Kraji literarnih debat, popivanj, vročih ljubic, ovaduhov, zasliševalcev

Gradnik in Bevk sta bila v Ljubljani skoraj soseda. Levstik in Gregorčič sta se spoznala v hotelu na Trubarjevi 5, a prvi ni cenil poezije drugega. Dominik Smole je delal na manjši črpalki, mimo katere drvimo še danes. Dolgo vrsto zanimivih podatkov prinaša sveže natisnjeni Literarni atlas Ljubljane, s katerim smo se sivega in meglenega dne sprehodili po našem glavnem mestu.

Odpri galerijo

Zanimive izsledke o življenjskih poteh naših književnikov je v atlasu, izdanem pri Založbi ZRC, zbral dr. Marjan Dolgan z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede na ZRC SAZU, priročne zemljevide pa sta oblikovali mag. Jerneja Fridl in Manca Volk s tamkajšnjega Geografskega inštituta Antona Melika. “Upam, da bodo portreti mnogih književnikov odslej bolj jasni, da bo manj idealizirane lažne pozlate in več človečnosti, čeprav ta, žal, večkrat zaudarja,” pravi Dolgan, literarni zgodovinar, po rodu iz Dolnje Košane pri Pivki. Marsikaj mu je uspelo izvedeti, marsičesa ne. “Nobeno življenje ni nikoli dokončno pojasnjeno,” pravi. “Posebno ne življenja književnikov. Ti so bili vedno razpeti med bolj ali manj mizerno vsakdanjostjo in visokoletečimi literarnimi hotenji, med iluzije in polome, med nagrade in pljunke.”

Z atlasom se je ubadal štiri leta. “Na koncu, ko mi je zaradi datuma njegovega izida zmanjkovalo časa, sem ga pripravljal tudi ob sobotah in nedeljah. Odpovedal sem se celo dvema tednoma dopusta. Nazadnje sem že sanjal o zbiranju podatkov o mestnih lokacijah in njihovem urejanju,” pravi. Prav zaradi bližajočega se roka oddaje mu je uspelo zbrati “samo” 94 gesel, ne pa denimo okroglih sto. Omejil se je na pokojne pisce, največ težav pa je imel pri pridobivanju podatkov o njihovih življenjskih postajah in o tem, zakaj so se književniki tam znašli, predvsem pa kaj so tam počeli. “Delo je oviral zakon o varstvu osebnih podatkov, saj onemogoča pridobivanje podatkov celo o mrtvih osebah. Zato je pripravljanje leksikonov, enciklopedij in atlasov, kakršen je ta, mučno početje, ki zahteva veliko časa,” pravi.

Pri navajanju hišnih naslovov se velikokrat sklicuje na uradne podatke. “Zglaševalne pole za Ljubljano so na voljo približno za obdobje 1900-1941. So natančne, saj so nastajale v času pedantne mestne uprave Avstro-Ogrske, potem pa kraljevine Jugoslavije, ki je bila že balkansko ohlapna. Toda inercija tankovestnih uradnikov, izurjenih v avstrijskih šolah, je v Ljubljani trajala še naprej.”

A kaj pomaga natančnost uradnikov, če so književniki malomarni, vzdihne. “Vsi niso bili redoljubni, zato niso vedno vestno sporočali krajev svojih prebivališč. Toda v primerjavi z obdobji pred letom 1900, posebno pa po letu 1945, so te pole skoraj idealne. Za čas po letu 1945 niso več dostopni nobeni uradni podatki, čeprav so me zanimale samo umrle osebe. Spet ta zakon o varstvu podatkov, ki je protisloven in škodljiv, čeprav naj bi bil koristen! Podatke so mimogrede navajali nekateri književniki v svojih intervjujih, največ pa so mi jih povedali njihovi sorodniki in sodobniki.”

