Kako naglašati besede, da bo najbolj prav?

Od koder koli na Slovenijo pogledamo, povsod nas razveseli z drugačno sliko. Ni enolična, zdolgočasena ravnica, ki se vleče iz megle v meglo, je razgibana in mnogolična lepotica, razpeta med dolinami, gričevji in planinami. Vsak kotiček je drugačen, v sebi zaokrožen, samostojen in neponovljiv. Kot da je narava pri oblikovanju naše domovine upoštevala resnico, da različnost veseli ljudi. Sprememba ugaja, variatio delectat, pravi stari rek. Zato naj bi v Sloveniji živelo veselo ljudstvo ljubeznivih dobrovoljcev, ne strankarska krdela prepirljivih zamerljivcev.

Prof. Jože Hočevar
Prof. Jože Hočevar 

Morda bo kdo podvomil, zakaj ta hvalnica raznolikosti Slovenije. Zato, ker se podobne raznovrstnosti in drugačnosti kažejo tudi v narečjih, ki jih govorijo prebivalci te dežele. Tudi vsako narečje je samostojno, v sebi zaokroženo, neponovljivo in popolno. V sebi skriva množico jezikovnih posebnosti, ki se ne pustijo zlahka spremeniti in nadomestiti z drugimi, vzetimi iz drugih narečij ali tudi iz knjižnega jezika.

Na vprašanje, kje je vzrok, da so na primer narečja Beneške Slovenije zelo oddaljena od drugih slovenskih narečij, je odgovor jasen: Beneška Slovenija je odprta proti Furlaniji, proti matični Sloveniji pa jo zapirajo visoke gore, ki tečejo od Mangarta na jug. Zaradi tega so beneška narečja samostojnejša in precej oddaljena od narečij po Sloveniji.

A pojdimo k vprašanju o poudarku na besedah, ki je odvisen prav od te raznolikosti narečij.

Nekoč me je nekdo ustavil z vprašanjem, kje tičijo vzroki, da se Primorcem redkokdaj posreči izgovoriti ozki in široki e in o tako, kot predpisuje zborna izreka knjižnega jezika. Tudi jezikoslovka, ki se je predstavila kot Magda, me je v kratkem pisemcu prosila:

“Dolgo čakam, da nam končno vendar že zapišeš kaj o tem, kako bi morali poudarjati besede našega jezika, da bi bilo pravilno in skladno s pravorečjem. Pa tudi o primorskem e in o, ob katerih nam Ljubljančani očitajo, da se ju nočemo naučiti pravilno izgovoriti.”

Darij Dujmovič, moj nekdanji učenec na učiteljišču v Kopru pred več kot pol stoletja, ki je kot ravnatelj vodil koprsko Osnovno šolo Janka Premrla - Vojka in zdaj kot upokojenec živi v novoustanovljeni ankaranski občini, pa mi je te dni zapisal:

“Dragi moj profesor Jože! Ker nekaj časa ni bilo tvoje rubrike v Primorskih novicah, sem se že bal, da je Minuta za boljši jezik izgubljena. Prav vesel sem, da se je vrnila.

Danes me zanima tvoje mnenje oziroma razlaga o poudarkih na glagolih. Na TV novinarji in poročevalci naglašujejo večino glagolov na predzadnjem zlogu. Na primer: 'Kupec je pozabil plačáti.' S poudarkom na drugem a-ju. Menim, da je treba pri tem nedoločniku poudariti prvi zlog. Ali se morda motim? Lep pozdrav! Tvoj dijak Darij Dujmovič.”

Vse odgovore na vprašanja o poudarku na slovenskih besedah lahko opremo na raznolikost, ki kraljuje pri poudarkih po narečjih. Slovenščina nima poudarka vezanega na eno samo mesto v besedi, kot na primer francoščina, kjer mora skoraj zmerom biti na zadnjem polnem zlogu v besedi, ali češčina, kjer je domala zmerom na predzadnjem zlogu v besedi. V slovenščini, ki je star, ne mladoleten jezik in ima zato ohranjenega več prvotnega jezikovnega bogastva, je poudarek svoboden in raznovrsten, tako v narečnih govorih kot tudi v zborni izreki knjižnega jezika. Postavimo ga lahko na osnovo ali koren v besedi (npr. mésto), lahko na obrazilo (npr. stezà), lahko pa preskakuje sem in tja in je premičen (npr. gôra, goré). Toda premični poudarek in poudarek na obrazilu v knjižnem pogovornem jeziku precej zamirata.

