Kjer se planinsko cvetje v sir spremeni

Plajerje, kot pravijo Prezljevim, sem spoznal med potresom v Bovcu, spomladi leta 1998. Mimo njihove skale, v senci katere je skromna domačija, zraven pa hlev, sem sicer koračil že prej, toda takrat, ko so tla drhtela in smo radijski novinarji iz prizadetih krajev pripravljali eno oglašanje za drugim, sem se domislil, da bi bilo zanimivo pogledati, kako se obnašajo njihove živali.

Miran Prezelj s trnačem drobi sirna zrna v starem kotlu  Foto: Toni Gomišček
Miran Prezelj s trnačem drobi sirna zrna v starem kotlu  Foto: Toni Gomišček

Da so živali nemirne in da sprva niso kaj dosti marale za hrano, sem zvedel, ampak življenje se tudi zanje ni ustavilo. Prav v trenutku, ko smo pogledali v hlev, je ena od ovc povrgla. Posnel sem prvo blejanje (po)potresnega jagenjčka, potem pa smo spili čiket domačega sadjevca in rekli to in ono o bovški živinoreji v obdobjih miru, vojn in potresov.

S poštarskega mopeda na planino

Miran Prezelj, eden od sinov, je takrat še delal na pošti. “Poznal sem vse domačine od Bovca do Trente. Raznašal sem jim pošto, pa tudi kak kos sira in vrečko skute sem vzel s seboj, če je kdo naročil. So vedeli, da imamo pri nas še ovce in krave, medtem ko so se po dolini hlevi vse bolj praznili. Zase lahko rečem, da sem rasel z živino in si življenja brez tropa drobnice in črede goveda sploh ne znam predstavljati,” pripoveduje med klepetom na klopci na planini Duplje, dve uri hoda iz Lepene, v neposredni bližini Krnskih jezer.

Zadnja leta je samo še kmet. Podučili so me, da je vprašanje o številu repov na Bovškem nezaželeno. Ne da bi hoteli kaj prikrivati, pripoveduje Miran, saj so vse živali oštevilčene, vendar je ljudem ostal v kosteh strah pred zaplembo živali. Enkrat po drugi vojni so prišli “tovariši” in vestno popisali vse od krav do ovac in koz. Za statistiko, so rekli. Čez nekaj dni pa so se vrnili s tovornjaki in odpeljali vse koze. To je bilo joka in stoka, saj so te skromne živalce pomenile za revne kmete celo premoženje, pogosto pa so jim predstavljale tudi preživetje. Da uničujejo gozd, so dejali izvrševalci birokratske zapovedi o prepovedi kozjereje, ki si očitno niso prebrali že davno objavljene študije, da se je v Trenti po požaru gozd obnovil prej na tistih parcelah, kjer so se pasle koze, kot na onih, kamor jim je bil dostop prepovedan. Iskreno upava, da je nekje nekdo, ki zaradi teh krivic in neumnosti ne more spati. Ali da se obrača v grobu. Ali da ga cvre hudič. Vsaj Miran se ne spominja, da bi se kdaj kdo kmetom opravičil: nacionalizirano zemljo je oblast vračala, zaseženih živali pa ni nikoli plačala.

In ko nanese beseda na stare prašičje sorte, ki se jim je podobno godilo, ga mimogrede vprašam, zakaj ima na planini raje bele sorte kot pa našega avtohtonega pasastega prašiča. Miran me pogleda in vpraša, ali sem nor. “Saj bi vse kamne okrog obrnili in kdo ve koliko bomb in granat izkopali” se smeje. Pravzaprav poka od smeha. Bolje on, kot pa neeksplodirana bojna sredstva, si mislim in občudujem prašiča, ki sta se naučila muliti travo kot ovce, Ja, zgledi vlečejo.

Za ovce ni molžni stroj

Mali Klemen je živ dokaz, da zgledi res vlečejo. Enkrat pomaga mami Zdenki pri sirih, drugič se pridruži očetu med molžo. Drobne prstke nastavi okrog seska in beli curek konča točno v skledi. Prav je, da že mlad začne, modruje Miran in se spominja svojih počitnic. Nekaj dni po končani šoli je že šel v planine; enkrat na Božco, kamor so gnali krave, drugič na Mangart ali Loško Koritnico, kjer je bila drobnica. Včasih ga je kateri od stricev za nekaj dni povabil na morje, pa mu je bilo zaradi žuljavih prstov nerodno med vsemi tistimi mehkorokimi gizdalini in se je vedno držal bolj ob strani. Na planini pa se je počutil enak med enakimi in opravil je bilo toliko, da mu ni bilo nikoli dolgčas. Tropi so bili veliki, toda tudi pastirjev ni bilo malo. Vsak je imel določene naloge, ob molži pa so se vsi zbrali. Postavili so se v dve vrsti in vsaka ovca je šla skozi tri ali štiri pare rok. Najbolj izkušena pastirja sta bila vedno zadnja, da sta se prepričala, če je vime res prazno. “Ovca ne spusti vsega mleka prvemu, ki jo molze. In če mleko zastane, pride do vnetja vimena, mastitisa. Zato se strojna molža pri ovcah ne obnese,” pojasni Miran.

