Kdo so ljudje, ki berejo vsak dan

Zakaj bi človek bral? Turški pisatelj Orhan Pamuk, ki je pred enajstimi leti prejel Nobelovo nagrado za književnost, v romanu Tiha hiša ponudi tale odgovor: “Življenje je enkratna vožnja in ko je pri koncu, se ne moreš znova vkrcati. Če pa imaš v rokah knjigo, naj bo še tako kompleksna ali težavna, se po koncu spet lahko vrneš na začetek, če želiš, in jo znova prebereš. Tako doumeš težavna mesta, z njimi pa tudi življenje.”

Slovenci naj bi imeli s knjigo in branjem pregovorno dober odnos. Vedno znova se namreč radi pohvalimo, da smo narod, utemeljen na jeziku in kulturi. Raziskava Bralna kultura in nakupovanje knjig v Republiki Sloveniji, ki jo je pred tremi leti opravil dr. Samo Rugelj s sodelavcema dr. Miho Kovačem in Andrejem Blatnikom, je med drugim pokazala, da je vsaj eno knjigo v letu dni prebralo 58 odstotkov vprašanih. Spletna raziskava, v kateri je sodelovalo več kot 1000 anketirancev, je pokazala še, da bere 66 odstotkov žensk in 52 odstotkov moških, knjige pa kupuje približno polovica Slovencev.

Trije romani na teden, pesniška zbirka pa vsak dan - razen v nedeljo

A statistika je precej abstraktna reč, včasih celo varljiva. V kakšnem odnosu smo torej Slovenci s knjigo in branjem? “Slovenski bralci so relativno zelo odzivni; sicer bolj pri branju in izposoji kot pri nakupu. V seštevku nismo blesteči glede porabe knjige, a v kompletu lahko rečemo, da je naša knjižna pokrajina zelo pisana, barvita in živahna,” pojasni dr. Samo Rugelj, doktor založništva, publicist, urednik in založnik. “V Sloveniji imamo glede na število prebivalcev res veliko tistih, ki pišejo knjige. Po številu izdanih knjig smo v svetovnem vrhu. Mislim, da le Islandija ali kakšna skandinavska država izda več knjig na prebivalca kot mi. V tem pogledu smo res nekaj posebnega in na to smo lahko ponosni,” meni Rugelj.

Samo Rugelj se knjigam posveča službeno in zasebno.

Če se malo poigramo s številkami, pravi, potem lahko rečemo, da vsaka slovenska vas s 400 prebivalci v enem letu sproducira eno knjigo. “V zadnjih 25 letih se je knjižna produkcija v Sloveniji izrazito povečala - kresnik, ki velja za največjo literarno nagrado pri nas, je imel ob svojih začetkih v konkurenci za nagrado 20 romanov, danes jih je približno 120. Današnja produkcija slovenskih romanov je šestkrat večja kot pred 25 leti. To pomeni,da vsak teden izidejo dva do trije slovenski romani, ob tem pa v Sloveniji na leto izide približno 300 izvirnih pesniških zbirk. To pomeni, da imamo vsak dan, razen ob nedeljah, po eno novo pesniško zbirko.”

Po Rugljevih besedah smo lahko več kot zadovoljni tudi s knjižno-založniško pokrajino, ki je zelo živahna in pisana: “Ob Mladinski knjigi, ki je pravzaprav samozadostna in izdaja vse mogoče žanre - od zahtevnega leposlovja do priročnikov in enciklopedij -, imamo še Učila, ki so velika komercialna založba in na tisoč prodajnih mestih po vsej Sloveniji na leto prodajo več kot milijon knjig. Tu so še specializirane založbe, ki delujejo s pomočjo javnih sredstev: Beletrina, Litera, Goga in Cankarjeva založba - izdajajo visoko leposlovje -, močan je tudi segment humanističnih založb, ki imajo zelo dober in jasen vsebinski program - od Studie Humanitatis, Krtine, založbe cf, Sophie. Založba Miš je specializirana za otroški in mladinski program, založba Sanje ima izjemno zanimiv butični program, naša založba UmCo je specializirana za stvarno literaturo. Če se sprehodite po katerikoli večji knjigarni, vidite, da produkcija 'laufa'.”

