Kmalu bomo zavarovani za dolgotrajno oskrbo v starosti
7. Val
05. 12. 2015, 08.00
, posodobljeno: 02. 11. 2017, 00.53
Vedno večji delež starejših v družbi kliče po iskanju novih načinov, kako tem ljudem, takrat ko ne zmorejo več skrbeti zase, zagotoviti pomoč po sprejemljivi in za njihove svojce še znosni ceni. Razvite evropske države so na ta izziv odgovorile že davno, z uvedbo posebnega (obveznega) zavarovanja za takšne primere. Slovenija že leta razmišlja v podobni smeri, zakona, ki bi uredil to področje, pa še ni. Zakon bo gotovo sprejet prihodnje leto, obljubljajo na pristojnem ministrstvu. Slovenija je to obljubila tudi Evropski komisiji.
Izraz “starajoča se družba” je vseprisoten v javni govorici, a ljudje se z njim na najbolj osebni ravni srečajo šele takrat, ko opeša kdo od njihovih bližnjih in morajo prevzeti skrb za svoje starše ali stare starše. V Sloveniji je to povezano z velikim finančnim bremenom, saj večina upokojencev nima prihodkov, s katerimi bi si lahko v celoti poplačali nego v domu za ostarele ali pri sebi doma. Kljub pravicam, ki jih ljudem, odvisnim od tuje pomoči, že izplačujeta zdravstvena in pokojninska blagajna (dodatek za pomoč in postrežbo, na primer), morajo za dolgotrajno oskrbo teh ljudi pogosto precej doplačevati tudi njihovi svojci.
Novo zavarovanje, ki bi ga morali plačevati vsi
Razvite zahodno- in severnoevropske države so se te težave lotile že pred leti. V svoje sisteme so vpeljale zavarovanje za dolgotrajno oskrbo. Ko starostnik ali kdor koli postane odvisen od tuje pomoči, lahko pričakuje, da bo za storitev ali pripomoček, ki ga potrebuje za življenje, zanj (do)plačevala zavarovalnica.
Slovenija bo zakon, ki bo uvedel takšno zavarovanje, menda sprejela prihodnje leto. Menda pišemo, ker imajo načrti za ureditev tega področja že več kot desetletno zgodovino. Idejo dolgotrajne oskrbe - torej celovite zdravstvene in socialne pomoči ljudem, ki rabijo tujo pomoč - je želela v zakon preliti že prva Janševa vlada. Že takrat je bilo v ospredju tudi novo zavarovanje za dolgotrajno oskrbo. Ivan Svetlik, minister, pristojen za socialo v Pahorjevi vladi, je zakon o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo pripeljal že do faze javne obravnave, a je nato sledil padec vlade in s tem tudi padec vseh zakonov, ki so bili v pripravi. V naslednji vladni ekipi je delo nadaljevala ministrica Anja Kopač Mrak, a je vlado doletela podobna usoda. Zdaj je dolgotrajna oskrba in zavarovanje zanjo spet projekt v nastajanju, čeprav so izhodišča enaka kot pred več kot desetletjem.Tokrat bo zakon gotovo sprejet, obljublja Davor Dominkuš, ki na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti že dolgo drži roko nad tem področjem. “Zakon bo sprejet v prihodnjem letu. To je tudi zaveza, ki jo je Slovenija dala Evropski komisiji,” pravi.
Po vladnih planih bi sicer moral biti zakon na vladi potrjen do konca letošnjega leta, a to se gotovo ne bo zgodilo. Dolgotrajna oskrba, čeprav se ne nanaša le na zdravstvo, je namreč tesno povezana z zdravstveno reformo, ta pa je zdaj v fazi analiz, različnih delavnic in pisanja poročil.
Smer, ki se je že leta drži ministrstvo za delo, ostaja medtem začrtana. “Stojimo na stališču, da je treba obstoječi sistem racionalizirati, poenotiti, različne rešitve pripeljati pod enotno obravnavo in zagotoviti tudi enotno financiranje,” pravi Dominkuš. Združiti bo treba denar, ki ga za te namene že prispevajo zdravstvena in pokojninska blagajna, državni proračun in lokalni proračuni, temu pa dodati še novo zavarovanje, ki bi ga plačevali vsi državljani. “Dejstvo je, da se vsi zavedamo, da bo potreben dodaten denar in da je treba obstoječo mrežo, sistem in načine financiranja maksimalno racionalizirati in sistem narediti bolj učinkovit, da bo dosegel vse, ki to potrebujejo,” pojasnjuje.
