Kako zapisati: “z SMC” ali “s SMC”?

Profesor, spet začenjaš z dvomom, boste rekli, drage bralke in bralci. Toda nič ne de, če kakšno misel ponovimo, saj ponavljanje je mati znanja - repetitio est mater studiorum. Ko izbirate med dvomom (tj. dvoumjem), enoumjem in mnogoumjem, se odločite za dvoumje: mnogoumje seje zmedo v parlamentu, enoumje vodi v stalinsko tiranstvo, šele dvom odpira pot naprej in v širše znanje.

prof. Jože Hočevar Foto: Maksimiljana Ipavec
prof. Jože Hočevar Foto: Maksimiljana Ipavec

Pri rabi predloga s/z, o katerem vas sprašujem v naslovu, se prav hitro znajdemo v dvomu, ali pa v napaki; npr. že z njegovo slabo, a pogosto rabo v frazah kot: začel je z delom (prav: začel je delati). Zdi se, kot da imamo dva predloga: s in z; a je en sam, samo zapišemo ga tu kot z, drugje kot s. Toda ne poljubno, ampak po natančnih določilih. Glede njegovega zapisa so pravila jasna:

1. Kot (zveneči) z ga pišemo pred zvenečimi glasovi, to je pred samoglasniki in zvenečimi soglasniki: npr. z ženo je ta barabon nevljuden (pred zvenečim ž zapišemo zveneči predlog z).

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si ali po pošti na naslov: Jože Hočevar, Primorske novice, OF 12, 6000 Koper.

2. Kot (nezveneči) s ga zapisujemo pred nezvenečimi soglasniki: npr. s frčafelo pa je ta fakin priljuden (soglasnik f je nezveneč, zato pred sabo hoče imeti nezveneči predlog s).

Še posebej ob teh dveh pravilih pravopis poudarja, da je treba predlog s/z izgovoriti zmerom skupaj z naslednjo besedo, ne pa samostojno, tj. s polglasnikom: s6, z6 (6=polglasnik). Ko ga izgovorimo skupaj z besedo, zmerom izgovorimo pred zvenečimi glasovi zveneči z, pred nezvenečimi pa nezveneči s. Zato ga tudi prav zapišemo. Kdor tega navodila ne upošteva, predlog s/z izgovori s polglasnikom in ga zato prilagodi glasu za seboj. Od tod napaka: pred zvenečim glasom ne izgovori zvenečega predloga z, pred nezvenečim glasom pa ne nezvenečega predloga s. In tako narobe tudi zapisuje: npr. s6 frčafelo je priljuden, s6 svojo ženo pa oduren.

Je čaj iz cvetja lipe lipov ali lipin?

Jezik se lahko pohvali z bogato zgodovino, le da je ne moremo spoznati, saj ni nikjer zapisana. Poznamo jo samo po drobcih, ki so preživeli do današnjih dni, a jih razvoj vse bolj prerašča in zamirajo. Primer za to lahko odkrijemo v spreminjanju pomena obrazila -ov, ki je nekoč označevalo dvoje:

1. V svojilnem pridevniku lastnino: Tonetova pesem.

2. V vrstnem pridevniku izvor: hrastov les.

Nekoč je jezik z obrazilom -ov ustvarjal tako svojilne kakor vrstne pridevnike, v novejšem času pa večinoma svojilne. Vrstni pomen obrazila -ov je še ohranjen v pridevnikih kot: lipov čaj, smrekov storž, brezov šampon itd. Vendar se že uveljavlja mnenje, da bi morali vrstni pridevniki na -ov postati svojilni: lipin, smrekin, brezin itd.

Inženir elektrotehnik Viko Bobek iz Nove Gorice je o tem povprašal: “Za izdelke iz ajde uporabljamo pridevnik ajdov: ajdova moka, ajdovi žganci. Ali ne bi bilo primerneje uporabiti pridevnik ajdin, glede na to, da se izdelki nanašajo na (rastlino) ajdo, ne pa na (pogana) ajda?” V novejših pridevnikih svojilno obrazilo -in zmaguje, a vrstno obrazilo -ov zamira: bananin (bananov?) olupek, mandarinin (mandarinov?) sadež, metin (metov?) čaj. Toda v starejših pridevnikih z obrazilom -ov se še kaže sled zgodovinskega razvoja našega jezika: figov list, bukov žir, oljkov les, malinov sok itd. Tudi v pridevniku ajdov, ki je izpeljan iz ajde, ne iz hrusta ajda, je prisotna stara sled razvoja našega jezika. Ne kaže je preganjati.