Knjige Sama Ruglja zadnjih 20 let spremljajo vsak dan in domala na vsakem koraku. Bere ogromno, saj kot založnik neprestano išče nove knjižne naslove, ki bi bili zanimivi za slovenske bralce. “V otroških letih sem najraje bral pustolovske 'fantovske' knjige, spomnim se, da so mi bili všeč Bobri in Vinetou. Bil sem pri tabornikih in zanimalo me je vse, kar je bilo v zvezi z naravo in s preživetjem v njej. V srednji šoli in na fakulteti sem bral precej, a takrat še nisem vedel, da se bom s knjigami ukvarjal tudi poklicno.”

Pravi, da ni pristaš vzporednega branja. Če je le mogoče, novo knjigo vzame v roke, ko prejšnjo prebere in jo odloži. Največkrat bere, ko pride iz službe in takrat poskrbi, da se lahko posveti samo branju. Koliko knjig prebere, ne šteje: “V eno od kolumen sem vključil tudi izračun nekega tipčka, ki pravi, da če bereš s povprečno hitrostjo dve uri na dan, potem lahko prebereš približno dvesto knjig na leto. To se mi zdi dobro vodilo.”

“Je ta tista, ki mi lahko spremeni življenje?”

Največ anketirancev, vključenih v raziskavo o bralni kulturi leta 2014, si knjige, ki jih prebere, izposodi v knjižnicah, kar pa ni presenetljivo, saj je kar četrtina Slovencev včlanjenih v splošne knjižnice. Izračunali so, da te vsako leto izposodijo 14 knjig na prebivalca. V knjižnicah na Primorskem in v zamejstvu se prav danes začenja že enajsta sezona bralne akcije Primorci beremo. Pobuda zanjo se je rodila med knjižničarji v tolminski knjižnici Cirila Kosmača in sicer v želji, da bi odrasle spodbudili k branju del slovenskih literarnih ustvarjalcev. Njihova zamisel je v nekaj letih postala vseprimorska uspešnica. Letos v akciji sodeluje devet splošnih knjižnic od Tolmina do Izole ter knjižnici v Trstu in Gorici. Med rojenicami te “bralne značke za odrasle”, v kateri je doslej sodelovalo 8000 bralcev, ki so prebrali 61.000 knjig, je tudi direktorica tolminske knjižnice Jožica Štendler.

Jožica Štendler v zadnjem času prebira zlasti psihološke knjige.

Pravi, da branje zanjo vse bolj postaja predvsem iskanje odgovorov o sebi in o ljudeh, ki so ji srčno blizu: “Branje je zame iskanje bližnjic do spoznanj, do katerih so že prišli drugi, in razreševanje zagonetk v odnosih. Zato me v zadnjem času najdejo predvsem knjige s področja psihologije in podobnih neoprijemljivih vednosti, ki se jih pač ne da pogoltniti na dušek od prve do zadnje strani. Včasih se ob branju zaiskrijo hipni uvidi, drugič se vsebina počasi kot v plasteh nalaga vame, da morda čez čas vznikne nekaj pregneteno mojega.” Te knjige, kot pravi, od nje zahtevajo mirno prisotnost in osredotočenost, zato količino in hitrost branja popolnoma prepušča svojemu notranjemu občutku in pripravljenosti na sprejemanje: “Moje branje ni zavezano modnim smernicam, določenemu žanru ali avtorstvu. Kljub letom v knjižnici me še vedno preseneča moje pristno otroško čudenje, navdušenje nad vsem obiljem knjig v knjižnici in hvaležnost, da je katera od njih za določen čas lahko čisto moja. In ščemenje, ali je morda prav ta tista, ki čudežno spremeni življenje? Če je res, da ti knjiga lahko spremeni življenje?”

Ne artefakt, ampak ideja!