Odgovora, kolikšna bo premija, ki jo bomo plačevali, Dominkuš še nima, pove lahko le, da “govorimo o nekaj evrih.” Kot izhaja iz enega od delovnih gradiv, ki jih je poleti pripravilo ministrstvo, bi se ob dajatvi šest evrov na mesec na posameznika na letni ravni nabralo dodatnih 110 milijonov evrov za delovanje sistema dolgotrajne oskrbe.
Državljani bi to premijo verjetno plačevali v okviru dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (obstoječega ali preoblikovanega). “Pri dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju je dobro to, da so vanj zajete vse skupine prebivalstva, tudi upokojenci in neaktivni državljani. Na ta način bi z relativno majhnim dodatnim prispevkom lahko zbrali kar visoka sredstva. Iz plačevanja bi bili izvzeti le otroci in šolajoča se mladina. Vsi ostali bi morali plačevati prispevek, s čemer bi dosegli, da bi bil ta relativno nizek,” pojasnjuje Davor Dominkuš.
Cilj, da bi čim več ljudi ostalo doma
Nov zakon o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju zanjo naj bi prinesel tudi številne nove možnosti za preživljanje starosti oziroma obdobja, ko in če bo posameznik potreboval tujo pomoč. Če zdaj praviloma velja, da se gre v takšnih primerih v dom za starostnike, bo v bodoče to le ena od možnosti. Pripravljalci sprememb veliko energije usmerjajo v oblikovanje sistema, kjer bi ljudje kar se da dolgo ostali v domačem okolju in tam prejemali potrebno oskrbo in pomoč. Če bi to pomoč nudili svojci, bi za to lahko prejemali plačilo.
Med novimi pravicami, ki bi jih imeli ljudje, ki ne zmorejo več skrbeti zase, bi bili tudi tehnični pripomočki in prilagoditev bivalnega okolja. “Če bo nekdo želel ostati v domačem okolju bo imel, recimo, tudi možnost sofinanciranja adaptacije stanovanja,” pojasnjuje Dominkuš.
Prehod na nov sistem dolgotrajne oskrbe in zavarovanja zanjo bo postopen, veljala bodo prehodna obdobja, saj gre za velike sistemske spremembe, ki so med drugim povezane tudi z že pridobljenimi pravicami.
Če bi zavarovanje za dolgotrajno oskrbo znašalo šest evrov mesečno, bi se iz tega naslova na letni ravni nabralo dodatnih 110 milijonov evrov, namenjenih oskrbi ljudi, ki so odvisni od tuje pomoči in nege.
Pomoč in nego potrebuje 60.000 ljudi
V Sloveniji redno tujo pomoč in nego potrebuje približno 60.000 ljudi. “Gre za ljudi, ki se brez takšne pomoči ne morejo normalno vključevati v vsakdanje življenje oziroma jim brez tuje pomoči ni mogoče zagotoviti kakovostnega življenja,” pojasnjuje Davor Dominkuš.
Ker je številka že zdaj visoka in ker se bo zaradi demografskih trendov in sodobnih bolezni gotovo še višala, se za čim prejšnji sprejem zakona o dolgotrajni oskrbi že dolgo zavzemajo v Zvezi društev upokojencev Slovenije (ZDUS). “Tega področja ni treba urediti samo zaradi starejših. Pomembno je tudi za mlajše, ker bodo razrešeni skrbi za svoje starše in stare starše. Pa še to opažamo, da so tudi mladi danes pod izjemnim stresom, kar tudi pri njih povzroča odpovedovanje določenih funkcij, zaradi česar včasih tudi mladi potrebujejo nego,” nujo po uvedbi zavarovanja za dolgotrajno oskrbo utemeljuj predsednik ZDUS Anton Donko.
