Kako so se razvili spoli v slovnici

Moški, ženski, srednji spol. Kako so nastali? Ali si jih je izmislil človek, ko je ustvarjal temelje jezika, ali mu jih je ponudila narava sama in jih je samo prenesel v svojo slovnico? Mar spoli tudi v slovnici povzročajo enake težave, kakršne srečujemo celo v humanistično in demokratično usmerjeni Evropi, kjer še danes ni povsod v celoti uveljavljena enakost spolov - da ne omenjam muslimanskega sveta, kjer ženska ni spoštovana niti toliko kot počen groš. Napiši kaj za 8. marec o spolu v slovnici in nadaljuj Minuto, ki molči že tri mesece.

Tako mi je pred dvema letoma govoril Robert Škrlj, urednik 7. vala, ker je želel, da nadaljujem Minuto, ki so jo nam, spoštovane bralke in dragi bralci, s krivičnimi ravnanji z mano kot urednikom knjige o prenovi stavb UP v Kopru vedoma zaustavili: Lucija Čok kot rektorica UP, Leon Horvatič kot direktor Primorskih novic, Rajko Žigante kot direktor Makro 5 in Darko Žitko kot direktor Tringrada, vsi v Kopru. Pa se mu nisem odzval. Žal, ker je Robert nekaj mesecev zatem zbolel in ga zdaj ni več med nami. Iz spoštovanja do njegovega blagega spomina se odzivam danes, dve leti kasneje, potem ko sem prejel podobno vprašanje od Magde Smon, diplomirane ekonomistke iz Ljubljane, ki je zapisala:

“Spoštovani profesor, iz vaših prispevkov v Primorskih novicah je razvidno vaše poznavanje jezikov, zlasti slovenskega. Mene vedno presenetite z etimološko razlago slovenskih besed, s katero opozarjate na veliko bogastvo in pomenskost našega jezika. Ob tem se mi je pojavilo vprašanje, kako je prišlo do uporabe spolov v jeziku in ali ima spol še kak drug pomen poleg slovničnega. Vprašanje o spolih v jeziku se mi je rodilo iz razmišljanja o ženskem in moškem principu, ki vladata v kozmosu in bi morala biti v ravnotežju. Spraševala sem se, kako so ljudje pri ustvarjanju jezika opazili spole. Verjetno ne po naključju. Pri tem je slovenščina precej posebna, ker ima spol določen za vsak samostalnik. A po katerem pravilu? Angleži za imena iz živalskega in rastlinskega sveta (ki sta del žive narave) uporabljajo srednji spol. Ali to kaže njihov posebni odnos do vsega, kar ni človek?

Ker so besede simboli, s katerimi izražamo svoje misli, se mi zdi vprašanje pomena spolov v jeziku še posebej zanimivo. Veselim se vašega odgovora v novi Minuti. Upam, da bo razlaga zanimiva tudi za druge bralce Primorskih novic. Mene zanimajo odnosi v družbi in odnosi družbe do narave. Vem, da smo ljudje individualna bitja, vendar smo nujno tudi povezani v skupnost. Lepo vas pozdravljam. Še to: moj življenjski sopotnik je bil vaš učenec in vas zelo ceni. Magda Smon.”

Tako Magda Smon kot Robert Škrlj sta radovedna zlasti, ali je v slovnici mogoče najti kak dokaz za neenakopravnost žensk v družbi. Odgovor, da jezik ne ponuja takega dokaza in da v njem ni neenakopravnosti spolov, se nam bo odkril na koncu te Minute. Pojdimo do njega po korakih.

