Od Dubaja do nasedlih naložb

Avla naše časopisne hiše je bila v sredo premajhna za vse, ki so želeli slišati, kako o prostorskem razvoju slovenske Istre razmišljajo koprski župan Boris Popovič, arhitekt Matej Mljač, arhitektka in predsednica koprskega regionalnega odbora Zbornice za arhitekturo in prostor Jana Gojanovič Purger, profesor za urbanistično oblikovanje na fakulteti za arhitekturo in ljubljanski podžupan Janez Koželj ter Robert Turk, vodja piranske enote zavoda za varstvo narave. Pogovor je vodila novinarka Primorskih novic Nataša Hlaj.

Odpri galerijo

> Do poletja naj bi skozi predor Markovec končno speljali promet. Potem ko je Dars potrdil, da bo za vožnjo po novem odseku potrebna vinjeta, se utegne zgoditi, da bodo načrti za preureditev obalne ceste padli v vodo. Po zakonu mora namreč vedno biti na voljo cesta, kjer plačilo cestnine ni obvezno. Kako intenzivno lobirate v Ljubljani, da bi vam skupaj z Izolo uspelo prenesti lastništvo tega cestnega odseka z države na občino?

Boris Popovič: “Upam, da se ne bo zgodilo, da bo ta del obalne hitre ceste prišel v vinjetni sistem. O tem se pogovarjamo z Ljubljano, skupaj z županom Izole lobirava in mislim, da bodo vinjete obvezne samo do Piranske ulice v Kopru, torej do zadnjega izhoda s hitre ceste.”

> Pred volitvami so v Izoli in Kopru hiteli s predstavitvami vizij, kaj vse bi lahko umestili na območje štiri kilometre dolgega odseka obalne ceste. Gospod Turk, vi vselej opozarjate, da je treba opustiti načrtovanje in poseganje v prostor na osnovi trenutnih prebliskov in prevlad zasebnega nad javnim. Se vam zdi katerih od videnih posegov izvedljiv in ne bi predstavljal tujka v tem občutljivem prostoru?

Robert Turk: “Če bi o tem govoril, bi govoril čez palec. Čez palec se z naravo in prostorom ne gre igrati. Zagotovo je pri vseh vizijah treba upoštevati, da so naravni ekosistemi v našem morju ranljivi, saj imamo malo možnosti za razvoj in obstoj.”

> Imamo še kaj manev > rskega prostora za pozidave tik ob obali in na morju?

Turk: “Manevrski prostor je, vprašanje je, kako se ga lotimo. Zagotovo so degradirana območja tista, ki bi jih lahko izkoristili. Imamo še samo 20 odstotkov naravnih delov obale, če hočemo ohranjati morski ekosistem na način, da nam bo še naprej služil.”

> Katerim posegom v prostor ostro nasprotujete?

Turk: “Gotovo širitvi kopnega v morje. Osnovne formacije na morskem dnu segajo približno 50 metrov od obale. Če to pozidamo, jih preprosto nimamo več.”

> Ste tudi nasprotnik otoka?

Turk: “Otok je druga zadeva. Ne bi bil tik ob obali. Zagotovo pa ne bi bil namenjen naravi, ampak urbani uporabi, kar bi bila dodatna obremenitev za morski prostor. In obremenitev obalnega prostora je že sedaj zelo velika.”

> Kateri del obale se vam zdi najbolj obremenjen?

Turk: “Mesta, seveda koprsko pristanišče in še kaj. Tam ne moremo več govoriti o naravnih ekosistemih.”

> Katere dele pa bi umestili v seznam nedotakljivih?

Turk: “Gotovo naravni rezervat Strunjan, Debeli rtič vključno z delom zaliva sv. Jerneja, piransko Punto. Tudi na odprtem morju so območja, ki so pomembna. Ponavljam, da morje ni bazen, je živ organizem. Daje nam hrano, čisti odplake, omogoča rekreacijo, in če ga pokvarimo, ga ne bomo imeli. V sobo damo pač toliko omar, da še lahko vstopimo vanjo.”

