Komedija politikantskih napak, zmešnjav in sprenevedanj

Dogajanje v zvezi s slovensko-hrvaško arbitražo je v obeh državah zagotovo hit tega poletja. A so se politiki in s tem obe državi izkazali predvsem s kopico spodrsljajev, napačnih potez in zavajanj, s katerim so želeli prepričati (in vplivati na) bodisi svojo javnost, politične nasprotnike ali pa mednarodnopravne strokovnjake in medijsko sceno.

Odpri galerijo

Slovenija in Hrvaška sta bili pri tem zelo nerodni, saj sta se ujeli v nedoslednosti, javnost in mediji, ki so se hočeš-nočeš znašli na narodnoobrambnih položajih, pa so večinoma povzemali medijske spine svojih političnih veljakov in pravnih strokovnjakov. Najbrž bodo v prihodnosti študenti mednarodnih odnosov in diplomatski pripravniki študirali hrvaško-slovensko dogajanje v tem poletju kot tipični primer nekompetentnega ravnanja v mednarodnih odnosih. Na tem mestu bomo omenili le nekaj najbolj očitnih spodrsljajev in nedoslednosti akterjev.

Začetni greh Sekolca in Drenikove

Če gledamo iz današnje perspektive, se je afera začela z neprevidnim pogovorom arbitra Jerneja Sekolca, ki ga je v razsodišče imenovala Slovenija, z urdno slovensko agentko pri arbitražnem sodišču Simono Drenik. Pravzaprav je to črn madež za oba, saj sta bila ujeta v 30-minutnem pogovoru. Ker je bil pogovor delovni in se je nanašal na pomembno tematiko, bi se bilo potrebno avtomatično varnostno zaščititi pred prisluškovalci. Odsotnost vsakršne samozaščite je nepojmljiva, zato bo prav zanimivo videti, kakšne stolčke bosta Sekolec in Drenikova zasedala v prihodnje. Predstavljamo si ju lahko, kako še bolj brezskrbno in neprevidno ravnata v kakšnih zasebnih razgovorih. Pri teh pa tajne službe lahko posnamejo tudi žgečkljive podrobnosti iz zasebnega življenja, s katerimi ju lahko izsiljujejo.

Pogovor, ki je bil zagotovo posnet nezakonito, je Hrvaška vzela za kronski dokaz. “Javno objavljeni transkripti in posnetki komunikacije slovenskega arbitra in slovenske agentke na sodišču so razkrili kršitev temeljnih načel arbitražnega sporazuma, s svojim ravnanjem pa sta grobo in sistematično kršila neodvisnost arbitražnega postopka,” je hrvaška zunanja ministrica Vesna Pusić že 25. julija, tri dni po izbruhu afere, sporočila evropskim institucijam.

Hrvaška je izjemno nekritično povzela zapise časopisa Večernje novosti, zato se bo najbrž počutila precej nelagodno, ko bo pred arbitražnim sodiščem morala pojasnjevati izvor in avtorstvo teh posnetkov, ko bo prišlo do obravnave zaradi nameravanega odstopa od arbitraže. Razsodišče namreč ni pritegnilo hrvaški ugotovitvi, da je s tem arbitražni postopek končan, temveč jo je pozvalo k predložitvi dokazov o bistveni kršitvi pogodbe.

Hrvaška išče izgovore za odstop od arbitraže

“Teoretično je enostranski odstop od arbitražnega sporazuma možen, a je malo verjeten in vse prej kot enostaven. Neke višje instance, ki bi odločala o upravičenosti odstopa neke države od pogodbe, v mednarodni skupnosti ni, ima pa druga stran, v tem primeru Slovenija, možnost tožiti državo zaradi odstopa, npr. na Meddržavnem sodišču v Haagu,” je način odstopa pojasnil profesor mednarodnega prava Silvo Devetak. Vasilka Sancin pa je ocenila, da komunikacija med Sekolcem in Drenikovo ni bistvena kršitev arbitražnega postopka, stranka pa mora to kršitev dokazovati prek procesnih pravil in ne enostransko. Sancinova je dodala še: “Del dunajske konvencije, na katerega se je hrvaška vlada sklicevala ob odstopu, je v tem konkretnem primeru neuporaben, saj ni prišlo do tako bistvene kršitve pogodbe, da njeno nadaljnjo izpolnjevanje ne bi bilo več možno.”

