Kakor prezgodaj postaran otrok

O drugi svetovni vojni - večina zgodovinarjev trdi, da se je nepopisna morija končala 9. maja 1945 z zmago sovjetskih in angloameriških sil nad nacistično Nemčijo - moremo razpravljati v neskončnost, zares domisliti in dojeti pa je nikakor ne moremo. Izmika se nam, trdovratno in potuhnjeno izmika dozdevno vsemogočnemu umu. Vse več je dreves, čedalje manj je gozda.

 Foto: Emil Herman
Foto: Emil Herman

Eno vsekakor drži: ko bi ne bilo nemškega nacističnega totalitarizma, poosebljenega v resda nezaslišano srhljivem, vendar pogrošno in preračunljivo demoniziranem Adolfu Hitlerju, bi tako brezsramnega industrializiranega iztrebljanja človeških bitij zagotovo ne bilo.

Hitler - o tem ni dvoma - je bil hujskaški zločinec, katerega brezdanja izrojenost je osupljivo presegala zločinskost vseh drugih krvoželjnih despotov. Goreč, a nikakor ne zaslepljen antisemit in zavratno strupen zaničevalec “manjvrednih” in “kužnih” narodov ter vsakršnih manjšin - od homoseksualcev do duševno bolnih - spletkarski politikant, ki je znal “brati” (in brez najmanjših pomislekov udejanjati) tudi najbolj prikrite sanje podobno mislečih (še zdaleč ne le Nemcev!) in se hlapčevsko pretkano udinjati velekapitalu; človek, ki je neštetokrat prelomil dano besedo, preračunljiv lažnivec in glumaški zapeljevalec naščuvanih množic, ki so v njem zamaknjeno zrle odrešenika zatiranega in z versajsko konferenco po koncu I. svetovne vojne skrajno krivično ponižanega nemštva - takšen je bil značaj anonimnega in brezupno zagrenjenega desetnika iz I. svetovne vojne, pustolovca na čelu vzpenjajoče se nacistične stranke, ki je leta 1933 v spletu ne docela nepredvidljivih okoliščin in naključij postal nemški kancler.

A Hitler ni bil hudič v človeški podobi; in ni bil blaznež. Daleč od obojega. Pač pa skrajno razumarski kovar, ki je pred vzponom na oblast občasno rad vzbujal videz vihravega in malce lahkomiselnega hazarderja; tu in tam mu je godilo, če ga politični nasprotniki niso jemali pretirano resno: ko pride čas, jim bo že pokazal. In jim je. Izdatno. Sedem tednov po Hitlerjevem prihodu na oblast je začelo delovati prvo nacistično koncentracijsko taborišče, Dachau. Kruti zakoni so nemške Jude izrinili iz javnega življenja, jih osamili in ponižali v kužno, na pogin obsojeno golazen; v t.i. Kristalni noči (novembra 1938) so nahujskane množice Nemcev, ki so jih vodili nacisti, razbile in izropale na tisoče judovskih trgovin, pretepale in pobijale in sramotile zgrožene “podljudi”, požigale in rušile sinagoge in nacisti so v taborišča deportirali prvih 20.000 Judov. Evropa je bila zgrožena, toda bojazljivi demokratični svet si ni drznil obrzdati antisemitskega divjanja, ki je že napovedovalo skorajšnjo usodo vseh v Evropi živečih Judov, pozneje pa tudi zavojevanih slovanskih narodov. Nacisti so Avstrijo enostavno priključili tretjemu rajhu, nato so se lotili Češkoslovaške, 1. septembra 1939 so skupaj s Sovjetsko zvezo napadli in razkosali Poljsko in tam postavili uničevalna taborišča - Auschwitz, Majdanek, Treblinko, Belzec, Chelmno, Sobibor - v katerih so do konca vojne pobili več kot pet milijonov ljudi.

Do 22. junija 1941, ko so nacistične čete navzlic paktu Molotov - Ribbentrop vdrle v Sovjetsko zvezo, so si nacisti pokorili velik del Evrope; ponekod so vzpostavili “marionetne”, kvislinške režime (južna Francija, Norveška, Slovaška, Hrvaška, Madžarska). Svobodna je bila le še Velika Britanija; ZDA so se v vojno vmešale šele po japonskem napadu na oporišče Pearl Harbor na Havajih (decembra 1941).

Hitler je ukazoval: in države so padale kot domine. Hitler je ukazoval: in za frontno črto so posebne nacistične mobilne enote (Einsatzgruppen) “čistile” teren: morile vsevprek. Hitler je ukazoval: in geti, vmesne postaje na poti v taborišča smrti, so se polnili s človeškim tovorom. Ja, Hitler - t.i. holokavst je zasnoval sam, le “logistične” nadrobnosti je prepustil operativcem - je ukazoval: a skoraj vedno le ustno, ne pisno; in od podrejenih je terjal, da mu berejo misli. In so mu jih. Uspešno. Druga svetovna vojna je pogoltnila več kot 50 milijonov življenj, daleč največ med civilisti. Pohabljencev, sirot in zblaznelih od groze niso preštevali.

Zahodni zavezniki so že leta 1942 dobro vedeli, kaj se dogaja po koncentracijskih taboriščih (Sovjetov to ni kaj dosti zanimalo, saj so že veliko pred izbruhom vojne postavili svoja taborišča), ni pa se jim mudilo dokončati vojno: njihovi oborožitveni industriji naglica ni bila pogodu.

Nacisti utrpijo vrsto hudih porazov: najprej pri El Alameinu, nato pred Stalingradom; po okupirani Evropi vznikajo odporniška gibanja - ki v moralnem pogledu pomenijo veliko več kot v vojaškem - Angloameričani se izkrcajo na Siciliji, enajst mesecev pozneje v Normandiji, Sovjeti se z vzhoda bližajo Nemčiji, Judje in drugi taboriščniki še naprej trumoma umirajo. Churchill, Roosevelt in Stalin se na konferencah v Teheranu in na Jalti dogovorijo, da bodo po zmagi vse zaveznike nacistov vrnili v “matice”; kaj jih tam čaka, ni za trojico državnikov nobena skrivnost.

9. maja 1945 Sovjeti - brez njih bi vojna trajala veliko dlje - zavzamejo Berlin; med ruševinami najdejo zoglenelo truplo Hitlerja. Zmagovalci slavijo: ropajo, posiljujejo, povsod po Evropi pobijajo dejanske in dozdevne naciste ter njihove pomagače. Zdaj trpijo drugi. In med njimi je tudi ogromno nedolžnih. A to nikogar ne gane. Osvobojena Evropa je podobna obličju prezgodaj postaranega otroka. Pogled na to pepelnato obličje ponižuje tudi človeka, ki 70 let pozneje spet posluša floskule o enkrat za vselej mrtvem totalitarizmu.

TOMO VIDIC


Najbolj brano