Pred približno šestimi leti je knjiga, ki ji je dodala sporočilce in jo namenoma pustila na klopci v Kopru, precej premešala dneve Nini Kožar.Fotografijo je objavila v skupini, ki jo je ustanovila na facebooku in zapisala: “Pravila so simpl. Napišeš sporočilce (ne pozabi omeniti skupine), vtakneš v knjigo (ali CD ali DVD), knjigo pustiš v lokalu, na klopci, na vrhu Triglava, na koprskem pomolu ali na kakšni drugi fajn lokaciji, slikaš, sliko in lokacijo objaviš v tej skupini. Če pa si najditelj, prav tako slikaš in objaviš tukaj. Povej naprej!” In tako so shodile Knjigobežnice - pobuda za izmenjavo knjig, ki je osvojila številne ljubitelje branja po vsej Sloveniji.

Nina Kožar bere vsepovsod: v kopalnici, kuhinji, v avtomobilu ...

Lesene hiške, ki vabijo mimoidoče, da v njih pustijo ali iz njih vzamejo knjigo, stojijo na več kot 60 mestih po vsej Sloveniji - tudi v Triglavskem narodnem parku. “Zima je čas, ko Knjigobežnice bolj počivajo, ko skoraj nihče ne pušča knjig, saj se bojimo, da bodo mokre od dežja in snega. S pomladjo pa vsako leto spet zacvetijo,” z nasmehom pripoveduje ustanoviteljica Knjigobežnic, strastna bralka, tviterašica, mama dveh majhnih deklic, ki kot sama pravi, čez dan načrtuje websajte in piše strategije spletnih nastopov.

Zamisel za “podarim-dobim” knjižnico je našla v britanskem tedniku The Guardian in na spletnem portalu Bookcrossing. “Zdi se mi, da so se Knjigobežnice najprej prijele na željo po povezovanju skupnosti, na hotenje, da med naključnimi ljudmi v neki skupnosti ustvariš vez, potem pa smo se v njej našli ljudje, ki smo bralno radovedni in nas druži ljubezen do dobro povedanih zgodb.” In tudi namen Knjigobežnic je predvsem to, da med ljudmi krožijo zgodbe.

Kajti za Nino knjige niso artefakt, ampak ideja.Zato tudi ne mara debat, ali so boljše papirnate, klasične oziroma e-knjige. Bere s tablice, telefona in seveda tudi “klasične” knjige: “Knjiga je le forma, pomembna je ideja, ki jo nosi s sabo. Z mano je pač tako - berem vsepovsod - na stranišču, v kopalnici, v kuhinji, v avtu, ko čakam v koloni ...” Pred kratkim se je vrnila s porodniškega dopusta, med katerim je prebrala 50 knjig. “Ugotovila sem, da si je za porodniško smiselno narediti zalogo knjig, ki imajo zelo kratka poglavja. Medtem, ko čakaš, da zavre juha, prebereš enega, ko greš na stranišče, drugega ...”

Trenutno najraje bere Italijane in Slovence: “Prav prek Knjigobežnic so do mene pricurljale informacije, da ti naši zahodni sosedje dobro pišejo in potem nas je kar nekaj te govorice začelo raziskovati. Ugotovili smo, da sodobni italijanski avtorji pišejo res super knjige; da znajo na zelo preprost način govoriti o zelo zapletenih emocijah. V zadnjih letih pa se je pojavil tudi novi val mladih slovenskih avtorjev, ki so opustili misel, da moraš v knjigi pokazati, kako si pameten in razgledan in kaj vse si doživel. Namesto tega so začeli pisati knjige, ki vedo, kaj hočejo bralcu povedati in imajo zelo izčiščeno misel. Super jih je brati, ker so se znebili odvečnih pridevnikov, intelektualiziranja in potrebe, ki so jo imeli vedno Slovenci: da moraš pokazati, da sidrugačen od drugih. Všeč mi je, da pišejo o ljudeh, kakršni smo vsi.”

