Kdo bo pojedel še zadnji kos ogljikove torte?

Letos je povprečna temperatura na zemeljski obli prvič za celo stopinjo višja kot v predindustrijski dobi. Če bi nadaljevali s takšnim tempom, bi do konca stoletja lahko narasla kar za 6,4 stopinje Celzija. Kaj bi to povzročilo, ne upa napovedati nihče. Kajti že dvig temperature za štiri stopinje Celzija bi bil katastrofalen: skoraj polovica človeštva bi imela premalo pitne vode, narasla morska gladina bi povzročila milijonske migracije, izumrle bi številne vrste, ...

To je sicer najbolj črn in ne prav verjeten scenarij. Na drugi strani je najboljši možni - če bi ves svet začel takoj izvajati vse možne ukrepe, bi lahko v letu 2100 zabeležili le za 1,1 stopinje Celzija več kot ob koncu prejšnjega stoletja. Na manj zaradi v zrak že spuščenih toplogrednih plinov ne moremo računati. A tudi takšen optimizem je pretiran. Cilj Pariza je ohraniti dvig temperature znotraj dveh stopinj Celzija.

Dve stopinji Angele Merkel

Od kod sploh meja dveh stopinj Celzija? Je dvojka res naša rešiteljica? Ne, to je politično določena meja, pravi priznana slovenska klimatologinja, prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj, tudi članica medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) in zato poznavalka dogajanja v krogih podnebnih znanstvenikov: “Leta 2006 je bil pritisk na IPCC, naj pove, kateri dvig temperature je še varen. Seveda je bil odgovor klimatologov, da varnega dviga ni,” pove Kajfež Bogatajeva. Nato so članice skupine osmih najbolj razvitih držav G8, ki od znanstvenikov niso dobile želenega odgovora, to storile same. Glavno besedo naj bi imela pri tem nemška kanclerka Angela Merkel, ki je hotela imeti merljivo izhodišče.

In tako so v grafu, ki prikazuje soodvisnost med izpusti ogljikovega dioksida in posledičnim dvigom temperature, zarisali črto pri dveh stopinjah Celzija. Ta številka je postopoma prišla v vse uradne dokumente in zdaj so tej številki prilagojena tudi pariška pogajanja.

Prva zgrešena napoved: zapiranje rudnikov

Omejitev segrevanja na največ dve stopinji Celzija pomeni omejitev izpustov toplogrednih plinov na 400 ppm ogljikovega dioksida. Naloga je torej jasna: omejiti vseh pet glavnih virov izpustov. Prvi je krčenje gozdov in drugih zelenih površin. Te sicer neposredno ne povzročajo ogljikovega dioksida (razen s požiganjem in posredno s sekanjem), temveč z manjšanjem površin posrkajo iz ozračja manj ogljikovega dioksida. A tu stanje ni zelo problematično, razen na do zdaj zelenih območjih, ki jih prav podnebne spremembe spreminjajo v puščavo.

Drugi vir ogljikovega dioksida je premog. In prav ta ostaja eden največjih problemov, čeprav je že z zapiranjem rudnikov v 80. letih prejšnjega stoletja kazalo, da bo premogove dobe kmalu konec. A je prišel vzpon Kitajske in z njo tudi premoga. In namesto, da bi se zmanjševali, izpusti zaradi premoga naraščajo. Tudi po ”zaslugi” naše termoelektrarne v Šoštanju, ki za povrh kuri še zelo slab premog, lignit.

Druga zgrešena napoved: zaton nafte

Nič kaj dosti boljši niso trendi v rabi nafte. Tudi pri njej so nas že v prejšnjem stoletju strašili, da je je dovolj le še za pol stoletja, pa so nove tehnologije njenega pridobivanja iz naftnih skrilavcev to obrnile na glavo. In tako pridobivamo in kurimo nafto z nezmanjšano močjo, za povrh s pridobivanjem te, težje dostopne nafte, še bolj onesnažujemo okolje. In tudi tu Slovenija s črpališčem v Petišovcih sledi tem podnebno zgrešenim trendom.

Plin, ki sicer na enoto proizvoda povzroča nekajkrat manj ogljikovega dioksida kot premog, pa prav tako povečuje izpuste. Ker je splošno sprejet kot boljši prehodni vir kot druga fosilna goriva in ker je še dokaj zlahka dostopen, ga rabimo čedalje več.