Človeštvo si je zmerom svet razlagalo in si ga še danes, ko nas povsod prehiteva nagel tehnični in zmeden družbeni razvoj, razlaga po merilih svojega razuma: pol na pol, dvodelno, bipolarno. Na eni strani eno (npr. dobro), na drugi drugo (zlo). Take dvojnosti so brezštevilne: plus-minus, moško- žensko, živo-mrtvo, duh-materija, luč-tema, življenje-smrt, bit-nič. Jim ne pridemo do konca. A šele takrat, ko obe nasprotji združimo v celoto, dobimo svet, naravo in življenje, kakor so v resnici. V naravi sta obe strani potrebni in enakovredno upoštevani, dobra in slaba, duhovna in materialna, pozitivna in negativna. A človek v potek stvari svetá zanaša neenakost, ker se podreja le koristim in dobičku. Zato družba greši proti naravi, če posplošuje in uveljavlja samo eno stran, drugo pa zavrača.

Pri določanju moškega ali ženskega spola samostalnikov se je človek ravnal po dvopolnosti pramatere narave, ki je ustvarila moška in ženska človeška (deček, deklica,), živalska (volk, lisica) in rastlinska bitja (lipa, hrast). Vsakih je približno pol, zato jih je delil na pol, na dve polovici. Iz pojma pol ali polovica izhaja tudi beseda s-pol. Na eni strani samci, moški, na drugi ženske, samice. Iz samostalnika mož (ide. *mangio, ang. man, nem. Mann, sr./hr./rus. muž) je izpeljal pridevnik možski > moški, iz samostalnika žena (ide. *guenaH, grš. gyné, ang. queen) pa pridevnik ženski.

V ti dve skupini je porazdelili vse samostalnike, ki so po moči ali nežnosti izkazovali moški ali ženski princip. Preostale samostalnike, ki niso ne to (moško) ne ono (žensko), latinsko neutrum, je uvrstil v tretji spol, v sredino med moškim in ženskim spolom; torej v srednji spol. Nemci temu spolu pravijo spol stvari in predmetov (sächlich).

Od spola samostalnikov je bila odvisna tudi njihova uvrstitev v samostalniške sklanjatve, ki jih je bilo pred tisoč leti devet; zdaj imamo štiri z množico izjem s posebnostmi. Samostalniki z obrazilom -a so bili na primer domala vsi ženskega spola; in tako naprej po precej zamotanih pravilih.

Vrednostnih razlik v tej razvrstitvi po spolu ni bilo nikakršnih. Nikjer sledu o večvrednosti moških ali manjvrednosti in ženskih samostalnikov! V vseh poklicih naš jezik takoj poleg moškega samostalnika ustvari tudi ženskega: zdravnik, zdravnica: predsednik, predsednica; voditelj, voditeljica; politik, političarka; duhovnik, duhovnica; vojak, vojakinja; astronavt, astronavtka itd. Neenakosti med spoloma v jeziku ni, v družbo jo zanaša človek s svojimi predsodki in koristoljubjem.

Sicer pa: celo hudič, ta bistroumni zvitež, je prav dobro vedel, da je ženska dosti bistrejša od njega; zato je tja, kjer sam ni zmogel, njo poslal, pa je zadevo uredila. Predragi bralci, priznajte ta naravni dar svojim ženam, partnerkam, ljubicam, sopotnicam, sodelavkam in drugim vsaj za bližnji 8. marec, če se ga še spominjate. In ljubeznivo jih pozdravite.

“Končamo delo” ali “z delom”?

> Predlogi imajo prepomembno vlogo pri določanju odtenkov v pomenu. Predlog z/s običajno kaže na “orodje” (v šestem sklonu), s katerim kaj opravljamo, na primer: pes maha z repom.

> A kaj rado se zgodi, da predlog z/s uporabimo tudi ob predmetu, ki bi moral biti v četrtem sklonu, in nepremišljeno zapišemo: začeli so z delom, namesto začeli so delo, še bolje: začeli so delati. Ali: nadaljevali so z razpravo, namesto nadaljevati so razpravo. In še: končali so s prepirom, namesto končali so prepir.

Pravilno pa je uporabljen predlog z/s v sporočilcu: Sejo so začeli s pogledi izpod čela, nadaljevali z vpitjem, končali pa s pretepom. Krvave so z rešilcem odpeljali v ambulanto.

JOŽE HOČEVAR

---