Kobarid, prestolnica soške fronte

Ko teče beseda o soški fronti, je najpogosteje omenjan kraj Kobarid. Razlog za to je predvsem znameniti preboj ali čudež pri Kobaridu, ki je v italijanščini (kot caporetto) sinonim za polomijo, poraz na vsej črti. Kobarid je svojo zgodovinsko odmevnost znal unovčiti. Kobariški muzej, Fundacija Poti miru in številni tamkajšnji ljudje so svoj kraj postavili na zemljevid prizorišč zgodovinskih dogodkov pred stoletjem.

Odpri galerijo

Vojno, o kateri smo pri nas iz takšnih ali drugačnih razlogov še pred tremi desetletji malo vedeli, smo Slovenci začeli bolje spoznavati po zaslugi radovednih ljudi na Kobariškem. “Odkrivati” so nam jo začeli ljubiteljski zbiratelji njenih ostalin, dokumentov in pričevanj. Zbirke so se množile in bogatile, tema je postajala vse zanimivejša. Iz kobariških pobud so se razvili veliki projekti, med katerimi je danes v svetu prepoznavni Kobariški muzej, nadgrajen s številnimi muzeji na prostem, s Potjo miru in z dogodki, ki so v letu stote obletnice soške fronte dobili dodatni zagon. Lahko rečemo, da se je Kobarid na zemljevid velike vojne zapisal kot prestolnica soške fronte.

Začeli so zbiratelji, njihovo delo nadaljujejo

Kobariški muzej se je razvil iz muzejske zbirke, ki so jo leta 1990 uredili domačini. Sprva je deloval v okviru Turističnega društva Kobarid, po petih letih pa je postal neprofitna družba z omejeno odgovornostjo. Leta 2011 so ga vpisali v razvid slovenskih muzejev. Za svoje delovanje je prejel Valvasorjevo nagrado, najvišje državno priznanje v muzealstvu. Bil je nominiran za EMYA in prejel nagrado Sveta Evrope. Obiskale so ga številne visoke osebnosti od monarhov, treh predsednikov Evropskega parlamenta, številnih predsednikov držav, vlad, ministrov, predsednikov raznih svetovnih združenj, cerkva in vse do Nobelovih nagrajencev.

“Mnoge iniciative se rojevajo iz pobud posameznikov. Zahvaliti se moramo že onim, ki so prepoznali to vrednoto takoj po vojni, začeli zbirati stvari in jih hraniti. Njihov prispevek je velik tako za muzej kot za Pot miru. Posamezniki so se združili v društva in sekcije, kot so 13 13 na Bovškem, na Drežniškem in v Kobaridu delajo v okviru turističnih društev, v Tolminu v društvu Peski, delovalo je društvo Mengore, spodaj na Goriškem pa je najbolj aktivno Društvo soška fronta,” našteva Tadej Koren, ki v Fundaciji Poti miru dela na področju zgodovine.

Vedno se najde kaj novega, pravijo zbiralci, na Kobariškem pa se v zadnjem času bolj posvečajo manj raziskanim temam. “Iščemo zgodbe posameznikov, ljudi, ki so kot civilisti doživljali vojno. To so bolj socialne teme kot, na primer, begunstvo, usode žensk, otrok, religija in podobno. V Fundaciji Poti miru pa smo v zadnjem času preučevali potek frontnih črt, predvsem tistih, ki so nastale pred prebojem v Kobaridu leta 1917. Ugotovili smo, da so najbolje ohranjene v višje ležečih predelih. V nižinah so mnoge jarke domačini zasuli in zravnali, ponekod v hribih pa so prizorišča zaraščena,” pravi Tadej Koren.

Za vse vojne velja, da jih zmagovalci pišejo tako, poraženci pa drugače, posebej ko gre za interpretacijo njihove zgodovine. Kustos v Kobariškem muzeju Boštjan Lužnik meni, da imajo zgodovinarji še veliko dela. “Precej dogodkov, predvsem številk v zvezi s soško fronto, ostaja nepojasnjenih. Premalo so raziskani predvsem arhivi. V slovenskem prostoru se z njimi ukvarja en sam človek, to je zgodovinarka Petra Svoljšak. Sicer pri nas kot vire navajajo v glavnem tuje avtorje in tiste slovenske, ki so se s tem ukvarjali v preteklosti. Temeljnih raziskav pa ni. Potem, ko je bila prva svetovna vojna dolgo zamolčana, se v zadnjem času vse več ljudi zaveda vrednosti njene zgodovine. Zdajšnja odmevnost bo morda pritegnila marsikaterega študenta, da se bo lotil preučevanja vojne. Žal pa smo veliko priložnost že zamudili. To so živi pričevalci prve svetovne vojne, ki jih ni več. Dediščina se sicer ohranja po ustnem izročilu, ki pa ni tako zanesljivo kot so pričevanja živih prič,” meni Boštjan Lužnik.