> Katera degradirana območja bi lahko bila poligon za bolj drzna arhitekturna razmišljanja?

Turk: “Zadnjič sem bil na območju nekdanjega Iplasa. Kdor ga vidi, misli, da je na drugem planetu. Še je takšnih območij, ki niso samo degradirana, pač pa pozabljena in neizkoriščena, medtem ko prostor trošimo drugje. In prostora je malo.”

> V Ljubljani ste vi, Janez Koželj, mestni arhitekt. Mesto je v zadnjih letih doživelo razcvet, njegovo središče je postalo bolj prijazno pešcem, kolesarjem in tudi turistom. Kaj je potrebno, da mestni arhitekt opravi svoje delo?

Janez Koželj: “V Sloveniji stroka noče priznati statusa mestnega arhitekta in urbanista, čeprav imamo zakonsko osnovo. To je častna, zahtevna in zelo odgovorna dolžnost. Tako da meni samo župan priznava vlogo mestnega arhitekta, sem samooklicani mestni arhitekt. Vsi projekti, javni in zasebni, gredo skozi moje roke, o njih imam pravico in dolžnost povedati svoje mnenje. Svetujem projektantom in investitorjem, za kar prevzemam polno strokovno odgovornost.”

> Zakaj Koper nima mestnega arhitekta, obenem pa se lotevate najbolj drznih načrtov?

Popovič: “Mi nimamo fakultete za arhitekturo. Ljubljanski župan ima srečo, da ima ob sebi tako eminentnega arhitekta. Jaz si tega ne morem privoščiti, ker ga ne morem dobro plačati. Imamo arhitekta, ki ga nič ne briga, a nikakor ga ne morem odpustiti.”

> Vertikala Kanela Tower je bila kar precejšnja arhitekturna provokacija. Zakaj se raje niste lotili vertikal, ki jih že imamo v mestu in že več desetletij določajo koprsko veduto, pa klavrno propadajo?

Matej Mljač:“Vsa ta nova arhitektura, ki jo jemljemo kot ekces, je samo lupina, izhodišče. Bolj pomembno je to, da se ukvarjamo s programom, s katerim bi to napolnili. V noben prostor ne vstopamo na novo. Kanela Tower je metafora ambicij. O takšnem projektu ni mogoče razmišljati kot o parceli.”

> Zdi se, da arhitekti s takšnimi provokacijami rušite ravnovesje mediteranskih mest?

Mljač: “Zame je večja provokacija, da imamo na elitni lokaciji mesta, med Škocjanskim zatokom in mestnim jedrom, nakupovalno središče, zapore in sodišče. Zazrti so sami vase in ne komunicirajo z okolico.”

> Kaj bi umestili na območje degradiranih območij izolske ladjedelnice, nekdanje tovarne Inde in Argoline?

Mljač: “Za območje Indeja smo že predlagali to vertikalo, saj je tam urbanistični križ, infrastrukturno križišče. Zakaj ne? Zakaj se ljudje bojijo vertikal?”

> V Kopru, in ne samo v njem, je videti precejšen razkorak med začetimi naložbami, večinoma nedokončanimi, ter zamislimi, ki jih javnosti predstavljate kot najboljšo rešitev za prihodnji razvoj mesta. Zakaj ne razmišljate podobno kot v nekaterih dalmatinskih obalnih mestih, kjer turiste vabijo z obnovljeno preteklostjo, ne z arhitekturnimi tujki?

Popovič: “To sploh ni res. Dejstvo je, da še kako obnavljamo mestno jedro, čistimo ulice, naredili smo severno obvoznico, obroč okoli mesta. Koper je logistično eno najbolj urejenih mest v državi. Dejstvo pa je, da mesto potrebuje vizijo. Ali je prava ali ne, pa se bo pokazalo skozi čas. Niti enega nedokončanega projekta ni začela občina, to so bile zasebne investicije. Na žalost je prišlo do krize, mi pa stvari rešujemo in jih bomo v kratkem rešili. To niso tako impozantni objekti, da bi spremenili veduto Kopra. Razmišljamo o prihodnosti. Ob mestnem jedru imamo tako malo zelenih površin, pa so vse predvidene za pozidavo, a ne po mojih prostorskih planih. Lahko jih pozidamo s stavbami s šestimi nadstropji, naredimo še kakšen nakupovalni center ali pa vertikalo s parkom, jezerom.”