Hrvati so bili torej ob razkritju posnetkov podobno neprevidni kot slovenski arbiter. V zanosu evforije in triumfa so brez čakanja na slovenski odgovor izvedli politično akcijo, po kateri so se vlada, parlament in vsa Hrvaška odločili, da arbitražni sporazum ne velja več. Šele čez nekaj dni so spoznali, da z enostranskim odstopom ni konec arbitraže.

Nato so kot razlog za izstop od arbitražnega sporazuma navedli nedovoljeno ravnanje enega od arbitrov. Po hitrem odstopu Sekolca je ta argument povsem izgubil veljavo, zato je hrvaška politika spet menjala ploščo. ”Ni glavni problem situacija s sodniki, ker je arbitra v skrajni situaciji vedno lahko zamenjati, ampak je glavni problem, ker so v predmet naknadno dodajani dokumenti in beležke, ki po pravilih tam ne bi smeli biti, kar je vidno iz objavljenih pogovorov. Sedaj pa ni več možno ugotoviti, kateri so nezakonito dodani dokumenti, zato nadaljevanje arbitraže ni več možno,” je 10. avgusta hrvaška stališča pojasnila Pusićeva.

Na to mnenje sta tehtno odgovorila pravnika Marko Pavliha in Rajko Pirnat: “Da je nek dokument podlaga za odločanje, mora biti v spisu, če ga ni v spisu, je lahko kvečjemu podlaga za razmišljanje konkretnega arbitra, ki ta dokument ima. Stranke v postopku lahko dokument v spis predložijo le neposredno in ni mogoče, da bi ga kar tako priložil eden od arbitrov. Da bi Jernej Sekolec na lastno pest dodajal dokumente v spis, je praktično neizvedljivo. Vsa dokumentacija, ki sta jo stranki predložili sodišču, je bila jasno oštevilčena in zabeležena. Če bi se zdaj kar tako pojavil nek dokument brez vsake označbe, potem bi bil to razlog za preplah.”

Pristranskost Vukasa

Podobno nedosledno je tudi opravičevanje odstopa Budislava Vukasa iz arbitražnega sodišča, v katerega ga je imenovala Hrvaška. Vukas je izstopil le tri ure po odločitvi hrvaškega političnega vrha, da Hrvaška izstopa iz arbitraže. Toda po hrvaški logiki, da arbiter ne sme komunicirati s predstavniki države, ki ga je imenovala, tudi do Vukasovih ušes ne bi smela priti zahteva Hrvaške po njegovem odstopu. Premier Zoran Milanović je v prvih nastopih tudi napovedoval, da bo njihov arbiter Vukas zapustil razsodišče, nakar so ga svetovalci najbrž opomnili, da bi to bila podobna kršitev neodvisnosti in nepristranskosti sodnikov, kot jo očitajo Slovencem.

Ne ravno profesionalna je bila tudi Vukasova poteza ob odstopu, ko je komentiral mnenja in napovedane odločitve arbitražnega sodišča. “Sodišče je želelo Hrvaški odvzeti del ozemeljskih voda. Tega pa nisem smel dovoliti in sem najostreje nasprotoval,” je še dodal. Hrvaška je nato držala besedo, da se bo odpovedala pravici imenovati svojega arbitra in s tem ustvarila dodaten političen pritisk, da resno misli s trditvijo, da je arbitražni sporazum mrtev.

Abraham - nepotreben slovenski zdrs

A je ob imenovanju arbitrov večjo napako naredila Slovenija, ki je nepremišljeno angažirala Ronnyja Abrahama. Zamisel je bila v osnovi sicer dobra, a se predstavniki slovenske države očitno niso dovolj podrobno pogovorili z Abrahamom o namenu in cilju tega imenovanja. “Na imenovanje sem pristal v upanju, da bo to pomagalo pri vzpostavitvi zaupanja med strankama in v arbitražno sodišče in da se bo s tem proces normalno nadaljeval, s pristankom obeh strani. Ker pa je Hrvaška vmes obvestila arbitražno sodišče, da ne more več sodelovati v procesu arbitraže, trenutna situacija ne izpolnjuje mojih pričakovanj,” je ob odstopu zapisal Abraham.