Kako deluje sistem zavarovanja, ima priložnost opazovati pri starostnikih, ki so si pokojnino zaslužili v zahodnoevropskih državah. Tam so plačevali zavarovanje, zato jim zavarovalnice v primeru potreb denar izplačujejo v Slovenijo. “Pet, šest evrov so dajali, nekateri sedem, kolikor je pač zavarovalnica zahtevala, in zdaj so lahko popolnoma brezskrbni,” pravi Donko.
Za dolgotrajno oskrbo bomo plačevali vsi, poplačilo pa bodo lahko prejemali le tisti, ki bodo nujno potrebovali katero od uslug dolgotrajne oskrbe. “Večina tega ne bo nikoli potrebovala in ti bodo lahko srečni,” poudarja Donko. Kaj se ti lahko zgodi boljšega, kot je to, da umreš v visoki starosti, vitalen, brez ležalne dobe in vseh zdravstvenih tegob, ki te lahko doletijo? A zagotovila, da se bo njegovo življenje ali življenje njegovih svojcev odvijalo po tej poti, nima nihče. “Del populacije bo moral iti skozi dolgotrajno ležanje, bolezen, oskrbovalne bolnišnice, paliativno oskrbo ...” manj ugodne in tudi dražje scenarije zato našteva Donko.
Pravi, da mu o potrebnosti novega zavarovanja niti ni treba prepričevati običajnih ljudi. Bolj kot pri teh ljudeh je težava v pomanjkanju politične volje na višjih ravneh. “Moja subjektivna ocena je, da se ljudje ne poglobijo dovolj v zadeve. To vidim ob raznih seansah prepričevanja. Velikokrat smo deležni odgovora, da se jim še sanja ne, kaj sploh hočemo. Navkljub vsem papirjem in dokumentom, ki so izdelani ...,” je Donko kritičen do tistih, ki se gredo politiko. Drugi razlog, da že leta ne pride do premika, je strah pred novim finančnim bremenom. A finančno breme obstaja že zdaj in je nesorazmerno za tiste, ki ga morajo nositi. “Večina starostnikov zdaj nima denarja za bolj zahtevno oskrbo v domu. Zanje je treba doplačevati. Mladi, če so brez služb, tega ne zmorejo, pa tudi če imajo šoloobvezne otroke, je zanje težko. Edina rešitev je nek način solidarnosti,” pravi Donko.
Nastajanje novega zakona pozorno spremljajo tudi v Skupnosti socialnih zavodov Slovenije. Socialni zavodi, ki so člani skupnosti, skrbijo za 21.000 ljudi, v njih pa je zaposlenih 11.000 delavcev. Ta hip so domovi za upokojence nosilci integrirane skrbi za starejše, za to populacijo pa ne skrbijo le v okvirih institucionalnega varstva. Domovi pogosto prevzemajo pomoč na domu, vodijo dnevne centre, centre dnevnih aktivnosti in tudi razvažajo kosila. Pri tem delu so že nastale številne dobre praske, zato morajo biti načrtovane spremembe zelo premišljene, da se te ne bi porušile, opozarjajo v Skupnosti. Obstoječe praske je gotovo treba nadgraditi z novimi oblikami, izvajalci in viri financiranja, menijo.
“Po mnenju Skupnosti se največje težave na terenu kažejo pri dostopu do storitev za posameznike, ki si tega ne morejo privoščiti. Prav tako opozarjamo na neurejenost pomoči na domu, ki je cenovno nekonkurenčna domskemu varstvu. Dodaten problem predstavlja dejstvo, da je od občine odvisna višina sofinanciranja pomoči na domu,” pravi sekretar Skupnosti Jaka Bizjak. “Dodaten problem je neurejenost pomoči na domu. Trenutno namreč izvajalci pomoči na domu ne morejo nuditi niti najbolj osnovnih zdravstvenih storitev, temveč le tako imenovano socialno oskrbo,” nekaj težav, ki se v praksi pojavljajo danes in jih jutri, ko na bi začel veljati nov zakon o dolgotrajni oskrbi, ne bi smelo biti več, našteva Bizjak.
JANA KREBELJ