Kitajska imena so trd oreh za izgovor in zapis

Neizprosni zakon, ki ureja pota vsega živega in mrtvega v naravi, ukazuje, da mora biti vse, kar se dogaja na tem norem svetu, med seboj usklajeno. Če ni, se med ljudmi zanetijo prepiri, vojna (ne le ena) ali revolucija; v naravi iznenada vse obrnejo na glavo žled, zmrzal, poplave in potresi; za povrh pa v najbolj zdravi in varni družbi udarijo neozdravljive bolezni in najstrahotnejše v strašnem: teroristi. Skratka katastrofe, sodni dan, apokalipsa, Dantejev pekel, vesoljni potop.

V jeziku sicer ni tako strahotno in ni vojn, ampak se izcimi le kak spor, abecedna vojska ali črkarska pravda, kakršno smo imeli v času pesnika Prešerna, Čopa in Kopitarja. Takrat se nismo znali odločiti, ali bi pisali dalje v Bohoričevi pisavi (bohoričici), ki smo jo uporabljali od Trubarja naprej, ali v novi metelčici ali v enako novi dajnčici. Nazadnje smo sprejeli od Hrvatov gajico, v kateri pišemo še danes. Zaradi neusklajenosti pa lahko v jeziku hitro pride do nejasnosti in do nesporazumov med ljudmi; to je najhujše, kar se nam lahko zgodi, kajti jezik je namenjen sporazumevanju, ne nerazumevanju, saj tega imamo že tako preveč.

Da se takim zmedam ognemo, se mora jezik prilagajati in usklajevati z življenjem. Poglejmo si, kako se to dogaja pri zapisovanju tujih lastnih imen: držav, pokrajin, mest in oseb.

Prvi zakon, ki pri tem velja, nam dovoljuje, da zapisujemo in izgovarjamo po domače tista imena, ki so blizu nas in so znana, uporabljamo pa jih samo v domačem krogu. Zato smo imena za države povsem prilagodili našemu jeziku: Nemčija, Anglija, Grčija, Hrvaška, čeprav se uradno imenujejo Deutschland, England, Hellas, Hrvatska. Tudi bližnja mesta radi ponašujemo: Rim, Pariz, Benetke, Dunaj, Carigrad, čeprav so uradno Roma, Paris, Venezia, Wien in Istanbul. Upravičeno bi smeli tako zapisovati le imena krajev, kjer so avtohtono naseljeni tudi Slovenci, na primer: Trst, Gorica, Beljak, Celovec.

Toda zgodbe o udobnem zapisovanju tujih mest, držav, oseb in drugega kar po domače je v modernih časih konec, ker je pri tem ob prvem zakonu veljaven tudi drugi zakon, ki zahteva, da se vsa taka imena zapisujejo in, če je le mogoče, tudi izgovarjajo tako kot v matičnem jeziku: angleška po angleško, kitajska po kitajsko. Današnji svet je med seboj tako povezan, da je to nujno, če se hočemo še razumeti. To zahteva tudi OZN, a misli zlasti na uradna imena vseh držav. Torej naj bi potemtakem v imenu globalizacije zapisovali: papež Francesco, Roma, cesar Franz Joseph, Wien, Venezia, Paris, Rijeka, Pula itd. Le upamo lahko, da ne še v sedanji generaciji.

A kot pri vsaki dobri misli se tudi tu pokažejo ovire, ker je težko, na primer, v latinico prečrkovati vsa imena iz najrazličnejših pisav (arabskih, indijskih, indonezijskih, kitajskih ...). Latinica namreč ni ena sama, ampak imajo Angleži svojo, Nemci svojo, mi, dediči protestantskega in Prešernovega jezika, pa spet svojo. Našo črko “č” te “narodne” latinice zapisujejo na več načinov: ch, tsch, tzsch, č, ć, c (pred samoglasnikoma i in e). Še več razlik se nam pokaže pri glasovih, ki jih posamezne latinice zapisujejo kot: x, y, w, ä, ë, đ, ö, ü itd.

