Kmetijstvo na sušnih tleh, na rodovitnih pa trgovine

Leto 2003 je bilo na Primorskem izjemno sušno, sušnih je bilo še nekaj let, nazadnje 2012 in 2013, letos pa po vsej državi bijemo plat zvona zaradi izjemne moče. Julija smo v Istri zabeležili največ padavin v zadnjih 38 letih. V srednji in južni Evropi gremo iz enega vremenskega ekstrema v drugega, potrjujeta vremenoslovec Agencije RS za okolje Branko Gregorčič in klimatologinja Lučka Kajfež - Bogataj, tudi profesorica na Biotehniški fakulteti. Ne dvomita, da se bo trend globalnega segrevanja nadaljeval, glede njegovih razsežnosti pa imata nekoliko različne poglede.

Odpri galerijo

Globalna temperatura se je v povprečju dvignila za stopinjo Celzija (v Sloveniji za 1,7 stopinje), kar bi težko pripisali izmenjavi ledenih obdobij in otoplitev na našem planetu.

Sonce nič bolj ne greje

“Vse je enako kot prej: sonce enako greje, zemeljska os je enako nagnjena. Segrevanje se nam dogaja zaradi kurjenja fosilnih goriv, premoga, plina in nafte, ki proizvajajo ogljikov dioksid, pa tudi zaradi krčenja pragozda. Zemljo v preveliki meri uporabljamo v kmetijske namene. Človek je večino sprememb povzročil v 200 letih, z industrializacijo, zato poteka vse tako hitro. Naravne spremembe so bistveno počasnejše,” je jasna Lučka Kajfež - Bogataj. Tudi Branko Gregorčič pravi, da je v zadnjih desetletjih opazen porast temperatur. To potrjujejo avstrijski vremenoslovci, ki se precej ukvarjajo s podnebnimi analizami na območju Alp za nekaj stoletij nazaj. Projekcije kažejo, da bodo poleti suše pogostejše. Pozimi pa bo več padavin, meja sneženja se bo dvignila, zato bo vse več težav z naraslimi vodami.

“Z naraščanjem povprečnih temperatur lahko ozračje vase sprejme več vodne pare, zato je na voljo več energije za vremenske procese. Tako so deževja še izrazitejša, poleti pa so vse pogostejši močni vročinski valovi in suše. Škoda ob ujmah je večja, ker imamo ljudje zdaj več dobrin, kot smo jih imeli v preteklosti. S poseljevanjem (občasno) poplavno ogroženih ali plazovitih območjih pa smo k škodi tudi sami pripomogli. Kljub temu rek ne kaže za vsako ceno prilagajati nepremišljenim poselitvam,” opominja Gregorčič. Bolj smiselno je poselitve načrtovati tako, da morebitni izredni padavinski in poplavni dogodki ne ogrožajo večjega števila hiš. Vodotoke je treba primerno vzdrževati in izvesti kakšen preventivni ukrep, kar pa ni preprosto – če povečamo pretočnost rek v zgornjem delu, se v spodnjem poveča poplavna nevarnost. Kajfež - Bogatajeva vremenoslovcu pritrjuje: “Škoda ni samo posledica podnebnih sprememb. Izvirni greh je slabo prostorsko načrtovanje. Kmetijstvo snujemo na sušnih tleh, na rodovitnih pa trgovska središča.”

Podnebne spremembe povečujejo verjetnost ekstremov. Po njenem mnenju to izhaja že iz zakonov fizike: toplejši zrak sprejme več vlage, nalivi so obilnejši. Tudi Gregorčič pravi, da gre za preprosto logiko. Toplejši je zrak, več vodne pare ima, močnejše padavine nastanejo.

Dodaja še, da se segrevajo tudi svetovna morja, vendar nekoliko počasneje kot ozračje. Ker se voda pri višjih temperaturah razširi, se zvišuje gladina oceanov. Taljenje ledu k temu za zdaj prispeva v manjši meri.