Iz ustnega izročila je vendarle nastalo precej kronik in tudi literarnih del. A njihovi avtorji so večinoma ljubiteljski kronisti. Lužnik njihovo delo ceni: “To so začetniki pričevanj s soške fronte. Prispevali so prve informacije, na podlagi katerih so kasneje drugi nadaljevali delo. Nekatere informacije je bilo treba seveda preverjati in tudi popravljati, ampak vse so prispevale k nekemu začetku.”

Caporetto in “caporetto”

Vsaka pomembna obletnica okrepi zanimanje javnosti za dogajanje, na katerega se nanaša. V primeru soške fronte je to zelo očitno zlasti pri Italijanih. V tem času v Kobariškem muzeju beležijo 7000 obiskovalcev več kot v enakem lanskem obdobju. Daleč največ je Italijanov, več zanimanja pa kažemo tudi Slovenci.

Takšen trend se je pokazal že ob 90., 80. in tudi starejših obletnicah, ugotavljajo v Kobaridu. “Tokrat je pozitivno to, da smo vključeni v tok dogajanja v celotni Evropi. Zato je prav, da se tako institucije kot država na to odzivamo. Oblikovan je bil tudi državni odbor pod okriljem ministrstva za obrambo. Gre za nek proces, ki bo prek prireditev, razstav in znanstvenih konferenc razčistil tudi zgodovinska dejstva in bolj uskladil interpretacije zgodovine,” je prepričan Tadej Koren.

Zadnje dejanje bojev ob Soči je bila 12. bitka, ki se je začela 24. oktobra 1917, v bovški kotlini s skupnim napadom avstro-ogrske in nemške vojske. Italijansko obrambo so presenetili s plinskim obstreljevanjem. Hkrati se je prodor začel iz tolminske smeri. Zlomu soške fronte je sledil prodor Avstrijcev in Nemcev v Furlansko nižino ter naprej do reke Piave, kjer se je fronta 9. novembra 1917 ustalila. Po razpadu avstro-ogrske monarhije se je prva svetovna vojna končala 11. novembra 1918 s kapitulacijo Nemčije.

Kobarid, v italijanščini Caporetto, je, kot je znano, zašel celo v jezik zahodnih sosedov in kot “caporetto” postal sinonim za polom na vsej črti. Ali se Italijani izvora izraza sploh zavedajo? “Srečujemo tudi ljudi, ki sploh ne vedo, da so v Kobaridu že na drugi strani meje, v Sloveniji. Večina je zgroženih nad grozoto vojne in največ zapisov v muzejski knjigi se glasi 'Nikoli več!' Najdejo se tudi takšni, ki resnice nočejo sprejeti in o tem polemizirajo z vodičem. Mi ne želimo polemizirati, vztrajamo pa pri tistem, kar se je dejansko dogajalo in zgodilo,” je odločen Boštjan Lužnik.

“Vemo, kakšna zgodovina se je v Italiji začela pisati kmalu po koncu prve svetovne vojne in temu primerno so vojno prikazovali. Današnje mlade generacije jo odkrivajo na novo. Kdor je za resnico odprt, jo pač sprejme. Kdor je ne, poraz pri Kobaridu tolmači kot strateški umik in verjame, da je bila Italija v vojni zmagovalka. Ampak večina ljudi spoštuje tisto, kar vidi v muzeju in ob Poti miru,” dodaja Tadej Koren.

O vojni je veliko napisanega, predvsem na tujem. Pogosto naletimo na precej različne podatke. To velja tudi za številke o žrtvah soške fronte. V Kobariškem muzeju se nagibajo k oceni 300.000 padlih na fronti. Vendar je treba upoštevati še drugačne žrtve vojne, zaradi bolezni in drugih posledic. Boštjan Lužnik pravi, da je popis vseh žrtev danes skoraj nemogoč. “Navajanjem številk se raje izogibam, ker pač nimam pravega odgovora,” dodaja.

Zgodba o Ernestu Hemingwayu ni vžgala

Kot rečeno, je o soški fronti zapisanih precej zgodb. Krožila je tudi tista, da je Ernest Hemingway svojo mojstrovino Zbogom, orožje doživel prav v Kobaridu. V resnici je kot ameriški vojak spomladi leta 1918 prišel na fronto, ki se je po porazu italijanske vojske pri Kobaridu ustalila pri reki Piavi. “Nekdo je pač želel z velikim imenom narediti svoj mali kraj velik. Tudi Napoleon ni šel čez bližnji Napoleonov most, je pa res, da je bil tod Rommel,” je do lokalnih štorij prizanesljiv Boštjan Lužnik.