Prav zaradi teh razlik ni nič nenavadnega, da se je bralec Jože z Vipavskega v svojem (tu kaj skrajšanem) vprašanju razhudil zaradi nedoslednega zapisovanja kitajskih imen:

“V Primorskih novicah sem bral članek, v katerem je zapisanih več kitajskih imen. Mešata se dva načina zapisa teh imen: pinjinski zapis (standarden v LR Kitajski) in zapis, ki je več ali manj omejen na Slovenijo. A ne bi v dnevniku Primorske novice raje uporabljali pinjinskega zapisa kitajskih osebnih in krajevnih imen? Kitajci uporabljajo pinjin že vrsto let v stikih z zahodnim svetom. Zdi se mi kulturno, da upoštevamo to njihovo izbiro. Za nas zahodnjake je mnogo enostavneje, če vedno vidimo isto ime zapisano na enak način.”

Kitajščina je star in zelo izpolnjen jezik, ki temelji na zlogu, tako kot indoevropski jeziki na korenu. Zapisujejo ga s simbolnimi pismenkami, ki jih je nad 90.000 (naših črk pa 25 in še kakšna tuja zraven). To povzroča prečrkovalcem kitajščine v latinico težave. Prva, ki sta se spopadla z njimi, sta bila britanska konzula Wade in Giles v Pekingu (kit. Pinjin) v drugi polovici19. stoletja. Na osnovi angleškega pravopisa sta sestavila t. i. Wade-Gilesov (angleški) zapis kitajskih pismenk, ki je še danes v veljavi na zahodu, še posebno v ZDA. Izpodriva pa ga izvirni pinyin (izg. ponjin), latinični zapis pekinške mandarinščine, ki ga je Kitajska za jezike, ki uporabljajo latinico, sestavila po drugi svetovni vojni (dokončno leta 1979).

Kako je pri nas? Slovenski pravopis se naslanja na angleški način zapisovanja kitajskih imen in se ne opredeljuje do pinjinskega načina, vendar ga molče dopušča. Zato smo ostali na križpotju med pinjinskim (kitajskim) in Wade-Gilesovim (angleškim) prečrkovanjem kitajskih pismenk.

A naša stiska ne izvira iz vprašanja, kako zapisovati in izgovarjati kitajska imena, po angleško ali po pinjinsko (pekinško). V zadregi smo zato, ker v teh zapisih iste črke ne pomenijo zmerom istega glasu. Na primer: črko y pri nas preberemo kot i, a v pinjinu se prebere kot j; z pri nas pomeni z, v pinjinu pa dz; r se v kitajščini ne izgovori kakor naš, ampak kakor češki r ... da ne omenjam še izgovora in zapisa kitajskih soglasnikov s t.i. pridihom in brez pridiha.

Ta razpotja se nazorno kažejo v naših včerajšnjih zapisih imena znanega kitajskega predsednika: bil je Mao Ce Tung (smo rekli tudi Mau Se Tunkej), Mao Tse Tung, Mao Ceting; zdaj je po pinjinsko Mao Zedong (izg. Dzedong, ne Zedong).

Najbolje bo, da ubogamo Kitajce in se uskladimo s pinjinom. Počasi se mu bomo že privadili, saj smo pred tujci ubogljivo in učljivo ljudstvo.

Jezikovna vprašanja pošiljajte na joze.hocevar@primorske. si

Uredništvo 7. vala (7val@primorske. si)

Čez lužo

> Slovenci radi pretiravamo. Politiki navzgor, ubožno in pobožno ljudstvo pa navzdol. Ko so naši obubožanci nekoč odhajali za kruhom v Ameriko, so prodali vse, da so kupili vozno karto do New Yorka. Šli so v neznano čez Atlantik. A so ocean pomanjšali in se v joku šalili, da gredo čez lužo.

> Kako globoko je zasidrana atlantska luža, vidimo v še danes živi frazi, ki jo uporabijo novinarji, ko rečejo, da naš športnik gre čez lužo igrat košarko v ligo NBA.

> Frazo “čez lužo”, ki je nekoč pomenila smeh skoz solze, a nihče več ne doume njene tragike, je res potrebno uskladiti z resničnostjo in reči, da je naš športnik odpotoval v Ameriko. Za bedake še z dodatkom: čez Atlantski ocean.

JOŽE HOČEVAR

---