Izjeme skoraj že pravilo

Letos beležimo nadpovprečno količino padavin, ki jim večinoma botrujejo vlažne zračne mase iznad Sredozemlja, kamor pridejo prek Atlantika. “Avgusta v Ljubljani v povprečju pade 138 litrov na kvadratni meter, v Istri 83 litrov. Avgusta letos so v prestolnici zabeležili 205 litrov in ob morju 95. Julija pa je tam padlo kar 265 litrov, skoraj štirikrat več od običajnih vrednosti, ki znašajo 79 litrov na kvadratni meter,” niza Gregorčič.

November je nenavadno topel, a toplo je bilo tudi med 21. decembrom lani in 23. januarjem letos. Ko bi v osrednji Sloveniji pričakovali najbolj mrzlo obdobje, ni temperatura več kot 30 dni niti ponoči padla pod ničlo. Konec januarja je sledila ohladitev. “Najprej je snežilo, ker so bile v spodnjih plasteh ozračja prisotne mrzle kontinentalne mase. Ko je iznad Sredozemlja pritekel vlažen toplejši zrak, se je v višinah segrelo. Začelo je deževati v spodnje plasti ozračja in nastal je žled. Pojav je značilen predvsem za območje Javornikov, med Trnovskim gozdom, Postojno in Snežnikom, kjer se srečujejo različni zračni tokovi. Tako obsežen in dolgotrajen žled, ki je trajal več kot tri dni, pa je redek. Zgodi se morda enkrat na sto let.”

Kar se nam je včasih zgodilo le enkrat na sto let, se nam bo v prihodnje vsakih deset, svari Kajfež - Bogatajeva. Izjemne vremenske razmere postajajo vse pogostejše. Dokler se bo ogrevalo, bodo padali rekordi. Skrajnosti bodo značilne tudi za zime; pogosto bodo brez snega, na nekaj let pa ga bo padlo neobičajno veliko.

So nižje ležeča smučišča smiselna?

Prihodnost nižje ležečih smučišč je lahko vprašljiva. Gregorčič opozarja, da strokovnjaki o tem pripravljajo resne analize. Ker pa je suh mraz ob temperaturni inverziji na nižje ležečih smučiščih izrazitejši, jih je takrat mogoče umetno zasnežiti. Smučišča, kakršno je Pohorje (na 325 do 1327 metrih nadmorske višine), morajo imeti možnost umetnega zasneževanja, je prepričan. Čeprav priznava, da lahko močna odjuga pobere ves sneg.

Profesorica meni, da smučišča na manj kot 1200 metrih nadmorske višine nimajo prihodnosti. Cerkno, denimo, se nahaja na 900 do 1290 metrih. Smučišča na 1500 metrih bodo imela občasne težave. Oddahnili si bodo šele na višini, ki presega 1800 metrov, je prepričana. Proge na Voglu pa so urejene na 596 do 1800 metrih in na Krvavcu na 1450 do 1971 metrih. Na več kot 2000 metrih nadmorske višine se nahaja le kaninsko smučišče, ki ne obratuje. “Smučišča na 2500 metrih pa bodo imela več snega, kot so ga imela doslej. Spet zaradi osnovnih fizikalnih zakonov.”

Zdajšnje viške vode bi kazalo shraniti za bodoča sušna obdobja. Ogromen rezervoar je Planinsko polje. “Ko ga poplavi, voda tam vztraja najmanj mesec dni. Lahko bi ga razglasili za ogromen naravni rezervoar,” navaja Gregorčič in dodaja, da vodo delno že zdaj shranjujemo z umetnimi zajezitvami večjih rek, kjer istočasno pridobivamo električno energijo. Kajfež - Bogatajeva pa poudarja, da nas bodo vse te izjemne padavine za nekaj časa varovale le pred hidrološko sušo, torej pred upadom podtalnice, ki je vir pitne vode. Poleti lahko udari kmetijska suša, tudi če bi deževalo do spomladi. “Kmetijske rastline imajo plitve korenine. Tla se do 50 centimetrov globine zelo hitro osušijo, lahko že v osmih ali devetih dneh, odvisno od sestave.”

