Kako izraziti svojino, da bo po domače?

Slovenci - neizkušeni posnemovalci navidez ljubeznivega, a brezobzirno izkoriščevalskega liberalnega kapitalizma - smo nepoboljšljivi lahkoverneži, ko se srečujemo z novostmi in sladkostmi, ki nam jih ponujajo z Zahoda. Na vsem, kar pride k nam od tam, iz tujine, imenitnejše od domovine, vidimo samo dobrote in koristi, saj so zapisane z velikimi črkami - ne pa tudi škode in slabosti, saj so te zapisane v komaj vidnih drobnih črkah, ki jih redkokdo prebere.

Prof. Jože Hočevar
Prof. Jože Hočevar  

Pri uvozu med in mleko obljubljajočega kapitalizma smo poslušali samo pohvale, ki so ga povzdigovale, ne pa opozoril, ki so skrita v drobnem tisku. Zato smo si poleg nekaj sto obogatelih goljufivcev in kradljivcev ljudskega imetja naprtili množico brezposelnih, izšolali več tisoč strokovnjakov in jih spustili delat v tujino ter si nakopali velik dolg na glavo vsakega državljana. Ta dolg bo hud in velik volk ne le za nas, ampak še za naših otročičev otročičke.

Pogostokrat so opozorila, skrita v drobnih črkah, prav tako pomembna kot na daleč vidne črke, ki hvalijo prodajano blago. Kdor si ne prebere drobno tiskanih dodatnih določil v pogodbi, je lahko ob hišo. In ko gre za zdravila, lahko izgubi še zdravje in življenje.

Podobno se dogaja v jeziku. Vendar tu ni tako nevarno, saj ne moremo izgubiti hiše ali zdravja, temveč samo zgrešimo pravi pomen besede ali besedne zveze. A posledica tega je huda: ne povemo tistega, kar hočemo, ampak tisto, česar nočemo. Beseda nima zunaj sebe drobnih črk z opozorili na svojo večpomenskost, ker so ti pomeni skriti v njej. Če teh odtenkov v pomenu ne opazimo, hitro zdrsnemo v nesmiselne napake.

Tako napako zelo pogosto naredimo takrat povedano v učenem slovničnem jeziku -, ko izrazimo svojino (pripadnost) kakega predmeta s pomočjo samostalnika v drugem sklonu, ne s pridevnikom iz istega samostalnika.

Da naj natančneje obrazložim, zakaj v novejših časih tako pogosto uporabljamo ta dvoumni in zato napačni način izražanja svojine, me je prosil nekdo izmed vas, spoštovane bralke in dragi bralci. Nam že znani Žane iz Ljubljane - tako se je predstavil - me sprašuje:

“Spoštovani profesor, tudi jaz razmišljam o jeziku bolj sproščeno, na način, kot ga srečam v kakem vašem članku. Vsakega preberem, da se malo razvedrim in kaj naučim. Žena je Primorka, zato skoraj redno kupuje Primorske novice, petkovih s 7. valom in vašim člankom pa nikoli ne zamudi.

Ker ste mi nekoč že odgovorili na vprašanje, se vam spet oglašam. Bom kratek. Zakaj slovnica prepoveduje zapisati: beseda predsednika? Saj vsi tako govorimo, novinarji in drugi pa tudi zapišejo. Zakaj naj bi bilo pravilno reči samo: predsednikova beseda?

Ne bom našteval drugih takih zgledov, pričakujem pa, da jih boste več poiskali in razčlenili vi. Hvala za odgovor, ki ga z ženo z veseljem čakava. Pozdravlja vas vaš bralec Žane iz Ljubljane.”

Najprej pojasnilo za morebitno vprašanje, zakaj vse pogosteje zahajamo v napako, na katero opozarja Žane. Zaradi našega opičjega posnemanja zahodnoevropskih jezikov, tudi angleščine, brez katere več ne pridemo nikamor. Ti svojino izražajo z drugim sklonom samostalnika (s predlogi of, de, del, di, von, po naše od). Toda slovenščina (ko tudi vsa slovanščina) je tako bogata, da svojino lahko izraža s pridevnikom in reče: sosedov pes, ne pes (od) soseda.