A to še ni vse. Poudarek je lahko tudi kratek (npr. mèč, t. j. orožje) ali dolg (npr. méča, t. j. gornji del noge); pa tudi ozek (npr. e v besedi žénska in o v besedi móž) ali širok (npr. e v besedi žêna ter o v besedi môški). Včasih je lahko celo obenem ozek in kratek, kot npr. v velelniku povèj, kjer se kratki široki e pred zvočnikom j zoži). Lahko ga kaka beseda niti nima, npr. predlogi, vezniki, medmeti, členki in sploh t. i. naslonke.

Pa tudi to še ni vse. Poudarek je lahko še rastoč ali padajoč. Slišimo ga v stavku: Brezposelni rad dela, če dobi kaj dela. V povedku “dela” je padajoč, v predmetu “dela” pa rastoč. Vendar imajo tega le nekatera narečja (“pojoča” dolenjščina), a knjižni jezik ne; zato naj ne bo žalosten, kdor v tem stavku ne začuti razlike v izgovoru povedka “dela” in predmeta “dela”.

Vprašanja o jeziku in predloge za njegovo izboljšanje pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si
Uredništvo 7. vala (7val@primorske.si)

Knjižni jezik (včasih) označuje dolg in ozek poudarek z ostrivcem (´), širokega s strešico (^) in kratkega širokega s krativcem (`); a bralci povečini ne vedo, kaj ti znaki sploh pomenijo. Znakov za rastoče in padajoče poudarke pa knjižni jezik nima.

Ker so navodila za pravilno naglaševanje besed dokaj zapletena, je za potrebe zbornega govora (na radiu in televiziji, v parlamentu in nasploh v javnem govoru) najpametneje pogledati oznake izgovora besed v Slovenskem pravopisu iz leta 2001. Tam na strani 1103 piše, da ima nedoločnik plačati poudarek samo na prvem a-ju, torej pláčati. Tudi ozki in široki o-ji ali e-ji, ki jih primorsko narečje govori povečini ozko, so povsod označeni. To pomeni, da jih moramo široko izgovarjati v zbornem govoru (igralci, poročevalci, javni govorniki), ne pa v narečju in v knjižnem pogovornem jeziku.

Zares moramo paziti, da pravilno izgovorimo oziroma poudarimo besede z dvojnimi pomeni: célo in celó; prècej in precèj; drážiti in dražíti; dróbnica in drobníca: góvori in govôri in govorí; táko in takó. Itd.

Skoraj nihče več ne sklanja s premičnim poudarkom: sêstra, sestré, sêstri, sestró, pri sêstri s sestró; dvojina: sêstri, sestrá, sestráma, sêstri, pri sestràh, s sestráma; množina: sestré, sestrá, sestràm, sestré, pri sestràh, s sestrámi.
Rajši sklanjamo s poudarkom na osnovi: sêstra, sêstre, sêstri, sêstro, pri sêstri s sêstro. Itd. Podobno velja za samostalnike: gora, voda, noga, glava, roka, peta, zemlja itd.
Tudi poudarek na obrazilu izumira. Zato redkeje slišimo poudarke: stezà, stezè, stezò, s stezò. Pogosteje pa poudarke na osnovi: stèza, stèze, stèzi, stèzo itd. Narobe je, če v takih besedah namesto polglasnika izgovorimo široki e: stêza, mêgla. Prav je le stezà, meglà ali stèza, mègla.

No, pri dróbnici (manjše domače živali, npr, koze) in drobníci (drevo z drobnimi sadeži, npr. češnja) ni težav, ker teh živali skoraj ne gojimo več in smo od dróbnice v vsakdanji govorici ohranili le še kozo kot oznako za mozoljasto neumnico, v politiki pa kozle, da jih lahko v parlamentu na debelo streljajo.

Drage bralke in spoštovani bralci, toliko za danes. Pošiljajte mi jezikovna vprašanja. Lepo vas pozdravljam!

JOŽE HOČEVAR


Najbolj brano