Večina je prijazno sodelovala, pravi, saj se je zavedala kulturnozgodovinskega pomena atlasa. “Nekateri informatorji so veliko vedeli, zato sem se nanje pogosto obračal,” pravi. “Nekdo me je informiral med zadnjo vožnjo nočnega mestnega avtobusa. Nekdo ob kosilu v javnem lokalu. Nekoga sem obiskal na domu. Nekatere pa sem srečal mimogrede. Mnoge sem našel po telefonu, mnoge elektronsko. Nekateri so najprej sodelovali, toda ko sem omenil kakšno domnevno kočljivo zadevo - ki je že bila javno zapisana -, so nenadoma prenehali sodelovati. Očitno gre za dogodke, ki se jih nočejo spominjati ali pa so bili družinski tabu, zato o njih morda malo vedo. Prijetno presenečenje je bila oseba, ki je po ovinkih izvedela, da pripravljam atlas, me sama poiskala in mi na vsa vprašanja brez omahovanja odgovorila, čeprav je zgodba njenih sorodnikov okrutna: tri izmed njih so po drugi svetovni vojni umorili.”

Nekateri sogovorniki so mu marsikaj povedali, vendar dodali, naj tega ne objavi. “Seveda sem upošteval njihovo željo. Za marsikateri podatek bi namreč moral opraviti tudi arhivsko preverjanje, kar ni bilo mogoče. Prvič: nisem imel dovolj časa. Drugič: obstaja zapora ustreznega arhivskega gradiva. Nekateri mediji vneto ploskajo ameriškemu 'žvižgaču', zagovarjajo pa slovensko zaporo arhivskega gradiva.”

Zajc je vznemiril Sežano

V šolskih čitankah in literarnozgodovinskih pregledih so književniki skrbno popredalčkani, ujeti v debele okvirje in zaokrožena poglavja. Redko pomislimo, da so se njihove poti kdaj tudi križale. Pa so se, in to mnogokdaj.

Pisatelj Fran Levstik in pesnik Simon Gregorčič, beremo v atlasu, sta se spoznala v hotelu Pri avstrijskem cesarju na Trubarjevi cesti 5. Tam je zdaj sedež akademije za vizualne umetnosti A.V.A., zraven pa Ustanova dr. Antona Trstenjaka s psihologovim doprsnim kipom na pročelju. Srečanje književnikov očitno ni bilo nič kaj prijetno, saj Levstik baje ni maral Gregorčičeve poezije.

Še grenkejše so pripovedi iz kratkega življenja Dragotina Ketteja. Pesnik, rojen na Premu pri Ilirski Bistrici, je po zasneženi Ljubljani hodil v prevelikih sandalih, v katere je uhajala voda. Njegovo propadanje je z denarno pomočjo zavrl železniški postajni načelnik v Zalogu, publicist in domoljubni pesnik Ivan Resman, čigar žena je bila Kettejeva znanka iz Trnovega pri Ilirski Bistrici.

Pa vendar je pesnik umrl pri komaj 23 letih, za jetiko, v ljubljanski Cukrarni. Atlas nas poduči, da je bil ravno tedaj pri njem Anton Aškerc. Kette mu je podal roko in rekel: “Pojdemo!” Oprijel se je sveče in po kakšnih desetih minutah izdihnil. Aškerc mu je zatisnil oči.

Polno anekdot je življenje Ivana Cankarja. Ko so januarja 1904 v Deželnem gledališču krstno uprizorili njegovo dramo Kralj na Betajnovi, je živčno sedel v tetinem ljubljanskem stanovanju in pil pivo. Najel je dijaka, ki mu je po prvem dejanju iz gledališča pritekel sporočit, da so gledalci predstavo sprejeli zelo dobro. Cankar je odvihral v gledališče in se po drugem dejanju občinstvu za bučen aplavz zahvaljeval iz lože svojega založnika Lavoslava Schwentnerja.

Kot napeta kriminalka se bere literarna kronika leta 1964, ko je komunistična oblast zatrla revijo Perspektive, nakar so se mladi uporniški književniki odločili za protestni molk. A hitro so ugotovili, da je bila tovrstna poteza nesmiselna, saj je oblasti ustrezalo, da nič več ne objavljajo.