Ker majhen narod zmerom sprejema (tudi brce in ukaze) od večjega soseda, smo iz zahodnih jezikov vzeli napačen način izražanja svojine, zato rečemo: govor (od) poslanca, avto (od) prijatelja, beseda (od) predsednika. Slovensko prav pa je: poslančev govor, prijateljev avto, predsednikova beseda.

Če se le da, slovenščina izraža svojino s pridevnikom: bedakova modrost, poslančeva norost, predsedničina samohvala. In kdaj se to ne da? Takrat, ko je beseda, iz katere naredimo svojilni pridevnik, že sama po sebi pridevnik. Na primer: priimki Aleksandrov, Koseski, Dostojevski. Iz teh njih ne moremo narediti še enega pridevnika: Aleksandrovov, Koseskijev, Dostojevskijev.

Vprašanja o jeziku in predloge za njegovo izboljšanje pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si Uredništvo 7. vala (7val@primorske.si)

V teh primerih slovnica dovoljuje označiti svojino z drugim sklonom: pesem Aleksandrova, roman Dostojevskega. Isto dovoljuje tudi v primerih, kadar ima samostalnik v drugem sklonu ob sebi kak dodatek (prilastek): npr. pesem Franceta Prešerna. Zakaj tako? Samo zato, ker iz “Franceta Prešerna” težko izpeljemo pridevnik: Francetova Prešernova ali France-Prešernova pesem. Povsod drugod pa slovnica zahteva, da svojino izražamo po slovansko, s pridevnikom, ker je ta način star več tisočletij in je vraščen v naš jezikovni čut.

Te zahteve slovnica ne utemeljuje z rodoljubjem, ki dandanes ni priljubljena beseda, prej odveč pregreha, čeprav je za vsak majhen narod rodoljubje predobzidje (antemurale) in prvi obrambni ščit pred smrtjo pod škornji velikih sosedov. Utemeljuje jo z razumljivostjo, ki pri izražanju svojine z drugim sklonom ni razvidna, pri izražanju s pridevnikom pa je.

Primeri iz naslovov v decembrskih časopisih. Izgubljena tožba varčevalcev Ljubljanske banke. (Hrvaški varčevalci so tožbo dobili. Kdo jo je izgubil?). Prepričevanje Cerarja v parlamentu. (Ni povedano, kdo je koga prepričeval. Cerar? Parlament? Morda tretji?). Žalitev muslimanov. (Kdo žali? Muslimani Evropejce ali Evropejci muslimane?). Napad Zahoda. (Ne vemo, ali gre za napad Vzhoda na Zahod ali Zahoda na Vzhod?). Pohvala predsednika sindikata. (Ni jasno, ali je predsednik pohvalil ali je bil pohvaljen.)

Oglejmo si en sam primer (več jih je v obarvanem okviru). Če zapišemo “poljub vojaka”, bi prvi trdil, da je lastnik poljuba vojak, ki je poljubil dekle, drugi pa, da je lastnica dekle, ki je poljubila vojaka. Tak dvojni pomen ima drugi sklon takrat, ko je beseda ob njem (v našem primeru poljub) pomensko povezana s prehodnim glagolom. Takrat namreč ne vemo, kdo je osebek in kdo predmet v stavku. Če rečemo: poljub dekleta ali poljub vojaka, ne vemo, kdo je srečnež, ki lahko poljubi ali je poljubljen. Slovnica nam to pove, če izrazimo svojino s pomočjo pridevnika: dekletov poljub, vojakov poljub. Še bolj jasno pa je, če to izrazimo z glagolom: dekle je poljubila vojaka; vojak je poljubil dekle.

Kot vidite, spoštovane bralke in dragi bralci, jezik ni nikoli tako dober, da ne bi mogel biti boljši, a tudi ne toliko slab, da ne bi mogel biti slabši! Lepo vas pozdravljam.

JOŽE HOČEVAR


Najbolj brano