritrjeni na ladijske trupe, spet tretji v balastnih vodah. Pravimo jim tujerodne vrste. Večina ostaja zaenkrat v vzhodnem Sredozemlju, a so tudi takšne, ki so prišle že do Balearskih otokov in tudi v naše morje Adrijansko. Z nekaterimi ni težav, spet druge so lahko precejšen problem. Lahko so nevarne zdravju, kar bi nas gotovo najbolj skrbelo in bi najverjetneje tudi ustrezno hitro ukrepali, lahko pa njihova prisotnost dodobra spremeni odnose in procese v morju, med morskimi organizmi in njihovimi združbami. To bomo najverjetneje zaznali kasneje, zaradi krajšnic, ki jih ubiramo pri financiranju raziskav in spremljanja stanja morja, pri varovanju njegovih najvrednejših delov in pri uvajanju ekosistemskega pristopa pri načrtovanju aktivnosti in posegov, morda celo prepozno. Bomo videli. Evropska unija ima s svojo morsko direktivo velike načrte. Njena morja, kamor sodi tudi velik del Sredozemlja, vključno z Jadranskim morjem, naj bi bila “zdrava”, “čista” in “produktivna”. Najnovejše poročilo o stanju evropskih morij pravi, da ta za zdaj niso ne “zdrava” in ne “čista” in da glede na trenutne trende nič ne kaže, da bodo takšna postala. Če bi želeli to spremeniti, bo najbrž potrebno pozabiti na krajšnice in počasi pluti proti Rtu dobrega upanja. Tudi na naši, morski strani Alp. Sanacija stanja v morju pred Ankaranom bi lahko bil korak v pravo smer.

ROBERT TURK


Najbolj brano