> Če vam jutri službo odpove ljubljanski župan in jo ponudi koprski, katerih pet korakov bi mu svetovali?

Koželj: “To mu lahko povem tudi brez spora s šefom. Kopru sem večkrat pomagal. Ključna se mi zdi samo dobra praksa iz Ljubljane. Mesto je prejelo dve evropski pomembni priznanji: prvo za najbolj urejen javni prostor, drugo za najbolj zeleno prestolnico. Dobili smo jih zato, ker smo leta 2007 na dveh straneh pripravili vizijo mesta, ki se je dosledno držimo. Obe žiriji sta prav to ocenili kot ključno. Mesto mora imeti vizijo dolgoročnega razvoja, ki se upošteva ne glede na županske mandate in se počasi prevaja v vse druge politike: v prostorske akte, strateške plane, akcijske načrte, v prometno politiko in v samo oblikovanje mesta. Skozi takšno vizijo bi lahko dosegli družbeni dogovor, ki bi povedal, v katero smer želi Koper in po čem je mesto posebno v primerjavi z drugimi mesti. Potem ne bi bilo nesoglasij.”

Popovič: “Tudi mi smo kar nekaj naredili, imamo dolgoročen plan in ogromno delamo ter prejemamo evropska priznanja.”

> Kakšno oceno bi prisodili arhitekturnemu in urbanističnemu načrtovanju v slovenski Istri?

Koželj: “Spoštujmo, kar je Ljubljana naredila, takoj za njo pa je Koper. To sta edini mesti, ki sta pokazali, kako razmišljati pogumno. Ključne zavore Kopra so bile odpravljene in mesto je zadihalo. To je obratno sorazmerno s splošnim mnenjem, da je v Kopru vse narobe. Izola je v razvoju ustavljeno mesto, ki še čaka na razvoj. Dušijo jo ogromna razvrednotena območja opuščene industrije okoli mestnega središča in morali bi znati upravljati tudi z območji, ki niso občinska last.”

> Kaj bi umestili na območje izolske Argoline ali ladjedelnice?

Koželj: “Možnosti je več, vedno pa naletimo na odpor, na enostranski pogled različnih javnosti, tudi strokovnih, čemur pripisujem pomanjkanje vizije. Vsa mesta ob obali so turistična, imajo navtiko, hočejo del visokega šolstva, stanovanja, vsa imajo staro mestno jedro. Kaj pa je tisto, po čemer se med seboj razlikujejo turizem v Kopru, Izoli in Piranu? To je tisto, kar ugotovimo skozi vizijo.”

> Kakšna usoda čaka polotok Seča in Jernejev kanal? Sta pomembna tamponska cona med urbanim Portorožem in zaščitenimi solinami. Se bo piranska občina ubranila pritiskom kapitala in ohranila neokrnjeno oazo?

Turk: “Tisto zaenkrat ostaja oaza, čeprav je tudi tam zelo veliko težav. V Jernejevem kanalu so težave že najmanj 30 let. Seča je lahko protiutež tistemu, kar je Portorož. Na slovenski strani Piranskega zaliva ni niti enega metra naravne obale in vsako poseganje je nesmiselno in neprimerno. Nekoliko boljše so razmere v koprskem zalivu, a samo nekoliko boljše.”

> Vse prevečkrat slišimo frazo, da bi lahko slovenska Istra postala slovenska Toskana? A to, kar vidimo v ruralnih območjih, je svetlobna leta daleč od opevanega italijanskega vzora.