Zdaj molze predvsem sam, po dvakrat na dan, zato mora biti posebej pozoren. S prvo molžo začne že pred zoro, najprej pa so na vrsti ovce. Ko ga zaslišijo, se začno kar drenjati, da bi čim prej prišle na molzišče. Tja jih zvabi s soljo ali s kakšnim drugim priboljškom, ki jim ga vrže v selarjo (korito za sol), postavljeno ob steni. Ker je molzišče dober meter visoko, mu bekice same nastavijo zadnjo plat pred nos in jih lahko molze kar stoje. Potem mora po krave, ki noč prespijo kje na prostem in ki ob tisti uri že mulijo travo ali jo mirno prežvekujejo. Če je zvečer pozoren in vidi, v katero smer so šle, jih hitro najde. Če pa jo po večerni molži mahnejo na potep brez nadzora, je potrebno obleteti kar nekaj mest, da jih izsledi. Potem jih prepusti psički Kali, ki jih vešče usmeri proti planini.

V dneh, ko mu družbo delajo žena Zdenka, hči Tanja in sin Klemen, gre po krave kdo od njih. Molža krav poteka strojno in takrat se Miran lahko gre zadovoljnega gospodarja, prvič tisto jutro z rokami, vtaknjenimi globoko v žep. Vendar ne za dolgo, saj molži sledi sirjenje.

Stari običaji izginjajo

Nekaj kravjega mleka da na stran za lastno dnevno porabo, nekaj ga napolni v skledice, v katerih pripravlja kislo mleko, ki ga z veseljem naročajo mimoidoči planinci, ostalo zmeša z ovčjim. Za kilogram sira potrebuje približno sedem litrov mleka: prepričan je, da tako dobremu donosu botruje odlična paša v okolici Krnskega jezera.

V Julijskih Alpah je bilo nekoč toliko planin z drobnico, da so se pastirji lahko klicali z ene na drugo, danes so žive le tri, toda zgolj eno upravlja pašna skupnost. Stari običaji in navade, med katere sta sodila obvezna rabota in odpaševanje (število dni, ki jih je gospodar ali kdo iz njegove družine oddelal na planini) izginjajo, kot izginjajo iz ušes štupinje, klanfe, petice, zareze, lastove ali luknjice, s katerimi so lastniki nekoč dokazovali lastništvo nad tropom. Namesto tega imajo danes ovce, krave in tudi prašiči piercing, plastični krogec ali ploščico, ki je bolj kot lastniku pomembna državni in evropski statistiki. Čudni časi!

Sir mora zoreti vsaj dva meseca

Ko z Miranom tako modrujeva, se mleko počasi ogreje do temperature 35 stopinj Celzija, ko je potrebno dodati sirišče. Stožčast bakren kotel je vzidan, Miran ga greje s plinskim gorilnikom. In se spominja kotlov nad živim ognjem in rezkega dima, ki je bil nekdaj del življenja na planini. Spet se gromko smeje ob spominu na mangartsko planino, kjer je bila včasih zunaj takšna megla, da nisi videl pol metra pred seboj, v sirarni pa tudi ni bilo kaj prida boljše, a zaradi dima. Le da si imel še oči solzne, pristavi.

Žena Zdenka mu prinese kavo in pove, da je zajtrk pripravljen. Nadomesti ga pri kotlu; da ne bi prišla iz prakse, navrže. Sirjenje ji gre dobro od rok in Miran jo pohvali, da je bila dobra učenka. Tudi ona spretno vihti trnač po kotlu, na katerem je odtisnjena letnica 1850, in drobi sirna zrna. Ponovno podkuri, da doseže tekočina v kotlu temperaturo 45 stopinj Celzija, in še kar naprej in še kake pol ure potem, ko ugasne ogenj, vihti trnač. Z delom ne preneha, ko zapoje zvonček v uri, ampak ko se sirna zrna začno lepiti na dlan. Potem jih je potrebno zajeti s sirarskim prtom, dati v kalupe in obtežiti, da odvečna sirotka odteče. Čez dobro uro jih vzame iz kalupov, obreže in vrne vanje in jih zategne, kot kakšna dama steznik. Medtem je čas za kuhanje skute. Zdaj je potrebno prosenco, ki je ostala v kotlu, segreti skoraj do vrelišča in ji, malo pred tem, dodati kisavo (zakisano sirotko). Pri pobiranju kosmov skute iz kotla pomaga Tanja. Vmes eden za drugim capljajo na planino gosti: ta bi kos sira, drugi skuto in sir, tretji se je oglasil kar tako, prijateljsko.