Prihodnost odvisna tudi od indijskega prirasta

Posameznik, igla v kopici sedemmilijardne populacije, ne more upočasniti globalnih sprememb, kaj šele, da bi jih preprečil. Ločevanje odpadkov v lastnem gospodinjstvu ni dovolj. Obnašanje enega Slovenca ne bo spremenilo globalnega scenarija, se strinja Gregorčič. Niti Kajfež - Bogatajeva si ne zatiska oči pred dejstvi, na katera nimamo vpliva: “Podnebne spremembe so odvisne tudi od vprašanja, kdaj se bo umiril naravni prirast v Indiji. Kdo bo ustavil pohlep gospodarstva? Gospodarski sistem je zasnovan na rasti; Afričanom in Indijcem, tudi Kitajcem, bomo že v kratkem začeli prodajati pametne telefone in avtomobile. Po tej logiki bo onesnaževanje samo še naraslo.” Namesto tržnega gospodarstva bi si morali prizadevati za krožno, ki temelji na recikliranju materialov in nasprotuje nenehnemu višanju standarda. “Človek je izgubil kompas. Pohlepen pa je že od nekdaj. Si predstavljate, kakšni bi bili graščaki, če bi poznali računalnike? Človekovo najnovejše orožje je tehnologija,” je neposredna.

Ne smemo vreči puške v koruzo

Gregorčič je kljub vsemu prepričan, da je treba svet začeti spreminjati pri sebi: “Načrtovati moramo smiselne poselitve in stavbe s primerno izolacijo, ki poleti blaži vročino, pozimi pa zmanjšuje stroške ogrevanja. S tem se zmanjšata poraba energentov in onesnaževanje.”

Se bodo prilagodili tudi gradbinci in nepremičninske agencije? Nov prodajni trend utegnejo postati stanovanja na visokem pritličju in zatišni legi s poudarkom na veliki strehi in majhnih oknih. Pogled na morje, reko ali jezero utegne postati drugotnega pomena. Bi stavbe v bodoče lahko načrtovali na stebrih ali celo pod zemljo, kjer ni plazovitega terena? “Zakaj pa ne, če bi takšne hiše preprečile nekatere nevšečnosti. V hišah na pilotih ne bi bilo težav med poplavami, v drugih obdobjih pa ne s podtalno vlago, ki je značilna za barje in podobna območja. Najbrž bi bile pravi arhitekturni izziv. V primerjavi z nekaterimi zdajšnjimi hišami na Barju bi se tudi bolj skladale s kulturno dediščino. Stavbe, delno vkopane v hrib, imajo boljšo izolacijo,” razmišlja Gregorčič.

Kajfež - Bogatajeva meni, da se bomo sčasoma prilagodili novim razmeram. Boji se le, da bodo to naredili predvsem v bogatih državah. “V revnih bodo ujme še naprej terjale življenja in premoženje. Prilagajanje stane, potrebuješ tudi voljo in znanje.”

Čeprav se spremembe hitro dogajajo, se ne zgodijo čez noč. Gregorčič opozarja, da je že ameriški pisatelj Mark Twain (1835-1910) ugotovil, da je “podnebje tisto, kar lahko pričakujemo, vreme pa tisto, kar dobimo”. Vreme na območju Alp in severnega Sredozemlja je bilo vselej nagnjeno k naglim spremembam. Da je bilo v Sloveniji že v preteklosti veliko ujm, priča knjiga njegovega pokojnega kolega Mirana TrontljaKronika izrednih dogodkov 20. stoletja. “Vse to nakazuje, da je narava močnejša od nas in bo takšna tudi ostala. Treba se ji je prilagoditi, ona se nam ne bo.” Gregorčič pri premagovanju vremenskih nevšečnosti in načrtovanju prihodnosti priporoča uporabo zdrave pameti.