Sočasno je v Sežani in Kopru potekal manj znan sodni postopek zoper perspektivaša Daneta Zajca. Ker med proslavo Kosovelovega rojstva 16. marca 1964 v Sežani prireditelj ni dovolil nastopiti Edvardu Kocbeku, je Zajc javno rekel, da “je še sreča, da Srečko Kosovel ni več živ, ker bi bilo sicer vprašanje, če bi lahko nastopal s svojimi pesmimi na literarnem večeru v svojem rodnem kraju”. S tem naj bi Zajc “močno vznemiril čustva udeležencev proslave in v naslednjih dneh tudi še druge prebivalce v Sežani” in si tako privoščil prekršek zoper javni red in mir. Zato ga je sežanski občinski sodnik “na predlog Skupščine okraja - Tajništva za notranje zadeve Koper” kaznoval z denarno kaznijo 15.000 dinarjev, v primeru, da kazni ne plača, pa na “nadomestno zaporno kazen v trajanju 30 dni”. Zajc se je pritožil pri Okrajnem senatu za prekrške v Kopru z utemeljitvijo, da so “čustvena vznemirjenja” del gledaliških in filmskih predstav ter proslav, da njegova izjava v dvorani ni povzročila nobenih izgredov in da najboljša literarna dela, med katera spadajo tudi Prešernova in Kosovelova, vedno “vznemirjajo čustva” občinstva, poleg tega pa je bila njegova izjava posledica dejstva, da prireditelj proslave ni hotel pojasniti prepovedi Kocbekovega nastopa. Koprski “senat za prekrške” s predsednikom Aljošo Škrabarjem, piše Dolgan, je pesnikovo pritožbo zavrnil in potrdil sežansko obtožbo, češ da je Zajc “težko kršil družbeno disciplino in je stopnja njegove krivde velika”. Mu je pa zaradi njegovih gmotnih razmer kazen znižal na 12.000 dinarjev. “Očitno je provincialno sodstvo upoštevalo ljubljanske skrivne direktive o onemogočanju Kocbeka v javnosti in kaznovanju tistih, ki so z njim solidarni, posebno če so pripadali kritični literarno-družboslovni skupini, ki jo je oblast hotela odpraviti,” sklepa Dolgan.

Na Primorsko seže tudi silno zanimiva zgodba Ljube Prenner, pisateljice, dramatičarke in publicistke, po poklicu pa pravnice, ki je bila zaradi svoje pokončnosti in samosvoje nature - najbolj je slovela po moškem videzu in načinu oblačenja - pri oblasti v nemilosti. “Nobena založba ji ni ničesar natisnila,” piše Dolgan. “Šele leta 1967 je slovenski zamejski Radio Trst A (takrat je v Sloveniji veljal za ideološko nesprejemljivo radijsko postajo, toda Primorci so jo poslušali tudi zato, ker je poročala o političnih zadevah, ki sta jih režimska Radio Ljubljana in Radio Koper zamolčevala) izvedel njeno komedijo Gordijski vozel kot radijsko igro.”

Iz atlasa izvemo tudi, da se je Tone Pavček kot dijak preživljal z inštruiranjem matematike, ki je bila njegov najljubši šolski predmet, in da si je Peter Božič privoščil dolgo vrsto zabavnih pobalinstev. Njegov prijatelj Janez Stanek je Dolganu pripovedoval, kako je z Božičem nekoč krokal v neki gostilni pri Žalah. Ker sta veseljaka zamudila večerni tramvaj in bila preveč zdelana za pešačenje do mesta, sta poletno noč prespala kar na pokopališču, vsak na “svojem” grobu. Ko sta se naslednje jutro prebudila in se dvigala z grobov, sta na smrt prestrašila starejšo gospo, ki je na pokopališče prišla zalit rože. V grozi je zavpila, odvrgla zalivalko in jo ucvrla stran.