To je bil za Slovenijo hud udarec, čeprav so ga politiki skušali zminimalizirati. “Abrahamov odstop je povzročil malce nelagodja, a v njem ne gre iskati ničesar dramatičnega,” je na primer po odstopu izjavil predsednik parlamenta Milan Brglez, sicer tudi profesor mednarodnega prava na FDV. V resnici pa je bil s to potezo še dodatno prizadet ugled tako arbitražnega sodišča kot Slovenije, saj je v mednarodni pravni in tudi drugi javnosti nastal vtis, da tudi priznani mednarodnopravni strokovnjaki, ki so najprej sodelovali s Slovenijo, obračajo hrbet slovenskim zahtevam.

Izvirni greh je nepripravljenost na dogovor

A to tipično politično blefiranje in zavajanje, ki smo ga tako v slovenski in hrvaški (pa tudi kakšni drugi) javnosti priča dan za dnem, se ni začelo to poletje, temveč ob podpisu arbitražnega sporazumu in še pred njim. Saj mora vsakemu biti jasno, da je bil arbitražni sporazum sprejet zaradi izsiljevanja Slovenije pri vstopu Hrvaške v Evropsko unijo. Če naši južni sosedje ne bi imeli tega interesa, prav nikoli ne bi podpisali takšnega sporazuma, kot so ga. Najbrž bi bil bistveno drugačen v določbah, kaj morajo arbitri upoštevati pri odločitvi, predvsem pa ne bi pristali na ad hoc razsodišče, temveč vsaj na Meddržavno sodišče v Haagu, če ne celo Mednarodno sodišče za pravo morja v Hamburgu. A kljub temu se slovenska politika pretvarja, kot da so Hrvatje prostovoljno in brez pritiskov pristali na takšen sporazum.

“Ob hrvaški nameri enostranskega odstopa bi se lahko ustvaril vtis, da je Hrvaška ratificirala to pogodbo predvsem zato, da je postala članica EU, ne pa tudi, da bi arbitražno sodišče dejansko določilo mejo med državama v skladu z načeli tega sporazuma,” je pred dvema tednoma povedal predsednik Slovenije Borut Pahor. Ker je bil takšen arbitražni sporazum izsiljen, kar velja predvsem za del o “stiku” z mednarodnimi vodami in o uporabi načela pravičnosti, je bila želja Hrvatov že od njegovega sprejema dalje, da se ne udejani.

Zato so že od podpisa sporazuma na takšen ali drugačen način želeli ubežati arbitraži. Prvi poskus je bil že “slavna” izjava Karla Erjavca, ki pa je bila dejansko povsem nedolžna, ko naj bi govoril o informacijah o morebitni ugodni rešitvi za Slovenijo na morju ... Hrvaška je na arbitražo vedno gledala kot na nebodigatreba in se ji je poskušala ogniti, vsaj pod takšnimi pogoji, kot so predvideni. Kar je glede na okoliščine, v katerih je bila stisnjena v kot, celo razumljivo ravnanje.

In ta dva zadnja primera nas pripeljeta do bistva problema: Slovenija in Hrvaška v osnovi nista želeli podpisati takšnega sporazuma. In ko se pri nekem političnem procesu dogaja toliko nedoslednosti, skrivanja, držanja fig v žepu, potem se zgodba lahko odvija le tako, kot se odvija.

Saj ni res, da je sodišče Sloveniji naklonjeno

Ob tem je slovenska javnost skoraj brez razmisleka posvojila “hrvaški argument”, da so arbitražni sodniki doslej izkazovali naklonjenost Sloveniji. Morda je to tudi res, saj je celo Vukas po odstopu dejal, da je Hrvaški slabo kazalo, a če natančno poslušamo pogovore Sekolca in Drenikove, se temu ne da pritrditi. Sloveniji naj bi ugodili v zvezi z dostopom do mednarodnih voda, kar pa je bilo na nek način prejudicirano že z arbitražnim sporazumom, ki je govoril o določitvi “stika”.