Slovensko zavarovalno združenje ne vodi statistike naravnih nesreč. Ker ni nujno, da oškodovanci zavarovalnicam prijavijo vse škodne dogodke in ker nekatere zavarovalnice za posamezna zavarovanja nimajo urejenih evidenc (vodijo le skupna zavarovanja), v združenju zbirajo zgolj podatke o zavarovanih rizikih, pravi Mateja Lamovšek iz službe za premoženjska zavarovanja, statistiko in analize. Število izplačanih zavarovalnin zoper poplave, denimo, pa ne more biti merodajno, ker so območja različno poseljena - Ljubljana veliko bolj kot Železniki, na primer. V združenju tako potrjujejo samo, da so nekatera zavarovanja pogostejša (zoper poplave) od drugih (zoper plazove). Čeprav se prebivalci s poplavnih območjih načeloma zavarujejo pred poplavami, v združenju niso zaznali občutnega porasta tovrstnih zavarovanj. Zavarovanja zoper potres pa so - po potresu v Posočju leta 1998 - po vsej državi sprva narasla in potem upadla.

Obuditi svet za trajnostni razvoj ali za varstvo okolja

Kajfež - Bogatajeva je bolj nazorna. Zmanjšati moramo porabo materialnih dobrin, količino odpadkov in porabo pitne vode. Hrane ne bi smeli metati v smeti, izogibati bi se morali izdelkom za enkratno rabo, vključno z vodo v plastenkah. >A za konkretnejše rezultate se bodo morale zganiti vlade, čeprav se zdi, da se politične garniture z varovanjem okolja ne obremenjujejo več in nanje tako ni mogoče vplivati z volitvami.

“V Sloveniji nimamo niti ene institucije, ki bi se ukvarjala s podnebnimi spremembami. Premoremo samo nekaj uradnikov, ki občasno pošljejo kakšen papir v Bruselj. V obdobju Pahorjeve vlade smo imeli svet za trajnostni razvoj, bila sem njegova članica. Čeprav je vladi glede razvoja Slovenije svetoval povsem brezplačno, so ga v času Janševe vlade ukinili. Tedaj so ukinili tudi svet za varstvo okolja, ki je deloval več kot 20 let, in službo vlade za podnebne spremembe,” niza in pri tem opozarja, da nima osebno nič proti prvaku SDS. Kasnejši mandatarji bi omenjene institucije lahko oživili, pa jih niso. V Sloveniji imamo resda močne nevladne organizacije, vendar to ne zadostuje. “Vsi, ki opozarjamo na napake na področju varstva okolja, to počnemo v prostem času.”

Po njenem mnenju bi se morali črnemu scenariju za prihodnost zoperstaviti na miren, vendar odločen način, tudi s shodi in protesti ter z bojkotom nekaterih izdelkov in izdelkov večjih onesnaževalcev. “Dokler ne bo množičnih žrtev ali gospodarskega zloma, opozoril znanosti ne bodo upoštevali. Ampak takrat bo morda že prepozno. Če bo zmanjkalo naravnih virov, kot sta voda in nafta, bosta zavladala kaos in plenjenje.”

Črnogledim napovedim navkljub je prepričana, da je globalno segrevanje še vedno mogoče omejiti. “Na dve dodatni stopinji v povprečju, kar bi v Sloveniji pomenilo 3,5 stopinje več. Če pa ne bomo ničesar ukrenili, utegne povprečna temperatura zrasti za šest stopinj, in to že v 30 letih. To bi pomenilo neki drug svet, kakršnega si nihče ne predstavlja. Po mojem mnenju bi bil brez civilizacije.”

MIRJANA CERIN

---