Dominik Smole je bil v začetku petdesetih let približno eno leto zaposlen v primorski radijski podružnici v Ajdovščini, slabo desetletje kasneje, od maja 1959 do februarja 1960, pa je delal na manjši črpalki na Tržaški cesti v Ljubljani, mimo katere vozimo še danes. Tedaj je za sabo že imel roman Črni dnevi in beli dan, po katerem je Boštjan Hladnik kmalu posnel slavni film Ples v dežju.

Smole je na črpalki snoval svoje naslednje veliko delo, dramo Antigona. Za pisatelja in dramatika neobičajna zaposlitev je bila “deloma posledica potrebe po preživetju, deloma protest proti Pučnikovi obsodbi”, beremo v atlasu, kjer izvemo tudi, da je v stavbi na drugi strani ceste četrt stoletja prej, od decembra 1936 do božiča 1937, stanoval Ciril Kosmač.

Pisatelj s Slapa ob Idrijci je nekaj časa prebival tudi v bloku na Valvasorjevi 10, ob katerem so kasneje zgradili Cankarjev dom. Prav tam se je seznanil z Edvardom Kocbekom, ki je v tem bloku živel skoraj do smrti. “Za naselitev mu niso dodelili podržavljene meščanske vile kot drugim revolucionarjem, vendar je imel funkcionarske ugodnosti,” piše Dolgan, ki občasno nastopi tudi kot priča posameznih dogodkov. Spominja se denimo, kako je Dominik Smole včasih kar s psom prišel v Delavsko knjižnico, kjer je bila zaposlena njegova žena, in kako je Vitomil Zupan včasih prišel v Mestno knjižnico iskat svojo mlado prijateljico Ifigenijo Zagoričnik (danes Simonović), ko je tam študirala. Bil je “visok in suh, nosil je temna očala, obut pa je bil v dvobarvne čevlje, kakršne so nosili gangsterji v ameriških filmih”, se spominja Dolgan.

Nekateri odstavki Literarnega atlasa Ljubljane pa niso prav nič zabavni. “Srhljiv je sadizem Slovencev nad Slovenci. Neutemeljene aretacije, inscenirani stalinistični sodni procesi in usmrtitve. Slovensko koncentracijsko taborišče, v katerem je slovenski vojak prisilil slovenskega jetnika, da je moral pojesti svoj iztrebek. Književnik, ki je prvi prevedel iz grščine Sofoklejevo Antigono in postal Polinejkes - ne vemo, kam so vrgli njegovo truplo.”

Dokaj podrobno opisuje tudi okoliščine smrti in pogrebne slovesnosti posameznih književnikov. Bralec izve, da so se od Josipa Stritarja leta 1923 poslovili na pokopališču pri Sv. Krištofu, kamor so pokopavali v letih 1780-1906, danes pa tam stoji Gospodarsko razstavišče. Za njim je Navje, skromni ostanek nekdanjega pokopališča, kjer počiva tudi Stritar. A ko so leta 1938 posmrtne ostanke književnikov iz pisateljske grobnice selili v grob pod arkade, so dali “skopuško in nepietetno prenesti z opuščenega pokopališča na Navje nagrobnik, ki je pripadal drugemu pokojniku in je ostal brez živečih sorodnikov, saj ti ne bi dovolili prilaščanja nagrobnika”. Še več, tako dodeljeni nagrobnik, na katerem so slabo zbrisali pokojnikovo ime in nanj vklesali Stritarjevo, današnje obiskovalce zavaja, saj “zmotno menijo, da leži Stritarjevo truplo pred tem nagrobnikom, v resnici pa je v pisateljskem grobu, katerega nagrobnik Stritarja ne omenja”.

Beremo tudi, da sta po smrti Otona Župančiča leta 1949 sožalje med prvimi brzojavila Tito in Kardelj. Na dan pogreba je bila Ljubljana “praznična”, mladina pa je nesla kar 800 vencev.