Srbi in Hrvatje nimajo s predlogom s/z težav kot mi. Zapisujejo ga namreč le kot s (v določenih soseščinah pa sa): s ocem (z očetom), sa sekom (s sestrico). Mi si zmerom kaj zapletemo in zakuhamo, da le dobimo vzrok za razprtije in medsebojno vojskovanje. Danes nam še kuhar vzrokov ni več nujen, saj se je kreganje med nami že razpaslo v najzabavnejši teater.

Toda kljub temu da znamo prav izbrati pred nezvenečimi glasovi s, pred zvenečimi pa z, nam jezik včasih splete past, pri kateri ne vemo, kaj zapisati: s ali z. Izvršna urednica Primorskih novic Sonja Ribolica je opazila tako past: “Nedavno smo se v uredništvu Primorskih novic ustavili pri dilemi o zapisu predloga s/z pred imenom Zürich. Ali je pravilno zapisati: 'letalska povezava z Zürichom' ali 'letalska povezava s Zürichom' - glede na to, da začetni Z v besedi 'Zürich' izgovarjamo kot 'c'? Zanima nas, kaj je pravilno: 's Zürichom' ali 'z Zürichom'?”

Zanimivo vprašanje, ki ga dosedanji pravopisi ne rešujejo posebej, češ da je že vse povedano s pravilom: s pred nezvenečimi glasovi, z pa pred zvenečimi.

Kje je vzrok, ki vzbuja dvom? Skrit je v soglasnikih, ker jih izgovarjamo na dva načina: npr. črka f ni le f, temveč tudi ef. Tako tisti nezveneči glasovi, ki dobijo spredaj e, kar naenkrat postanejo zveneči (npr. f postane ef, s pa es). Soglasnikom v izgovoru namreč lahko odspredaj ali zadaj dodamo kak samoglasnik (povečini e), in zdrdramo: a, be, ce, de, ef, itd. Tako nam iz prvih štirih črk nastane še beseda abeceda. Toda tudi kakšna zmeda.

Črke f, l, m, n, r in s namreč prav izgovorimo zdaj kot gole, drugič kot glasove z e-jem spredaj. Če želimo črki f in s spremeniti v zveneči, jima dodamo spredaj samoglasnik e, in dobimo: ef in es; podobno dobimo tudi: el, em, en in er, ki so zveneči. Če želimo te glasove imeti gole, jim ne dodamo e-ja, in ostanejo le: f, l, m, n, r in s. Zato kratico Cerarjeve stranke SMC prav izgovorimo na oba načina: eSeMCe (z zvenečim S) ali SMC (z nezvenečim S). In obenem prav zapišemo oboje: “z SMC” (izg. eSeMCe) in “s SMC” (izg. brez e-ja).

Precej podoben je zapis predloga s/z pred besedo Zürich: “s Zürichom” zapišemo, če vemo, da jo Švicarji izgovorijo s C namesto z Z; “z Zürichom” pa takrat, ko vemo, kako se ime izgovori po švicarsko in zato upoštevamo pravilo, da je treba pred zvenečim Z zapisati zveneči predlog z. Bolj prav je po izgovoru zapisati: “s Zürichom”.

Enako zapleteno je zapisovanje predloga s/z še pri mnogih drugih kraticah, kot na primer pri nekoč pogosto uporabljani kratici na Balkanu: SSSR, ki smo jo v orodniku zapisovali tako “z SSSR” (izg. z eSeSeSeR) kakor tudi “s SSSR” (izg. brez dodatnih e-jev). Pa tudi pri kratici naše stranke SDS je zapis predloga s/z dvotiren; a tega ne bi razlagal, ker z omembo imena njenega predsednika ne bi želel enim pogreniti ali drugim posladkati kave, če to berejo pri zajtrku.

Spoštovane bralke in bralci, pošiljajte mi še in še vprašanja, ker če ni vprašanj, zanimivih zlasti vam, ki cenite in branite svoj jezik, tudi odgovori ne bodo zanimivi.

Prijateljsko pozdravljam do prihodnjič! JOŽE HOČEVAR


Najbolj brano