Kobarid očitno s pridom izkorišča priložnost, ki jo ponuja ta del njegove zgodovine. “Lahko rečem, da smo v občini pri tem uspešni,” pravi župan kobariške občine Robert Kavčič. “Predvsem delegacije iz Italije se tu vrstijo tako rekoč dnevno. Gostom predstavljamo ponudbo, jih napotimo na oglede zgodovinskih prizorišč, turističnih znamenitosti in podobno. Dobivamo povabila za vračanje obiskov in tako tkemo trajne stike. Ko gre za uradna srečanja, načenjamo vse teme, predvsem gospodarske, prek čezmejnih projektov, tudi z notranjostjo Italije. S Potjo miru so se takšne možnosti odprle za območje vse do morja. Znana je že tudi pobuda za združevanje front po Evropi, vse do Francije. Na to evropsko pot bodo morale lokalne skupnosti navezati svoje poti,” dodaja Kavčič.

Največ lahko iztrži turizem. “Pomembno je gosta prepričati, da velja pri nas ostati dalj časa in se tudi vračati, to bo največja dodana vrednost,” meni župan. V občini sicer niso križem rok čakali na priložnost. Med drugim so po smoli ob razpisu za javna dela sami zagotovili denar za urejanje nekaterih zgodovinskih prizorišč. Pri tem pomagajo krajevne skupnosti in društva.

“Prepričan sem, da bo iz majhnih zgodb nastala velika,” je optimist župan Robert Kavčič.

Pot miru

K veliki zgodbi bo gotovo veliko prispevala več kot 150 kilometrov dolga Pot miru vzdolž prizorišč soške fronte od Alp do Jadrana. Odprli so jo letos spomladi na Trgu Evropa med obema Gorica in pomeni največje obeležje veliki vojni.

Za Potjo miru stoji fundacija enakega imena. Nastala je leta 2000, ko je zdajšnji predsednik uprave te ustanove Zdravko Likar napisal program ovrednotenja, raziskav in predstavitve dediščine (predvsem nepremične, a tudi premične) soške fronte v študijsko-raziskovalne in turistične namene. Slovenska vlada je program sprejela in dala pobudo za ustanovitev fundacije. Poleg Likarja, so bili ustanovitelji še prof. dr. Tone Jeglič, akademik prof. dr. Robert Blinc in Željko Cimprič, pojasnjuje Maša Klavora, ki v fundaciji skrbi za njeno promocijo.

V zgornjem Posočju je fundacija skupaj s turističnimi in z zgodovinskimi društvi ob strokovni podpori ZVKD, Tolminskega muzeja, Kobariškega muzeja in ZRC SAZU na nekdanjih frontnih linijah uredila muzeje na prostem (Čelo, Ravelnik, Zaprikraj, Kolovrat, Mengore, Mrzli vrh), obnovila veliko spominskih obeležij, uredila Zgodovinsko knjižnico Kobarid in razvijala dokumentacijski center. Leta 2007 je muzeje na prostem ter druge naravne in kulturne spomenike, turistično informativne centre in muzeje povezala v približno sto kilometrov dolgo Pot miru v Zgornjem Posočju - od Loga pod Mangrtom do Mengor. V Kobaridu so odprli informacijski center z interaktivno razstavo, s trgovino s spominki in turistično literaturo ter s konferenčno dvorano.

Ob pomoči Lovra Galića in s sodelovanjem Tolminskega muzeja je fundacija pripravila tudi popis 21.000 padlih vojakov na območju zgornjega Posočja. “Ob stoti obletnici zaznavamo veliko zanimanje potomcev padlih vojakov, ki iščejo informacije o svojih prednikih. Načrtujemo še pripravo popisa za Goriško in Kras,” pravi Maša Klavora.

Že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja so muzeje na prostem in zgodovinske poti urejala društva ob podpori občin tudi na Goriškem in Krasu (Sabotin - Park miru in Poti miru na Krasu). Za zgodovinske točke so seveda poskrbeli tudi na italijanski strani (Debela Griža, Tematski park nad Tržičem in podobno).

“Leta 2009 smo se italijanski in slovenski partnerji povezali in se odločili, da vse lokalne točke, muzeje na prostem in poti povežemo v Pot miru od Alp do Jadrana, od Loga pod Mangartom do Devina in Trsta. Namen poti so spomin in opomin, ohranjanje in raziskovanje te dediščine, ki je včasih delila, ter razvoj zgodovinskega turizma na čezmejnem območju,” pojasnjuje Maša Klavora. S projektom so se potem prijavili na čezmejni razpis. Stekel je leta 2012, zaključili so ga, kot rečeno, aprila letos.

Odziv je razveseljiv, pravijo v fundaciji. Vse več je vodenih ogledov z lokalnimi vodiči, oglašajo se tuji zgodovinarji, mnogi obiskovalci raziskujejo sami. “Pomembno je, da Pot miru promovira tudi naravne znamenitosti, lepote narave, da omogoča razglede in uživanje v miru in tišini ter spoznavanje lokalne kulinarike. Obiskovalec se na pot lahko odpravi peš, s kolesom, do posameznih točk tudi z avtomobilom ali avtobusom. Ob tem spoznava in doživlja različne kulture, jezike, narečja, običaje in geografske raznolikosti, od alpskega prek kraškega sveta do morja,” je z opravljenim delom pri Pori miru zadovoljna Maša Klavora.

DAVORIN KORON

---