Turk: “Ne smemo iz Istre delati Toskane. Mi moramo imeti Istro. Ali iz morja ustvarjati aquapark, tega imajo Čateške toplice. Z zaledjem se nihče zares ne ukvarja, enako kot z morjem, če odmislimo Morsko biološko postajo.”

> Tradicionalna arhitektura je velikokrat omenjena kot turistična priložnost, ko pa se odpravimo v zaledje, opazimo, da žalostno propada. Katere ukrepe bi predlagali za urbanistično oživitev zaledja?

Mljač: “Naša obalna mesta imajo vsako svojo karizmo in tudi zaledje s potencialom. Če ugotovimo, da ima neka stavba kulturno dediščino, identiteto, jo moramo ohraniti v taki meri, da še vedno dopušča sodobno življenje. Danes živimo drugače kot pred 50 leti. Obenem nam občina odobri nekaj, kar je v nasprotju s pogoji spomeniškega varstva.”

> S projektom Revitas je koprska občina uspešno pridobila kar nekaj denarja, ki ga je namenila za oživitev kulturne in stavbne dediščine v zaledju.

Popovič: “S pomočjo evropskega denarja je naše podeželje napredovalo. Šagre so obiskovane, ljudje se vračajo na podeželje. Če ga hočemo še bolje obnoviti, moramo pridobiti zgolj še več evropskega denarja.”

> Muzejski trg v Kopru ni več občinski, stavbna pravica je bila podeljena zasebnemu vlagatelju. Kaj se zdaj dogaja s tem območjem?

Popovič: “V zameno za stavbno pravico bi moral investitor zgraditi garažno hišo in poslovno-stanovanjski objekt. Arheologi so tam našli rezervoar vode, za katerega se je izkazalo, da ni tako pomemben. Investitor je za arheološke raziskave namenil 1,2 milijona evrov. Po volitvah so poslanci skočili na projekt in zadeva se ne premakne. Investitor bi lahko nadaljeval z gradnjo, a zaradi krize banke niso več pripravljene financirati tega projekta. Investitor sedaj hoče od občine 1,2 milijona evrov, kar ni uresničljivo. Denarja ni izgubil zaradi nas. Kdor mu je takrat škodoval, je škodoval nam vsem. Lahko bi imeli garažno hišo za 700 avtomobilov in tako izpraznili mestno središče.”

> Ste razmišljali, da bi stavbno pravico prekinili in našli drugega investitorja?

Popovič: “Mislim, da nimamo denarja, da bi se igrali s takšnimi stvarmi.”

> Kdaj bo ob Semedelski promenadi zrasel načrtovani park?

Popovič: “Že zdavnaj bi ga naredili, ampak tega si ne moremo privoščiti, saj tam parkiranih avtomobilov nimamo kam premestiti. Čakamo boljše čase, morda ko bomo za tržnico zgradili garažno hišo. Še letos pa bomo začeli urejati del parka, radi bi ga uredili tudi na območju Toncityja, kar pa bo omogočila samo vertikala. Kdor je proti vertikali, je proti zelenim površinam.”

> Če bi morali izbrati urbanistični problem Istre, kateri bi bil?

Turk: “Urbanistične probleme bi prepustil urbanistom. Glavni naravovarstveni problem pa je, da se premalo ukvarjamo z varstvom narave. Zagotovo bi reševal degradirana območja in državni lokacijski načrt Luka Koper.”

Mljač: “V ospredje bi postavil zgodbe in jih ponudil kot skupni produkt urbane in ruralne Istre.”

Gojanovič Purger: “Problem Istre je prometni sistem, ki potrebuje temeljito analizo, zlasti javni potniški promet. Predlagala bi tudi, da bi slemenske ceste z obalnim pasom povezali z vzpenjačami.”

Koželj: “Zame je največja težava, da ne moremo ustanoviti krajinskega parka Dragonja.”

Popovič: “Strinjam se s Turkom in Koželjem. Treba bi bilo urediti dele obale, ki so degradirani. Kot prvo težavo pa bi izpostavil podaljšanje prvega pomola na morje.”

ALENKA PENJAK

---