Skupni izpusti ogljikovega dioksida so tako danes petkrat večji kot po koncu druge svetovne vojne in Svetovna meteorološka organizacija je prav 9. novembra letos izmerila rekordno koncentracijo toplogrednih plinov v ozračju.

Pri tem ni narasel samo ogljikov dioksid, temveč tudi dušikov oksid in celo metan, za katerega je bil svet že skoraj prepričan, da je njegove izpuste obvladal.

Toplogredni plini so tudi dobri

Kašen učinek imajo toplogredni plini na podnebje, Lučka Kajfež Bogataj ponazori s primerjavo temperature na Zemlji, Veneru in Marsu.

Ker Zemljina atmosfera zaradi učinka toplogrednih plinov del sevanja vrne nazaj, imamo na našem planetu v povprečju prijetnih 15 stopinj Celzija, brez toplogrednih plinov (in deloma tudi vodne pare), pa bi namerili le 18 stopinj pod lediščem. Toplogredni plini torej naše ozračje “segrejejo” za 33 stopinj in prav njim se moramo zahvaliti, da sploh lahko živimo na našem planetu.

Na Veneri, kjer je kar 96 odstotkov atmosfere iz ogljikovega dioksida, je učinek naravne tople grede še mnogo večji - tam znaša temperatura na površju kar 477 stopinj Celzija, brez toplogrednih plinov bi imela Venera 46 stopinj Celzija pod lediščem. Mars je še hladnejši, na njem je 47 stopinj pod lediščem, brez toplogrednih plinov bi bilo tam še deset stopinj manj. Če bi nanj lahko spravili dovolj ogljikovega dioksida, bi torej teoretično lahko postal celo prijeten za bivanje in rezerva za čase, ko bo naša civilizacija sama pokopala svoj planet..

Vulkani, sonce in oceani nas ne bodo rešili

A za zdaj je edini planet, na katerem lahko živimo, Zemlja. Tu pa se je od leta 1850 do lani količina ogljikovega dioksida povečala za kar 42 odstotkov in tu se za nas začenja slaba zgodba s segrevanjem ozračja za “še varni” dve stopinji ali uvodoma navedene katastrofalne štiri stopinje Celzija.

Res je sicer, kot nas tolažijo podnebni skeptiki, da se naše ozračje spreminja oziroma segreva tudi zaradi naravnih procesov: zaradi vulkanov, oscilacij morja in delovanja Sonca. Toda vulkani, kot kažejo meritve zadnjih večjih izbruhov, vplivajo na ozračje le približno štiri leta po izbruhu. Sonce deluje periodično - približno enajst let naše ozračje dodatno ogreva, nato enako obdobje deluje šibkeje in povzroča nižje povprečne temperature.

Toda vpliv človeka je vse bolj dokazan. “Pred desetimi leti je IPCC s 95-odstotno verjetnostjo trdil, da je za spreminjanje podnebja kriv človek, z novimi meritvami je danes le še en odstotek verjetnosti, da človek za te spremembe ni kriv,” pravi Lučka Kajfež Bogataj.

Kaj storiti, je jasno; kdo naj ukrepa, pa ne

A slaba novica je tudi dobra novica. Če je za izpuste večinoma kriv človek, je v njegovih rokah tudi možnost, da jih zmanjša. Kako to storiti, je bolj ali manj znano: zamenjati fosilna goriva z obnovljivimi viri, deloma z jedrsko energijo, v začetku nafto in premog s plinom, povečati učinkovitost pretvorbe energije in rabo končne energije ter spremeniti gospodarstvo tako, da bo energijsko manj potratno.

To je možno doseči na več načinov, med drugim s tolikšnim obdavčenjem fosilnih goriv, da bodo postala nekonkurenčna, z razvojem novih tehnologij za izrabo obnovljivih virov in z uvajanjem energijsko učinkovitih vozil, stavb ...

Pri tem je ključno vprašanje, kdo naj najbolj zmanjša izpuste. Odgovor na to pa je zelo zapleten.

Najhujša onesnaževalka ni Kitajska

Če bi iskali matematični odgovor, bi bil ta jasen: Kitajska, ki je lani povzročila kar četrtino vseh svetovnih izpustov. In za njo ZDA, ki so lani ustvarile 15 odstotkov izpustov, pa Evropa in Evrazija s 13 odstotki, preostala Azija in Pacifik z osmimi, Indija s sedmimi, letala in ladje s šestimi, Rusija s petimi odstotki, ...