Sekolec je celo omenjal, da arbitri glede kopenskih spornih mejnih točk niso naklonjeni Sloveniji, zaradi česar je zahteval dodatne argumente in dokumente v slovenski prid, medtem ko naj bi se pri delitvi Piranskega zaliva nagibali k rešitvi od 66 do 75 odstotkov akvatorija v korist Slovenije. To pa ni bistveno drugačna rešitev od srednje razmejitvene črte, po kateri bi Sloveniji pripadlo približno dve tretjini zaliva. Zaradi samih posnetkov pogovorov Hrvati ne morejo biti zelo zaskrbljeni nad potekom arbitraže, a se je na vsak način želijo znebiti, ker ocenjujejo, da bi s kakšnim drugim sredstvom mirnega reševanja sporov imeli boljšo izhodiščno osnovo za zadovoljitev svojih ciljev.

Prav tako so netočni nekateri komentarji, da bo Slovenija z neugodno rešitvijo izgubila Piranski zaliv, če ji ne bo prisojen ves akvatorij. Takšne in podobne bojazni na hrvaški strani, češ da bo Hrvaška ob svoje morje, če bo Sloveniji res prisojen dostop do mednarodnih voda, zgolj prilivata olje na razplamtevajoči nacionalizem. Tradicionalna krilatica, da se zaliv deli na pol, namreč ne pomeni dejanske razdelitve na polovico, temveč zgolj upoštevanje načela ekvidistance (načelo enake oddaljenosti ozemeljskih voda od kopnega), ki mu sicer Slovenija zaradi zgodovinskih razlogov in načela pravičnosti odločno nasprotuje. A tudi o upoštevanju ekvidistance kot načela razmejitve bi Hrvaški pripadla tretjina akvatorija zaliva, Sloveniji pa skoraj dve tretjini. In tudi v primeru, če bi sodišče povsem ugodilo Hrvaški po kopenski meji po stari strugi Dragonje, kar pa je praktično nemogoče, bi Sloveniji pripadlo nekaj več kot polovico zaliva. Strahovi, ki jih nekateri zaradi tega sejejo po Sloveniji in Hrvaški, so pretirani in služijo zgolj ustvarjanju sovraštva in nezaupanja.

Relativiziranje mitov

Nihče niti ni relativiziral pomena suverenosti nad morjem v 21. stoletju. Ob vstopu v Evropsko unijo morske meje med državami članicami niso tako nepropustne, kot so bile na primer dve, tri desetletji ali eno stoletje nazaj. Tako daleč, da bi lahko trdili, da to ni več slovensko ali hrvaško morje, temveč evropsko, še nismo, a se dejansko pristojnost nad morji članic EU vse bolj prenaša na evropske institucije. Suverenost nad morjem je pomembna predvsem v primeru, ko je v ali pod njim ekonomski interes izkoriščanja naravnih dobrin. Ekonomska logika je gonilo zahtev po državni suverenosti, druge pravice prehodov in služnosti pa v morju EU nimajo več takšnega pomena kot nekoč.

Iz vsega skupaj sledi, da je morska meja med Slovenijo in Hrvaško v veliki meri postala bolj simbolni problem, pri katerem hočeta obe strani uveljaviti svoj prav na račun drugega. Seveda pa je še vedno izjemno pomembno, kje bo potekala slovenska morska meja, a poteze in vloga slovenske diplomacije, pravnikov in politikov, ki smo jih omenjali, nas ne morejo navdati z zaupanjem, da bo Slovenija res iztržila največ, kar je možno. Tolaži nas lahko le, da imajo očitno slovenski argumenti v mednarodnopravni stroki večjo težo od hrvaških. In v tem je upanje, da bo v sporu o morski meji med Slovenijo in Hrvaško upoštevanih večina slovenskih zahtev in stališč.

DENIS SABADIN

---