Povsem drugačnega slovesa si je leta 1986 zaželel pesnik Jože Udovič - pokopali so ga v družinskem krogu, brez govorov, samo ob zborovski pesmi Prečuden cvet je v grapi črni, javnost pa so o njegovi smrti obvestili šele dva dneva kasneje.

Tu in tam bo Dolgan moral kako geslo dopolniti. Pri Rudiju Šeligu, na primer, kot pogrebnega govornika omenja samo pesnika Nika Grafenauerja, pa je januarja 2004 na Žalah pisatelju v slovo spregovoril tudi Janez Janša, v imenu Slovenske demokratske stranke, katere član je bil tudi Šeligo.

Ko se radovednež z atlasom pod pazduho sprehaja po Žalah, ugotovi, denimo, da je pesnik Janez Menart, eden od avtorjev slavnih Pesmi štirih, tamkaj skoraj sosed pisatelja Josipa Vandota, avtorja nesmrtnega Kekca. Ugotovi, da Vitomil Zupan počiva samo nekaj korakov od grobnice književnikov moderne Ketteja, Murna, Cankarja in Župančiča. Zaman pa na Žalah išče Ivana Preglja. Pisatelj z Mosta na Soči, ki je živel in umrl v Ljubljani, leži na pokopališču ob cerkvi sv. Roka v Dravljah. Grob je z mozaikom opremil njegov sin Marij, ki je samo sedem let kasneje tudi sam legel v družinsko grobnico.

Dolganu je uspelo zbrati in obdelati osupljivo veliko podatkov in anekdot, skozi katere pa bi bralec švigal še gladkeje, ko bi si avtor tu in tam ne privoščil subjektivne sodbe, ki marsikoga utegne hudo pogreti. Na primer, v geslu o Cirilu Kosmaču pravi, da je pisatelj leto 1955 preživel v dolenjski kartuziji Pleterje, kjer je pisal Balado o trobenti in oblaku, ki “se mu ni posrečila”. Se mu res ni? Marsikdo bi ugovarjal.

Še bolj utegne koga po nepotrebnem vznejevoljiti Dolganova opredelitev Osvobodilne fronte - vselej, ko naleti nanjo, zapiše, da je bila OF “trojanski konj Komunistične partije pri izvedbi njene revolucije”. Nekateri bralci bodo s tem soglašali, drugi pa ne, in politika nas bo spet ločevala, namesto da bi nas književnost združevala.

Od kavarne do pajzla

Vseh lokacij, naštetih in označenih v atlasu, je več kot 1500. “Prvotno sem si nameraval ogledati vse, toda na koncu je zmanjkalo časa,” pravi Dolgan. “Toda tiste lokacije, mimo katerih me vodijo poti, si še vedno vsak dan ogledujem in v mislih podoživljam prizore, ki so se tam dogajali. Kraji literarnih debat, popivanj, vročih ljubic, skritih ovaduhov, sadističnih zasliševalcev, insceniranih sodnih procesov, poniževalnih zaporov in palač s politiki, ki so Slovencem pol stoletja obljubljali raj na zemlji.”

Težko je imenovati osrednjo literarno postajo v Ljubljani, tisto, na kateri se križa največ poti naših književnikov, brez zadržkov pa lahko imenujemo prvaka med gostinskimi lokali - kavarno hotela Union. “Res je, od leta 1905, ko so hotel zgradili, do približno prve polovice šestdesetih let je bil to najbolj priljubljen gostinski lokal književnikov različnih generacij in literarnih usmeritev,” pravi Dolgan. “Pred drugo svetovno vojno so tam uredniki literarnih revij ob kavarniških mizah sprejemali tudi svoje sodelavce. Tam so potekale strastne debate, padale ostre besede in trde kretnje. Tam so včasih divje popivali, včasih pa več ur žulili en sam kozarec, ker ni bilo cvenka. Tam so v petdesetih letih minulega stoletja posedale 'svečenice ljubezni' in čakale svoje kliente, tam so posedali policijski ovaduhi in vlekli na ušesa, ali književniki zabavljajo čez državo in njene voditelje. Gromozansko navzkrižje interesov, ki je je velikokrat končalo žalostno.”