“Sir mora zoreti vsaj dva meseca, preden gre v prodajo, toda včasih se zdi, da bi nekateri najraje kupili celo tistega, ki je še v kotlu,” se navidezno huduje, čeprav je zagotovo zadovoljna, da ni težav s prodajo. Miran gre po koncu jutranjega sirjenja običajno počivat, da bo spočit za večerno molžo, toda če bi v tem času kdo skrbel za mimoidoče, bi jim sira verjetno res sproti zmanjkovalo.

Drobnica je ponoči v ogradi

Prašička slutita, da ju čaka priboljšek, še topla sirotka, in kar nočeta izpred vrat sirarne. Ko jo dobita, jo željno pijeta, vendar si je nekaj pustita. Kar je napaka, saj tekne tudi kravam, ki se nepoklicane povabijo h koritu. In prašičje kruljenje ni dovolj prepričljivo, da ne bi polizale še zadnje kaplje. No, nekaj steklenic sem uspel pravočasno rešiti tudi zase, saj naj bi bila sirotka najboljše, kar lahko iz mleka dobimo! Toda kaj, ko je hudič, ki je Trentarje (in tudi Tolmince) učil delati skuto in sir, ljudem to zamolčal, in tako so jo vedno raje prašičem zlivali, kakor da bi jo sami pili!

Popoldansko delo v sirarni se je začelo z umivanjem sirov. Prav je, da se na njih pojavi plesen, toda ne sme je biti preveč. Sirne hlebe je zato potrebno večkrat okrtačiti pod tekočo vodo, obrisati in posušiti. Zdenka, Tanja in Klemen so utečeno moštvo, in če je dan lep, sončen in po možnosti še vetroven, delo poteka hitro, saj se opran sir hitreje suši. Opazim, da se Klemen skoraj pogovarja z vsakim hlebcem sira posebej. Poskočen je kot kobilica, zvedav in igriv, nagovarja zdaj ovce, zdaj krave, še najbolj pa je vesel, ko v okolici najde sveže kokošje jajce. Tanja je nekoliko bolj zadržana, kot da bi čutila odgovornost starejše sestre. Pri hiši je še ena čeča, Mateja, ki pa pride bolj poredko na planino. Vendar je Miran ponosen nanjo: molsti zna, in pridna je tudi. Že vrsto poletij dela v gostinstvu in si polni študentski proračun. Pa še za hišo v Kalu-Koritnici skrbi. In za mačko, ki je prav pred odhodom v planino povrgla in ostala doma.

Proti večeru zahrešči v radijski postaji, s katero je planina povezana z bližnjim planinskim domom pri Krnskih jezerih. Od tam je do planine speljana tudi elektrika, medtem ko vodo oboji dobivajo iz izvira blizu opuščene planine Na polju. Mimo nje vodi pot na Krn, toda Miran me opozori, da se tam rade zadržujejo kače strupenjače. “Če se boš sklonil, da boš pil vodo iz studenca, te lahko pičijo v vrat,” me zaskrbljeno opozori. Ko pripoveduje, da je videl v okolici šakale, mu ne verjamem, toda naslednji dan srečam lovca, ki potrdi prisotnost teh zveri v Krnskem pogorju. Krav njihova prisotnost ne vznemirja, se pa Miran boji za ovce, zato jih ima ponoči raje v ogradi, kjer so, čeprav na daljavo, pod varstvom Kale, ki začne besno lajati, če se kak kosmati nebodigatreba preveč približa planini.

Še dva tedna, pa v dolino

Na planini Duplje ali - po starem - Depje bo Miran ostal do druge polovice septembra. Sire, kokošjo jato s petelinom in prašiča bo potem odpeljal v dolino z žičnico, ostala živina se bo po mulatjeri v Lepeno odpravila sama. Zdenka in otroci običajno spremljajo ovce, on gre s kravami in telički. Na cesti proti nekdanjim kasarnam pod Kalom-Koritnico, kjer ima živino jeseni in pozimi, bodo za varnost tropa skrbela spremljevalna vozila. Stara ovca vodnica bo letos še zadnjič zvonila po poti, ki jo je tolikokrat prehodila. “Saj že letos ni imela mleka in sem dolgo okleval, ali naj jo vzamem na planino, toda tu gori se je prav prerodila in dobro opravlja svoje delo,” je razkril svojo tenkočutno plat Miran.

Po obisku na planini se vedno počutim prerojen tudi sam, toda tja gor grem le za dan in pol in v lepem vremenu. Takrat je delo lažje in življenje na planini res prijetno. Toda ko lije in treska in ko turobnemu vremenu noče biti ne konca ne kraja, se pokaže, kdo ima dovolj trden značaj za vztrajanje v gorah. Plajerjev Miran ga ima in ga uspešno prenaša tudi na svoje otroke.

Planina Duplje (1384 m):

> Miran in Zdenka Prezelj

> dve uri peš iz Lepene (Dom Klementa Juga), 10 minut od planinskega doma pri Krnskih jezerih

> 46°17'13"S; 13°41'35"V

> Ponudba: sir in skuta, kislo mleko

TONI GOMIŠČEK


Najbolj brano