Toda: je to pravično? Zakaj ne bi smela Kitajska “onesnažiti” sveta enako kot denimo Evropa? Ko so znanstveniki sešteli izpuste toplogrednih plinov od leta 1751 do lani, so namreč ugotovili, da jih je Kitajska povzročila le desetino, ZDA 26 odstotkov, zgolj Nemčija šest, Japonska štiri, Velika Britanija pet, ostala Evropa in Evrazija 17, Rusija sedem, Indija tri odstotke. Dolžnost, da zmanjša izpuste, se torej preseli k razvitim državam.

Najbolj krivi so Britanci

A tudi ti podatki še niso prav blizu pravičnosti. Seveda sta ZDA in Kitajska veliki onesnaževalki, saj sta tudi veliki državi. Bolj pravično in natančno je torej izmeriti izpuste od leta 1751 do lani na prebivalca. Ta izračun se še bolj približa pravim grešnikom: največ izpustov je povzročil povprečni Britanec, takoj za njim je Američan, le malo za njima Nemec, sledi povprečen državljan Kanade, Rusije, Avstralije, Japonske, ostale Evrope in šele zatem prebivalec Kitajske.

Pa še ta izračun ima napako, saj so k izpustu povprečnega Kitajca prišteti tudi tisti grami ogljika, ki ga ustvari ob izdelavi čevljev ali telefonov za izvoz. Če še te grame ogljika prištejemo državi, kamor Kitajci prodajo svoje čevlje in telefone, bi bili Angleži in ostali Evropejci še hujši onesnaževalci.

Na to je v Parizu v sredo opozorila tudi britanska organizacija Oxfam: deset odstotkov najbogatejših ljudi na svetu je odgovornih za polovico vseh izpustov ogljikovega dioksida na svetu, medtem ko najrevnejša polovica sveta proizvede le desetino tega okolju škodljivega plina, so dejali predstavniki Oxfama in navedli, da celotni izpusti toplogrednih plinov revnejše polovice prebivalcev Kitajske (skupaj kar 600 milijonov ljudi) zaležejo le za tretjino količine izpustov 30 milijonov najbogatejših Američanov.

Kdo bo pojedel zadnji košček torte?

Naj torej ZDA, Velika Britanija, Nemčija in druge države, ki so doslej že porabile svojo kvoto izpustov, takoj zaprejo vse tovarne, ugasnejo avtomobile in zaprejo letališča? Tako preprosto seveda ne gre, saj nihče ne bi bil pripravljen storiti kaj takega, poleg tega bi to povzročilo tudi kolaps preostalega dela sveta.

Kako torej pravično in učinkovito razdeliti to breme? Oziroma kako pravično razdeliti pravice do preostalih izpustov? Od skupno 2900 giga ton izpustov ogljikovega dioksida, kolikor naj bi znašal ves svetovni “ogljični proračun”, smo ga 1900 giga ton že porabili. Ostane torej še za tisoč giga ton izpustov in to je tisti košček tortice, za katerega se že od začetka tedna v Parizu pogajajo predstavniki 195 držav in EU kot 196. pogodbena članica. Na mizi imajo več scenarijev. Kateri bo prevladal, bomo videli ob koncu vrha prihodnji petek - če se bo vrh sploh končal s konkretnim dogovorom.

Glede na to, da hitro zmanjšanje izpustov nujno pomeni za države velike stroške, zmanjšanje prihodkov in davkov, nižji bruto družbeni proizvod in relativno nižji standard, se je bati, da si bodo ta košček torte med seboj razdelile države, ki so sicer pojedle že prvi dve tretjini torte: Evropa, ZDA in Kitajska.

Resolucija EU

Evropski parlament je že pred začetkom pariške konference sprejel resolucijo, ki je podlaga za pariška pogajanja. V njej je priporočilo EU in vsem njenim članicam, da se zavzamejo za:

>zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za vsaj 40 odstotkov do leta 2030 in 80-95 odstotkov do leta 2050

> vsaj 30 odstotkov energije iz obnovljivih virov do leta 20030

> časovni načrt za financiranje svetovnega podnebnega sklada, ciljni znesek je 100 milijard dolarjev letno do leta 2020.

> pripraviti ukrepe za zmanjšanje izpustov iz ladijskega in letalskega prometa še red koncem leta 2016.

MARICA URŠIČ ZUPAN

---