Priljubljen je bil še marsikateri drug lokal, tudi kavarna Emona, ki je stala na vogalu Cankarjeve in Slovenske ceste, pri današnji Nami, kjer zdaj domuje trgovina z oblačili. Zlata doba te kavarne je bil čas med svetovnima vojnama, ko so vanjo zahajali mnogi književniki od Srečka Kosovela do Cirila Kosmača. “Takrat se je pred glavnim poštnim poslopjem in pred njo začenjala ljubljanska promenada, ki je potekala do Tivolija. Na njej se je rada razkazovala in koketirala ljubljanska mladina. Tam je Kosmač srečal eno svojih ljubezni, Danico Klavora, ki se je - kot Monica Belucci v filmu Malena - vozila s kolesom.”

Po 2. svetovni vojni so kavarno degradirali v bife, pravi Dolgan. “V šestdesetih in sedemdesetih letih, kar vem iz lastne izkušnje, je bil to zanikrn 'pajzl', kot so govorili Ljubljančani. Takrat književniki večinoma niso več zahajali vanj. Bil je zbirališče pijančkov. Posebna prodajalka pa je skozi okno prodajala pečen krompirček, ki so ga radi kupovali dijaki, predvsem študentje. V kleti je bil zanemarjen samopostrežni gostinski lokal.”

Mimogrede, podobno, vendar z več topline se Emone v esejistični zbirki Omara v kleti (2011) spominja Aleš Berger. Omenja, da je kljub spremembam ves čas ostala “tisti veliki, ves čas mračni in zasmrajeni prostor”, v katerem so bili “visoki pulti kot kolišča sredi meglenega barja”. Spominja se njene “odbijajoče privlačnosti” in “socialističnega šarma”.

Blizu Emone, v bloku na Puharjevi 3, tik ob podhodu Ajdovščina in gostilni Figovec, je zadnjih deset let življenja stanoval France Bevk. Dolgan v atlasu omenja, da se pisatelj ni hotel vseliti v najbrž podržavljeno vilo, ki so mu jo ponujali oblastniki, ampak je raje izbral stanovanje v bloku. “Našel sem samo ta podatek. Toda že ta je zgovoren. Priča o Bevkovi skromnosti in dejstvu, da mu pripadnost zmagovalcem ni zameglila etičnega čuta, kakor ga je mnogim drugim.”

Sodeč po podatkih je bil Bevk sedem let sosed Alojza Gradnika, ki je od leta 1941 pa vse do smrti četrt stoletja pozneje živel v Dukičevih blokih v Gledališki ulici, današnji Župančičevi.

“Ni mi znano, da bi se družila,” pravi Dolgan. “Vendar sta se najbrž kje nehote srečala, čeprav se Gradnik po vojni menda ni preveč kazal v javnosti. Iz vsega, kar vem o Bevku, sklepam, da je bil tolerantna oseba in da ni odobraval vsega, kar so komunistični oblastniki počeli po drugi svetovni vojni, najbrž niti tega, da so kaznovali Gradnika. Bevk je Gradnika gotovo cenil kot primorskega rojaka. Najbrž mu je ugajala tudi Gradnikova erotična poezija, saj je bila erotika močna silnica Bevkovega življenja.”

Pa še to - leta 1967 je na Gradnikovem pogrebu v Medani govoril prav Bevk.

Še in še je zanimivih, tako zabavnih kakor mučnih podatkov o naših književnikih in književnicah. Marsikatero poglavje iz njihovih življenj tudi po izidu atlasa ostaja zamotano v klobčič skrivnosti. “Toda prav to nas spodbuja, da jih moramo raziskovati še naprej,” pravi Dolgan, “čeprav ne bomo nikoli razkrili njihove 'zadnje kamrice', v kateri se skriva ključ do poglavitne skrivnosti njihovih življenj.”

In morda je tako tudi prav.

ANDRAŽ GOMBAČ

---