Med knjigami, ki so jo v zadnjem času najbolj navdušile, je HišaIvane Djilas, po Nininih besedah “čudovita zgodba o nečem najbolj banalno dolgočasnem, kot je kredit,”Lastno življenjeMance G. Renko, ki prek zgodbe pisateljice Zofke Kveder “mladim bralkam pripoveduje, kako pomembno je, da imamo ženske lasten prostor in da nas ne sme bi strah.” FigaGorana Vojnovića jo je navdušila, ker jo je presenetila, “da tudi moški lahko občutijo ljubezen na takšen način”, JezeroTadeja Goloba pa je po njenem mnenju kriminalka, “ki se je spustila na raven 'hočem nekoga zabavat tri dni' - in ji to tudi odlično uspe.”

Med italijanskimi avtorji so jo očarali Margaret Mazantini z romanom Novorojen, Marco Missiroli z delom Opolzkosti v zasebnosti,Elena Ferrante s knjigama Genialna prijateljica in Dnevi zavrženosti.“Oprostite - kdo pred njo je pisal o ženskah kot histeričnih, pa nas večina verjetno kar dobro pozna občutke jeze in besa, ki prevevajo tudi Olgo v Dnevih zavrženosti, žensko, ki se z moškim brezkompromisno zravsa. Ampak v večini knjig ženske, razočarane nad moškim, hrepeneče strmijo skozi okno in čakajo, ali se bo morda pa le prikazal ...”

V knjigah, ki jih bere, si označuje in podčrtuje stavke, večkrat pa tudi vanje napiše kakšno misel, ki jo prešine ob branju. Nič čistunskega ni v odnosu, ki ga ima Nina Kožar do knjig. Verjetno zato, ker so zanjo že od malega žive in so lahko vse, kar si zamisli: letalo, časovni stroj, pot do daljnih krajev, do ljudi, ki jih ne pozna in do njihovih zgodb. Prostor popolne svobode.

Vsaka s svojo knjigo ob krožniku

Knjigobežnice niso le lesene hiške, namenjene izmenjavi knjig. So tudi spletna skupnost vseh vedoželjnih, ki si želijo izmenjevati mnenja o prebranih knjigah. Že nekaj let ji sledi tudi Tiva Vlaj. “Spremljam jih na facebooku in tam dobim precej namigov, katero knjigo naj vzamem v roke. O knjigah in tem, kaj prebrati, se pogovarjam tudi s prijateljicami; njihovo mnenje z veseljem upoštevam, vsakič znova pa se izkaže, da je nezgrešljiv radar za knjigo, ki mi bo res všeč, moja mama,” pove Novogoričanka, ki že vrsto let živi v Ljubljani.

Tiva Vlaj rada bere leposlovje, Ula pa je navdušena nad stripi o pogumnih deklicah.

Vtise o zgodbah, ki so se je dotaknile, ji dale misliti in odprle nove horizonte, od leta 2005 deli tudi s knjigoljubci na spletni skupnosti Goodreads.

Čeprav doslej ni štela, koliko knjig prebere, si je zastavila cilj, da bo konec letošnjega leta imela prebranih vsaj 40. “Letos sem jih prebrala že 14. Moja najpogostejša izbira so leposlovje in poljudno-znanstvena literatura. Vsak od omenjenih žanrov na svet okoli nas gleda in ga interpretira skozi svojo prizmo. Knjige so zame pot do svetov in ljudi, ki jih sicer ne bi poznala in vanje ne bi mogla vstopiti,” pojasni Tiva, ki bere klasične, papirnate knjige, o elektronskih pa razmišlja vsakokrat, ko se odpravi na počitnice. “Ko se zavem, da je med mojo prtljago za dopust ena polna potovalka, namenjena samo knjigam, me prešine - morda bi bilo res dobesedno lažje, če bi knjige imela naložene na tablici ali telefonu. Doslej se za ta korak še nisem odločila, a ker je hčerka Ula zelo strastna bralka in se je izkazalo, da bi potrebovala svojo lastno potovalko knjig, ki bi jo spremljale na dopustu, bom razmislila.”

Tivo je branje 'zagrabilo' kasneje kot 9-letno Ulo. “Branje je bilo zame nekaj nepremostljivo težkega. Ko sem začela brati - to je bilo v osnovni šoli in nič prej - mi ni bilo prijetno. Takrat se mi je zdelo, da so to kupi črk, ki jih sicer vidim, a nepovezane v smisel že v naslednjem trenutku izginejo za hribom … Kako naj se človek v tem znajde, sem se spraševala.”

V svet branja jo je zares potegnilo v najstniških letih. “Takrat sem brala Agato Christie. Kriminalke imam rada - zdaj berem zlasti Skandinavce, predvsem tisto, kar napiše Jo Nesbø. Komaj čakam, da pridem do Jezera, nove slovenske kriminalke, ki jo je napisal Tadej Golob in za katero sem slišala, da je zelo dobra. A to ni edini žanr, ki ga vzamem v roke, sploh ne. Pri knjigi se mi zdi pomembno, da te osvoji z zgodbo. To se mi je zadnjič na precej nenavaden način zgodilo z Agoto Kristof. Njene Trilogije nisem mogla odložiti. Zdelo se mi je, da sem ob branju čustveno popolnoma mirna, kot da ni nič seglo vame, možgani pa so mi delali sto na uro. Precej neobičajna, ampak zelo lepa izkušnja.”

Ula v zadnjem času najraje prebira stripe o pogumnih deklicah v angleškem jeziku, saj je angleščina ob likovni vzgoji njen najljubši predmet. Mama in hči, zvesti obiskovalki Mestne knjižnice Otona Župančiča v Ljubljani, bereta v vsakem prostem trenutku: “Na avtobusu vedno izvlečeva iz torbe vsaka svojo knjigo. Ko jo pospremim na treninge, si tisto uro čakanja vedno skrajšam z branjem. Ula pa bere, ko gre z mano na pevske vaje. In ko jeva, pogosto sediva vsaka s svojo knjigo ob krožniku in tišino občasno navdušeni presekava, ko si prebereva kakšen všečen odlomek iz knjige.”

“Zame je knjiga kot morje”

Ko Danilo Sergaš dobi v roke knjigo, ki ga “zagrabi” - in to se mu zgodi velikokrat - je ne odloži. Bere, dokler ne pride do konca. “Ja, velikokrat je to proti jutru,” med smehom pripoveduje nekdanji nogometni trener, več kot desetletje prvi vratar NK Izola, v zadnjih letih tudi oljkar, že zelo dolgo pa predan krvodajalec.

“Mene se branje drži in jaz njega,” pojasni svojo navezanost na knjigo in doda, da že kot majhen ni mogel zaspati, če ni bral, pa četudi na skrivaj - z baterijsko svetilko pod odejo. Knjižnica v osnovni šoli je zanj hitro postala premajhna in ko je v srednji šoli učiteljici povedal, da je prebral Ano Karenino in Vojno in mir, mu ni verjela. “Berem, kadar le lahko - na letalu, v hotelu, kadar smo na gostovanjih z ekipami, na barki, doma ... Veliko knjig si izposodim v izolski knjižnici, marsikatero si kupim, veliko pa jih dobim tudi za darila.”

Danilo Sergaš, strasten nogometaš, krvodajalec in bralec

Zadnja, ki jo je kupil, nosi naslov La valigia per Trieste. “Ta knjiga me je spomnila na Lebič Miloša Ivančiča, ki pripoveduje o pozabljenem eksodusu Slovencev v Jugoslavijo, di Grazia pa bralcu posreduje avtobiografsko zgodbo o eksodusu Italijanov iz Istre,” pove in doda, da ga je v zadnjem času navdušila tudi knjiga Harmonikarjev sin baskovskega pisatelja Bernarda Atxage. Bere vse mogoče žanre - od strokovnih prek poljudno-znanstvenih in zgodovinskih knjig do leposlovja. “Ne vem, zdi se mi, da z vsako knjigo, ki jo preberem, dosežem nek nov horizont. Knjiga je zame kot morje - okno v svet.”

MAKSIMILJANA IPAVEC

---